Manj ezoterične uklonljivosti, več iskrenega upora proti novim dogmam!

Ljubljana, 31. 10. 2014

 

predsedniku vlade RS ob dnevu reformacije:

manj ezoterične uklonljivosti, več iskrenega upora proti novim dogmam!

 

Spoštovani dr. Miro Cerar,

predsednik vlade RS,

 

vidim, da ste na vladi 15. oktobra sprejeli osnutek proračunskega načrta in pooblastili  Ministrstvo za finance, da ga posreduje Evropski komisiji in evroskupini. Neposredno. Mimo javnosti. Mimo širše razprave v Sloveniji.

Vidim, da je ministrstvo za finance po besedah državne sekretarke Mateje Vraničar pripravilo nov osnutek predloga izvedbenega zakona o fiskalnem pravilu. Pred razpravo v DZ pa ga želijo "v neformalni obliki" pregledati s strokovnimi službami Evropske komisije, kar se bo po pričakovanjih Vraničarjeve zgodilo prihodnji teden. Tako je – strokovne službe Evropske komisije ga bodo pregledale pred  razpravo v DZ.

Vidim, da ste ob rob včerajšnjih pogovorov z nemško kanclerko Angelo Merkel izjavili, da ste zavezani predvsem dvema ciljema: pospeševanju gospodarske rasti, kjer se že kažejo ugodni kazalci, in hkrati zagotavljanju finančne konsolidacije, tako da bo primanjkljaj prihodnje leto pod tremi odstotki BDP. Glede privatizacije pa ste ponovili, da ste pri Merklovi poudarili, da se ta nadaljuje in da »bomo pospešili proces privatiziranja 15 podjetij na seznamu«.

 

Medtem  ko postaja slovensko upravljanje države le majhna izpostava evropskega semestra (karkoli si že mislite), pa se vi vse bolj umikate v ezoterične višave. Kličete po prenovi duha in družbe. Izjavljate, da Slovenija potrebuje etične vrednote, o katerih se lahko zedinjo »še tako različno misleči ljudje«. Iz ozadja teh ezoteričnih višav pa širite evangelij tri odstotnega javno finančnega primanjkljaja in v boj pošiljate politične vojščake, ki nasprotnikom »naravnega reformnega toka« grozijo, da bodo morali položiti odgovornost pred zgodovino, ki baje nima alternative.

 

Spoštovani predsednik vlade, dan reformacije je dan obeležitve upora proti zgrešenim delovanjem in ne dan upora proti nasprotnikom napačnih idej. In tega ne bo spremenilo še toliko ponavljanj besednjaka o vrednotah, etiki in duhu družbe. Vi niste Bruseljski uradnik. Vi ste predsednik vlade Slovenije. Vas ni izvolil Bruselj, temveč volivke in volivci v Sloveniji. Če želite slediti uporniškemu duhu 95 tez, ki jih je Martin Luther 31. oktobra 1517 poslal nadškofu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu, morate iti po samostojni poti odgovornih in pozitivnih reform. Reform, o katerih sem vam že pisal. Reforme sistema, ki je samo v letu 2013 povzročil 760,6 milijonov evrov manj plačanih socialnih prispevkov od obračunanih socialnih prispevkov. Reforme sistema, ki je povzročil, da je od leta 2009 do 2013 število obravnavanih kaznivih dejanj s področja kršitev temeljnih pravic delavcev alarmantno, to je večkratno, poskočilo iz 312 na 3.138. Reforme sistema, kjer nekateri nadzorni organi že celo opuščajo vlaganje kazenskih ovadb iz naslova kršitev temeljnih pravic delavcev, saj naj bi bilo izjemno težko dokazati naklep. Davčna uprava RS je tako leta 2010 vložila 81 kazenskih ovadb zaradi suma kršitve temeljnih pravic delavcev, policiji pa so zaradi omenjenega suma posredoval 121 naznanil. A pristojna tožilstva so obtožni akt vložila le v petih primerih. V lanskem letu so tako vložili le dve kazenski ovadbi. Reforme sistema, ki omogoča ustanavljanje vedno novih družb, pogosto z namenom izogibanja se obveznostim; po podatkih Bisnode je v zadnjih nekaj letih moč zaslediti porast ponudb za nakup d.o.o. po zelo ugodnih cenah – tudi zgolj po 300 ali 400 evrov, pri čemer se v ozadju dostikrat skriva tveganje davčne utaje.

