Ljubljana, 16. april 2012
Spoštovani gospod Pliberšek!
Z zanimanjem smo prebrali vaše
odprto pismo slovenski vladi in slovenskim sindikatom, v katerem se sicer z
določenimi ugotovitvami lahko strinjamo, žal pa se ne moremo s tistim delom
pisma, ki ste ga naslovili na slovenske sindikate. Ta del kaže, da ne poznate
vloge in nalog sindikatov v družbi in na nas naslavljate očitke, ki bi jih
morali drugim. Ne samo politikom ampak tudi vašim stanovskim kolegom,
delodajalcem.
Sprašujete nas, kje smo bili, ko
se je naša država v zadnjih treh letih zadolžila za 2,5 milijarde evrov na
leto. S tem nam pripisujete vlogo v družbi, ki je enaka izvršni oblasti. Ali
res mislite, da če bi sindikati rekli vladi, da se ne sme zadolževati, potem
ona tega ne bi storila? Ali mislite, da mora vlada dobiti soglasje sindikatov,
da se lahko zadolži? Ali mislite, da vlada in občine obvestijo sindikate o tem,
da se bodo zadolžile? Ali imajo sindikati nadzor nad državnim proračunom ali pa
je za to zadolžen nekdo drug? Ali vam mora v vašem podjetju, če najamete
kredit, soglasje za to dati sindikat?
Kaj smo dobrega naredili za
delavce? Veliko, seveda pa z narejenim ne moremo biti povsem zadovoljni. Že
zato ne, ker se moramo nenehno boriti za ohranjanje pravic delavcev, ne moremo
pa jih dvigniti na višjo raven. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zaradi
delodajalske in vladne strani, ki pod magično neoliberalno besedo
konkurenčnosti in previsokih stroškov nočejo slišati prav nič o višji ravni
delavskih in socialnih pravic. Če že drugega ne, smo v zadnjih letih med drugim
dosegli, da se je zvišala minimalna plača. Sklenili smo vrsto kolektivnih
pogodb, s katerimi smo zaščitili pravice delavcev. Preprečili smo uvedbo malega
dela, ki bi pomenil še eno vrsto v delodajalskem arzenalu negotovih oblik dela,
s katerimi smo v Evropi zelo in v negativnem smislu prepoznavni, še posebej kar
se tiče mladih ljudi. In še bi lahko naštevali.
Vidimo, da ne veste, da je bila Zveza
svobodnih sindikatov Slovenije med prvimi, ki je v naši državi opozarjala na
dostojno delo. Ne samo ob vsakoletnem svetovnem dnevu za dostojno delo, ko smo
na novinarskih konferencah opozarjali in zahtevali, da to postane standard v
naši družbi ampak ob vsakih pogajanjih za kolektivno pogodbo ali pa socialni
sporazum. Govorili smo, da dostojno delo
vključuje med drugim tudi dostojne delovne pogoje in dostojno plačo. Uganite,
kdo je bil najbolj proti? Direktor vaše stanovske organizacije, gospodarske zbornice,
ki je ob naši zahtevi za dvig minimalne plače strašil po Sloveniji, da bo
zaradi tega 70.000 delavcev postalo brezposelnih. Zakaj ne pride po dvigu
minimalne plače do ustreznega dviga plač tudi v drugih plačnih razredih pa
morate vprašati spet svoje kolege direktorje, ki večinoma mislijo, da so
podjetja, ki jih vodijo, lahko konkurenčna samo z zniževanjem stroškov – beri: z
nizkimi plačami, ne pa z višjo produktivnostjo, znanjem, inovacijami ter večjo
participacijo delavcev. Vsa čast izjemam!
Upamo, da razumete, da te
finančne in gospodarske krize niso povzročili delavci in zato se ne morejo
strinjati, da morajo sedaj oni plačati to krizo. Smo morda sindikati krivi, da
so si finančne institucije popolnoma podredile politike? Smo sindikati krivi, ker
je gospodarstvo v službi finančnih institucij ne pa obratno?
S tem, da ste v gospodarstvu
morali odpustiti skupno kar 76.000 delavcev v zadnjih treh letih, se ni za
hvaliti. Večina teh delavcev ni bila odpuščenih zaradi prestrukturiranja
gospodarstva ali izgube trgov ampak zaradi neznosnega hlepenja po bogatenju
vodilnih v podjetju ter zaradi nesposobnosti vodenja podjetij. Ko je bila pred
mnogimi leti znižana stopnja prispevkov v pokojninsko blagajno za delodajalsko
stran, so politiki dejali, da je to potrebno zato, da bodo šli višji dobički v
razvoj. In res so šli, v razvoj prevzemov drugih podjetij, ne pa v razvoj
lastnih.
Sindikati smo seveda že
velikokrat zahtevali spoštovanje pravne države. Tudi stavkali smo že zaradi
tega. Kaj pa je spoštovanje kolektivnih pogodb drugega, kot spoštovanje pravne
države? Spoštovanje pravne države je bila tudi ena od zahtev na demonstracijah,
ki so jih v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije organizirali 15. aprila 2009
pred poslopjem vlade in po katerih smo
tedanjemu premierju Borutu Pahorju izročili naše zahteve. V njih je bilo na
začetku zapisano naslednje: »Zahtevamo, da vlada okrepi pravno državo!
