Ne smemo
pozabiti: prvič so praznovali mednarodni praznik dela, 1. maj, v
Sloveniji leta 1890. In potem vsako leto.
Praznik je
preživel vojne, razpad držav in napovedi mnogih, ki niso videli pomena tega
praznika.
Praznik
dela je postal simbol delavk in delavcev, simbol našega boja za delavske in
socialne pravice.
Praznik
dela opozarja, da delavci niso blago – da imajo pravico živeti človeka vredno
življenje.
Praznik
opozarja, da nobena delavska pravica ni bila podarjena, ni večna, za prav vsako
delavsko pravico se moramo boriti.
Praznik
opozarja, da se moramo v času brutalnega neoliberalizma upirati le združeni in
povezani.
In na kaj
opozarjamo, kaj zahtevamo letos od države in delodajalcev?
Najprej od
države.
Krize niso
povzročili ne delavci in ne upokojenci, zato se mora ta kriza reševati na
povsem drug način, kot se to počne pri nas in v Evropski uniji. Sedanja pot, ki
je pot ekstremnega varčevanja in zniževanja standarda ljudi, je pot, ki uničuje
gospodarsko rast, uničuje podjetja, povečuje brezposelnost in revščino.
Upreti se
moramo pritiskom bonitetnih hiš, Evropske komisije, Evropske centralne banke in
Mednarodnega monetarnega sklada, pritiskom institucij, ki vidijo glavni cilj
doseganje takojšnje konsolidacije javnih financ, ne glede nato, kaj to prinaša
ljudem.
Da,
potrebno je sanirati bančni sistem, toda hkrati je potrebno rešiti podjetja, ki
jim grozi uničenje: PEKO, CIMOS, MURA, LIVARNA MARIBOR - potrebno je rešiti
podjetja, ki zaposlujejo na tisoče ljudi.
Glavna
prednostna naloga, glavni cilj bi moral biti ustvariti razmere, da bi
brezposelni dobili delo, da bi dobili kvalitetna delovna mesta in delo za
nedoločen čas, da bi delavci na negotovih oblikah dela imeli več pravic, več
varnosti.
Delavske
pravice, plače in pokojnine niso sovražnik razvoja.
V Sloveniji in v Evropski uniji morajo socialne pravice imeti prednost
pred ekonomskimi pravicami. Politiki bi morali
iskati izhod iz krize z več zaupanja v ljudi, z več neposredne demokracije in
ne s spreminjanjem ustave, v katero žele postaviti še več ovir, zidov, da bi
omejili ljudem pravico, da bi, če bi bilo to potrebno, z uporabo referenduma
popravili slabe odločitev politikov. Politiki bi morali iskati izhod iz krize s
krepitvijo pravne države, z zakoni, ki bi v prvi vrsti varovali najšibkejše,
delavke in upokojence.
In kaj
pričakujemo od delodajalcev?
Spoštovanje
dostojanstva zaposlenih, spoštovanje
kolektivnih pogodb, ustvarjanje pogojev za
delovna mesta, na katerih bo varovano zdravje delavk in delavcev, sprejemanje takšnih poslovnih odločitev, ki bodo
zagotavljala delo in dobre plače zaposlenim.
Skratka: v
Sloveniji na odločitve ne smejo imeti odločilnega vpliva le bonitetne hiše in
gospodje iz Bruslja, Slovenija smo tudi delavke, delavci, mladi in upokojenci
in zato morajo biti odločitve, ki se sprejemajo pri nas, sprejete po naši meri.
Zato moramo graditi Slovenijo predvsem po podobi, v kateri se bo upoštevala
solidarnost in socialna pravičnost.
Vsem
članicam in članom sindikatov, združenih v ZSSS, čestitam 1. maj! Da, in 2.
maj, ki je tudi še naprej naš praznik!
mag. Dušan
Semolič, predsednik ZSSS