 

Če se torej danes toliko sklicujete na pomembnost reformacije, je zaključek jasen:

tako kot se je pred skoraj 500 leti Martin Luther uprl dogmam Cerkve, se torej morate vi danes upreti dogmi Bruseljskega evropskega semestra.

 

Goran Lukič,

sindikalist

Drugo odprto pismo dr. Bogomilu Ferfili, rednemu profesorju na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 30. 10. 2014

Mi nismo bruseljski aparatčiki. Mi smo delavstvo.

 

Spoštovani,

V odzivu na včerajšnje odprto pismo sindikatov nam (tj. sindikatom) postavljate vprašanje: »kje naj katastrofalno zadolženi slovenski proračun in slovensko gospodarstvo vzameta denara za predrag slovenski javni sektor«?

Seveda verjamem, da veste, da to ni vprašanje, temveč nič drugega kot poceni provokacija. In na takšno provokacijo ne bom odgovarjal. Morebiti vam lahko le priporočim v branje današnji komentar novinarja Dnevnika Igorja Dernovška »kratkovidno razmišljanje«, kjer med drugim zapiše naslednje: »Nenehno zategovanje pasu pri javnih uslužbencih, upokojencih in socialno ogroženih je rezultat popolne nesposobnosti vseh slovenskih vlad pri iskanju rešitev za izhod iz gospodarske krize. Medtem ko se je vztrajno varčevalo, so se davčni prihodki od leta 2008 do lani zmanjšali za dve milijardi evrov, z 8,2 na 6,2 milijarde, pri čemer se je izkupiček iz davka na dohodek podjetij znižal za skoraj petkrat (!), z 1,3 milijarde na bornih 265 milijonov evrov, prihodki iz dohodnine pa skoraj za dvakrat, z 1,3 milijarde na 740 milijonov. Takšnega izpada ne more nadomestiti še tako izdatno varčevanje pri javnih uslužbencih in upokojencih, na katerih se je od začetka krize »privarčevala« že več kot poldruga milijarda evrov. V narekovajih zato, ker se z znižanjem plač zmanjšuje potrošnja, prav tako pa z nenehnimi rezi pada tudi kakovost javnih storitev.«

 

Še pred tem pa vam postavljam naslednje vprašanje: ali je javni sektor kriv za napačen gospodarski model, ki ga je ubralo slovensko gospodarstvo? Model, ki je zamenjal vlaganje v raziskave in razvoj za vlaganje za menedžerske odkupe v spregi s slovenskim bančnim sistemom, in katerega več-milijardni račun smo vsi skupaj, tudi vi, plačali z dokapitalizacijo bančnega sistema? Raziskava Kosa in Stanovnika iz leta 2004 kaže, da je v industriji vlaganje v inovacije med leti 1998 in 2002 stagniralo, povečalo se je samo za 3,5 odstotka, kar je manj od inflacije, realno se je zato zmanjšalo za 5 odstotkov. Število inovativnih podjetij je tudi stagniralo, kot tudi število zaposlenih v inovativnih podjetjih. Enajst let kasneje, natančneje julija 2013, pa se osnutku Partnerskega sporazuma Slovenije z Evropsko komisijo za naslednjo finančno perspektivo zapiše, da se Slovenija na področju inovativnosti po podatkih Evropske komisije uvršča na 12. mesto med t. i. države zasledovalnih inovatork oz. pod povprečje EU. Na drugi strani pa so po podatkih Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) banke v Sloveniji med leti 1998 in 2010 za 197 prevzemov (izmed skupaj 215) podjetij izdale za več kot 5 milijard evrov bančnih garancij. In potem je konec leta 2013 sledila bliskovita javna dokapitalizacija slovenskega bančnega sistema. Cena? Malenkost – 3,8 milijarde evrov.

Ampak ne. Vi trdite, da smo za razpad gospodarstva krivi sindikati, ker smo »blokirali gospodarske reforme« (?!). Brez komentarja.

