ponedeljek, 6. januar 2014

Dokažite, da razmišljate strateško in ne zgolj stroškovno! Poziv ZSSS menedžerkam in menedžerjem v slovenskem gospodarstvu


 
Ljubljana, 6. 1. 2014
 
Spoštovane slovenske menedžerke in menedžerji: to pismo ni namenjeno vašim interesnim predstavnikom, temveč je namenjeno neposredno vam.
Zagotovo ste slišali za primer ameriškega podjetja Home Depot izpred nekaj let. Ko je konec leta 2000 postal izvršni direktor tega podjetja Robert Nardelli, je takoj pričel zniževati stroške dela in povečevati število delno zaposlenih, zato da zniža stroške in poviša dobičke. Ti cilji so se sicer na kratek rok dosegli, vendar pa so na srednji in dolgi rok negativno vplivali na kakovost storitev za uporabnike, ki naj bi bila po besedah podjetja osnovni vir konkurenčne prednosti.
 
Na drugi strani pa vse več menedžerjev prebira knjigo »Good Jobs Strategy«, ki jo je napisala predavateljica na M.I.T. Sloan šoli za management Zeynep Ton. Njena osnovna teza je v bistvu dokaj preprosta: ustrezno plačilo zaposlenim in ustrezno vlaganje vanje ter ustrezna organizacija dela pomeni bolj zadovoljne potrošnike in na koncu tudi višje dobičke. Ali povedano drugače: bolje plačan in bolje usposobljen delavec bo bolj konkurenčen. Da to ni zgolj teorija, Tonova navede primere trgovskih podjetij Costco, Trader Joe's, QuickTrip in Mercadona. V teh podjetjih so delavci plačani nad povprečjem dejavnosti. Povprečna plača zaposlenega v Costcu je 21 ameriških dolarjev na uro. V Wallmartu zgolj  13 ameriških dolarjev. Pa vendar je vrednost delnic podjetja Costco že desetletje višja od vrednosti delnic Wallmarta. 17 - mesečna raziskava trgovskih podjetij s strani Marshala Fisherja, Serguieja Netessineja in Jayantha Krishnana je prav tako zelo povedna: vsak dodaten ameriški dolar plačila zaposlenih lahko pomeni dvig prodaje med 4 in 28 ameriških dolarji.
 
Z vse večjim poudarkom na kakovosti storitev in produktov postaja stroškovni menedžment vse bolj stvar preteklosti. Na žalost pa nam podatki za Slovenijo kažejo, da je tukaj to še vedno sedanjost. Po podatkih Statističnega urada RS je v letu 2012 prejelo nižjo bruto plačo od povprečne 65,6 % zaposlenih. Predstavniki gospodarstva se stalno pritožujejo nad januarskim dvigom minimalne plače, ki bo glede na zadnje podatke o inflaciji znašal manj kot šest evrov. Glede na zaključene podatke četrte raziskave fundacije EUROFOUND o pogojih dela sodi Slovenija med države z zelo intenzivnim in neavtonomnim delom. Slovenija glede na izsledke raziskave z uporabo Krasekove metodologije sodi v skupino »organizacij napornega dela«. Iz poročila ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (maj 2009) izhaja, da je bilo v namen financiranja izobraževanja zaposlenih, zlasti iz sektorjev preoblikovanja ter za izobraževanje zaposlenih v perspektivnih sektorjih delodajalcem v letih 2003 – 2008 ponujeno skoraj 30 milijonov evrov sredstev. Uporabili so jih dobro tretjino. Torej podatki, ki gredo v prav nasprotni smeri od »Good jobs« strategije.
 