Zahtevamo sistemske spremembe, ki bodo spremenile način poslovanja finančnih
institucij in bank, omogočile temeljit nadzor nad njimi ter preprečile, da bi
se po krizi vrnile na poslovanje po starem. Vlada mora takoj predlagati
spremembe vseh tistih zakonov, ki so v preteklosti omogočali neupravičeno bogatenje,
tajkunstvo, korupcije in druge ekscese, ki so omogočili prevelike socialne in
družbene razlike!«
Kot vse kaže, se Slovenci še
dolgo časa ne bomo znebili delitev, ki jih če le moremo, nenehno na novo
ustvarjamo: sedaj je v modi delitev ljudi na tiste, ki so zaposleni v zasebnem
sektorju in tiste, ki si služijo kruh v javnem sektorju. Nekaj tega je tudi v
vašem odprtem pismu. Niste pa pomislili, da so pravice delavcev v javnem
sektorju, tako kot v zasebnem, zagotovljene s kolektivnimi pogodbami. Zato vsak
enostranski poseg v te pravice pomeni kršitev kolektivnih pogodb. In to seveda
ne prispeva k vzpostavitvi pravne države, za katero se tudi vi zavzemate.
Zniževanje plač delavcev v javnem
sektorju bo zagotovo znižalo njihovo kupno moč. Zato bodo omejili svoje nakupovanje.
Morda si ne bodo mogli privoščiti nakupa ravno tistih izdelkov, ki jih
prodajate vi v vašem podjetju. In kdo jih bo lahko potem kupil? Delavci
zasebnega sektorja s svojimi nizkimi plačami? Pozabljate, da so zaposleni v
javnem sektorju tudi potrošniki. Da se bodo z znižanjem njihovih plač zmanjšali
tudi prispevki v pokojninsko in zdravstveno blagajno. Da bo država zaradi tega
dobila manj davkov. In ker bo dobila manj davkov, bodo potrebni spet novi
varčevalni ukrepi. In tako naprej po navzdol usmerjeni spirali do dna.
V vašem pismu je tudi nekoliko nejasnosti.
Nekaj časa pišete o javnem sektorju, nekaj časa pa o delavcih v javni upravi.
Javni sektor niso samo delavci v javni upravi ampak tudi policisti, vojaki,
zdravniki, učitelji, poklicni gasilci, kulturni delavci, vzgojiteljice,
medicinske sestre, pazniki v zaporih, novinarji v javnih zavodih in še bi lahko
naštevali. Torej tisti, katerih usluge pogostokrat potrebujejo tudi delavci v
zasebnem sektorju. Ko gremo iz tovarne po otroka v vrtec, ali pa k zdravniku,
se že srečamo z javnim sektorjem. Torej so delavci zasebnega sektorja veliko
bolj povezani z delavci javnega sektorja, kot se vam bi mogoče zdelo.
Vaš očitek, da nismo pomagali
propadlemu gradbenemu sektorju je nejasen. V Sloveniji že dolgo nimamo več
samoupravljanja, v katerem bi bili delavci soodgovorni za vodenje podjetja
ampak kapitalizem, v katerem vodijo podjetja lastniki ali od njih nastavljeni
menedžerji. Zato očitek naslovite na njih. Delavci zagotovo niso povzročili
propad gradbenega sektorja. Kar pa se tiče delavcev pa smo storili vse, kar je
bilo v naši moči, da smo jim pomagali, tudi s solidarnostnimi pomočmi. Bili smo
prvi, ki smo opozorili na neživljenjske razmere, v katerih so bivali gradbeni
delavci – migranti, dosegli, da je bil sprejet pravilnik o minimalnih
nastavitvenih pogojih delavcev migrantov, ter uspešno zahtevali od naše vlade,
da je sklenila z Vlado Bosne in Hercegovine spremembe sporazuma o socialnem
zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino in še bi
lahko naštevali.
Nekatere stvari, ki jih omenjate
pa so posledica naših zakonov, ki so takšni, da omogočajo ekscese. Sindikati po
ustavi nimamo možnosti, da neposredno predlagamo državnemu zboru v sprejem
zakone ali pa njihove spremembe. Kljub temu pa je na pobudo Zveze svobodnih
sindikatov Slovenije Državni svet RS pred kratkim predlagal državnemu zboru v
sprejem spremembe zakona o jamstvenem in preživninskem skladu, s katerimi smo
želeli doseči, da bi bila zagotovljena vsaj minimalna socialna varnost delavkam
in delavcem, ki več kot tri mesece zaporedoma niso od svojega delodajalca za
opravljeno delo prejeli mesečne plače. Vendar pa je že Odbor za delo, družino,
socialne zadeve in invalide državnega zbora zavrnil predlagane spremembe in s
tem odločil, da bodo ti delavci še nadalje brez kakršnihkoli sredstev za
preživetje. Je torej krivda za to na sindikalni strani?
Namesto očitkov, ki jih
naslavljate na nas, bi bilo bolje, da bi se vprašali: kakšna bi bila danes v
Sloveniji raven delavskih in socialnih pravic brez sindikatov?
Pavle Vrhovec
Izvršni sekretar P ZSSS