 

Pozivate nas, naj kar sami pripravimo način zmanjšanja financiranja javnega sektorja (?!). Spoštovani, mi pač nismo bruseljski aparatčiki. Mi nismo pisali Evropski semester. Mi smo delavstvo. Naša biblija ni Evropski semester. Naša biblija so delavske pravice. In sindikati še kako prevzemamo odgovornost za naša dejanja. Odgovornost vsak dan polagamo pred naše članstvo. Kaj vam tukaj ni jasno? Ali smo nedržavotvorni in »rušilni«, ko rečemo vladi, da je dovolj varčevanja in da so njeni reformni predlogi napačni, zgrešeni in škodljivi? Seveda se ob tem ne bom opredeljeval do vašega javnega političnega agitiranja za vlado Miroslava Cerarja, ko zapišete »vlada Miroslava Cerarja je naša zadnja možnost«. Kar pa se tiče vaše navedbe, da so nemški sindikati ves čas tvorno sodelovali z vlado kanclerja Schroederja, pa bi vas vljudno pozval, da pred tovrstnim zapisom naslednjič malce bolj raziščete dejstva. Ki pač govorijo drugače od vaše trditve. Podobno velja z vašimi navedbami o zgodbah o uspehu iz V Evrope. Delavci baltskih držav so recimo po uradnih podatkih od leta 2009 dalje utrpeli enega izmed največjih padcev deleža plač v BDP v EU. Ko pa pogledamo podatke Evropskega statističnega urada o zaposlenosti, pa vidimo, da so je trg dela v teh državah opazno skrčil.

 

Spoštovani, temeljni problem je ta, da mi živimo v različnih svetovih. To kar vi govorite in agitirate, je virtualni bilančni svet nujnih varčevalnih ukrepov. Naš svet pa je realni svet borbe za dostojno preživetje. Moram priznati, da mi je precej žal, da sem moral to zapisati, kajti pričakoval sem, da mi boste odgovorili, kaj si o vašem mnenju mislijo asistenti, čistilke, hišniki na fakultetah. Ali vsi mladi, ki jim je zategovanje pasov zamrznilo karierno napredovanje za kar nekaj let? In še bi lahko našteval.

Seveda mi boste očitali, da se grem poceni sindikalni populizem. A moj vnaprejšnji odgovor na ta vaš očitek je naslednji – spoštovani, to kar počnete, je nizkocenovni ekonomski populizem z visoko ceno za delavstvo.

 

P.S. ker bolj kot najini elektronski mnenji šteje realno življenje vseh teh »nujnih« varčevalnih ukrepov, sem o najinem dopisovanju seveda obvestil (tudi) naše članstvo.

 

S spoštovanjem,

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

Odprto pismo dr. Bogomilu Ferfili, rednemu profesorju na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 29. 10. 2014

 

Spoštovani,

danes si lahko v enem izmed dnevnih časopisov lahko preberemo vaše izjave, da »če vlada Mira Cerarja danes ne bo znižala plač v javnem sektorju za vsaj 5 do 10 odstotkov, jih bo trojka čez tri leta za 30 odstotkov« in pa, da je po vaše »treba začeti razpravo o ustavnem položaju sindikatov, ki je premočan«.

 

Spoštovani red. prof. dr. Bogomil Ferfila, prosil bi vas, da se pred tako škandaloznimi izjavami o zniževanju plač v javnem sektorju posvetujete z vašimi sodelavci na fakulteti, recimo z asistenti, čistilkami in hišniki, pa tudi podučite o plačah negovalk v domovih za starejše, poklicnih gasilcev in vojakov ter še koga. Verjamem, da ne bodo delili vašega navdušenja nad nižanjem plač v javnem sektorju. Še več, verjamem, da bi slišali marsikakšno krepko tako na račun vašega predloga kot na vaš račun. In moram reči, da kar upravičeno.

 

Da ne govorimo o vašem »predlogu«, da je treba »začeti razpravo o ustavnem položaju sindikatov, ki je premočna«. Upam, da s tem res ne mislite na člena Ustave RS, ki govorita o sindikalni svobodi in pravici do stavke. Kajti ti ustavni pravici nista zapisani kar tako. Svoboda združevanja in pravica do kolektivnega pogajanja sta namreč še posebej pomembni, ker pomenita eno od temeljnih pravic in splošnih načel, vključenih v vse pomembnejše listine o človekovih pravicah.  Poglejte si Splošno deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah (1948): resolucijo št. 217 A (III), 23. člen; mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (1966): Resolucija št. 2200 A (XXI), 22. člen; Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966); Resolucija št. 2200 A (XXI), 8. člen; Konvencijo ILO št. 87 (1948) o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic; Konvencijo ILO št. 98 (1949) o pravicah organiziranja in kolektivnega pogajanja; Konvencijo Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1994), 11. člen; Evropsko socialno listino (1999), 5. člen; Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev - posebno poglavje, ki vključuje člene od 11 do 14, in ki je posvečeno pravici združevanja in kolektivnega pogajanja.