Spoštovane menedžerke spoštovani menedžerji,
živimo v času, ko zgolj površno gledanje v finančne bilance podjetij ni zgolj premalo, temveč pomeni tudi strateški zaostanek. V poslovnem svetu se namreč vse bolj promovirajo menedžerski modeli, ki celovito povezujejo ekonomske in finančne kazalce s socialnimi kazalci – pri tem moramo poleg »Good jobs« strategije nujno omeniti tudi Kramerjev in Porterjev »Shared Value« koncept.
Prav zato nobena sistemska strateška politika ne bo uspešna in učinkovita, če vi ne boste (končno) preskočili iz stroškovnega v strateški menedžment, ki temelji na trikotniku ustrezno plačan in usposobljen zaposlen – ustrezni pogoji dela – zadovoljen uporabnik. In to ni nobena sindikalna floskula. To je uspešen in učinkovit poslovni model, o katerem lahko beremo v uglednih poslovnih publikacijah, kot je Harvard Business Review. Podjetje Johnson & Johnson je recimo z različnimi programi zdravja na delovnem mestu privarčevalo 250 milijonov ameriških dolarjev, ali vračilo 2,71 ameriških dolarjev za vsak ameriški dolar vložen v zdravje na delovnem mestu med 2002 in 2008. Navsezadnje pa že imamo domač primer. Uprava Steklarne Hrastnik je dvignila plače in iz več kot 5 milijonov EUR izgube v letu 2009 prišla na skoraj milijon evrov čistega dobička leta 2011, pri čemer podjetje intenzivno vlaga v usposabljanje in zdravje zaposlenih.
 
Zato vas pozivamo k temu, da že jutri pričnete razvojni preskok, kjer plača, usposabljanje in izobraževanje zaposlenega ne bo strošek dela, temveč strateška investicija in to pokažete tudi s konkretnimi ukrepi. Zvišajte plače zaposlenim. Povečajte obseg izobraževanja in usposabljanja zaposlenih. Vpeljujte programe zdravja na delovnem mestu. Pričnite sistemsko zbiranje predlogov inovacij, v kar vključite vse zaposlene. Oblikujte program medgeneracijskih mentorskih shem v podjetju. Povečajte sredstva za raziskave in razvoj. Izboljšajte komunikacijo znotraj celotne proizvodne verige, vse do končnega uporabnika. Sodelujte z lokalno skupnostjo. Razumite sindikat kot partnerja v razvoju in ne kot stroškovno coklo.
Lahko pa se še nadaljnjih nekaj let skupaj z vašimi interesnimi predstavniki vrtimo v vedno istih neproduktivnih debatah o rigidnosti in fleksibilnosti trga dela, velikosti javnega sektorja, itd.
Izbira je več kot jasna. Torej?
 
 
Mag. Dušan Semolič
Predsednik ZSSS

nedelja, 5. januar 2014

ZSSS KOMENTIRA: avtoprevozniki v protest ( ? ). Kaj pa pravice delavcev?


Kolikor smo si lahko v petek prebrali na spletni strani Območne obrtno podjetniške zbornice Sežana, se naj bi jutri s pričetkom ob 6. uri pričel protest cestnih prevoznikov. Zahteve cestnih prevoznikov naj bi se med drugim dotikale bolj »fleksibilnega zaposlovanja ter konkretnega spodbujanja nakupa najbolj ekoloških vozil«. Po zadnjih informacijah pa naj do jutrišnjega protesta sicer ne bi prišlo, oziroma naj bi bil prestavljen na 31. januar.

 

Ob vseh teh napovedih protestov cestnih prevoznikov naravnost sprašujemo: kaj pa delavske pravice v tej dejavnosti? Če se zgolj spomnimo na zgodbo enega izmed voznikov tovornjakov v Sloveniji, ki je bila javno predstavljena oktobra lani:

"Plačo so mi izračunavali na podlagi prevoženih kilometrov in dela med vikendi, pri čemer se je cena za kilometer vseskozi gibala med 7 in 9 centov. Delovni tempo je bil zelo hud, tako se je pogosto zgodilo, da sem, takoj ko sem prišel s poti in razložil blago, že moral naložiti drugo. In ta čas se je štel v počitek, tako da sem namesto devet ur počival le pet do šest ur in spet krenil na pot. Čeprav sem imel prvo leto najeto sobo v samskem domu, sem tam prespal mogoče le desetkrat. Večino časa sem preživel v tovornjaku in to ne glede na to, kje sem se nahajal. Domov v Bosno sem se lahko vračal le vsake štiri do pet mesecev, pa še tistih 15 dni letnega dopusta nam je lastnik podjetja krajšal, tako da je v dopust štel tudi vikend. Ko sem se letos maja odločil dati odpoved, kot razlog sem navedel nizko plačo, saj sem za 12.000 prevoženih kilometrov dobil 1200 evrov plače, so me povabili v pisarno, kjer mi je gazda' rekel, da sem jim dolžan 5000 evrov za škodo, ki je v tem času nastala na kamionu. Seveda v to nisem želel pristati, zato je poklical v prostor nekaj silakov. Pod psihičnim pritiskom in zaradi njihove prisotnosti sem seveda pristal na plačilo. Od takrat sem prišel v Slovenijo le enkrat, a me je na ulici vselej strah, da me ne bi kdo zaustavil in izsiljeval. Ne počutim se varnega." (Večer, 5. 10. 2013)

 

To je zgodba voznika tovornjaka, ki je z nekajmesečnim premorom delal pet let v enem od slovenskih prevozniških podjetij. Na kršenje pravic voznikov tovornjakov na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) sicer opozarjamo že kar nekaj mesecev. In teh kršitev je glede na podatke Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor s podatki o izvajanju nadzora nad spoštovanjem določil zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev, ki smo jih predstavili 3. oktobra lani, vse več (spodaj), kar je seveda zelo zaskrbljujoče.

 

Skorajda enako zaskrbljujoče pa so besede predsednika sekcije za promet na Obrtno podjetniški zbornici Slovenije (OZS) Andreja Klobase, ki je pred nekaj dnevi javno povedal »da je čas, da se vozniki, ki tožijo, da so jim kršene pravice razkrijejo z imeni in priimki« in da naj se »javno pove, kdo so avtoprevozniki, ki kršijo delavske pravice«. Odgovor na ta »poziv« je jasen in enostaven: naša naloga in odgovornost je, da o kršitvah pravic delavcev obveščamo uradne organe, in le-ti ukrepajo v skladu z uradnimi postopki. Zagotovo pa ni naša naloga kar tako javno razkrivati imena delavcev, še posebej ne tistim, ki bi še kako natančno morali vedeti, kaj se dogaja v cestnem prometu, in še posebej glede na zgornjo zgodbo, kjer je jasno videti, s kakšnimi pritiski se srečujejo nekateri vozniki tovornjakov.

Navsezadnje posamezni avtoprevozniki nesramno bogatijo ravno na račun kršenja delavskih pravic, prav tako pa se s tem povečuje nelojalna konkurenca. In  preprečevanje nelojalne konkurence, ustvarjanje enakih in zakonsko spoštovanih tržnih pravil za vse avtoprevoznike, bi morala biti ena izmed prioritet sekcije za promet na OZS. Delavce – »žvižgače«, ki nam sporočajo kršitve delovne zakonodaje in kolektivnih pogodb, v ZSSS ne razkrivamo delodajalcem. Zlasti ne tistim, katerih naslednja poteza bi bila še večja grožnja, pritisk in izkoriščanje delavcev. Po vsej verjetnosti pa tudi prenehanje delovnega razmerja. 

 

Bi pa namesto tovrstnega agresivnega »poziva« veliko bolj pričakovali jasno opredelitev in tudi zavezo predstavnikov avtoprevoznikov po ničelni toleranci kakršnih koli kršitev pravic delavcev v cestnem prometu. Očitno pa je glede na podatke spodaj pot do tega na žalost še dolga.




Vir: Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, 2.10. 2013