 

Če si dovolim še eno osebno opazko, pa je iz vašega predloga očitno videti, da vam je kot strokovnjaku za ameriške politike bolj kot vsi ti mednarodni akti povšeči ameriški način »urejanja« sindikalnega dela, recimo v stilu Scotta Walkerja, republikanskega guvernerja ameriške zvezne države Wisconsin, ki si je pred časom zaželel ukiniti pravico sindikatov do kolektivnih pogajanj. Zanima me, kaj si potemtakem mislite o domnevni »preveliki« moči sindikatov v skandinavskih državah, kjer je stopnja sindikaliziranosti krepko nad 50 odstotki? A če pogledamo kazalce revščine in dohodkovne neenakosti v cinično rečeno »sindikatom prijazni« ZDA, nam že ti povedo veliko: preko 48 milijonov prebivalcev ZDA živi v revščini; glede dohodkovne neenakosti pa bom citiral povzetek enega izmed zadnjih OECD poročil: 1% oseb z najvišjimi zaslužki v ZDA je med 1975 in 2007 pobral 47 odstotkov vse rasti prejemkov (pred davki).  

 

Spoštovani red. prof. dr. Bogomir Ferfila, stvar je na koncu koncev zelo enostavna: odgovoriti je treba le, na čigavi strani ste? Asistenta na fakulteti, ki po skoraj desetih letih dela na fakulteti komajda prileze do 1.000 evrov plače? Negovalke v domu za starejše, ki  se prebija iz meseca v mesec z minimalno plačo? Ali političnih uradnikov, ki s sklicevanjem na vedno nove varčevalne ukrepe slepo sledijo političnim uradnikom, ki slepo sledijo zahtevam nevidnih finančnih trgov?

 

Verjamem, da vašega mnenja o dodatnih rezih v javnem sektorju in domnevno premočnem ustavnem položaju sindikatov v Sloveniji akademska skupnost ne deli z vami. A glede na to, da je to v prvi vrsti njena stvar, sem si jo dovolil seznaniti s tem pismom. Kot tudi širšo javnost.

 

S spoštovanjem,

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

1. maj, in da, tudi 2. maj je naš praznik- praznik dela!

Kot vsako leto, tudi letos ob našem prazniku naslavljamo zahteve tako na politike kot na delodajalce, na tiste, ki tako usodno vplivajo na življenje ljudi.

Od politikov zahtevamo, da se bolj kot sami s seboj, ukvarjajo z realnimi problemi slovenske družbe. S problemi, katerih rešitev mora dati ljudem boljše življenje. Pravi problemi Slovenije so povezani z visoko stopnjo brezposelnosti, z vse težjim življenjem upokojencev, negotovostjo življenja mladih in vse manjšo zaščito zaposlenih.

Od politikov zahtevamo, da se končno odpovedo neoliberalni poti, to je poti strukturnih reform, ki slabšajo življenje tistih, ki za finančno, gospodarsko in politično krizo niso prav nič krivi.

Zahtevamo drugo pot – pot, ki bo v ospredje postavila trajnostni razvoj, ustvarjanje novih kvalitetnih delovnih mest in ustvarjanje pravnih norm, ki bodo v prvi vrsti ščitile delo in ne kapital.

Zakaj si ne bi postavili vprašanja, vprašanja v 21. stoletju, v državi članici OECD, torej v državi, ki sodi v skupino najbogatejših držav – kaj storiti, da bi delavstvo, upokojenci in mladi živeli bolje, ne pa vprašanja, kako varčevati na račun socialnih pravic.

Od delodajalcev pa zahtevamo dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje, kolektivnih pogodb, da redno plačujejo socialne prispevke, plače, da spoštujejo zaposlene, da skrbe za delovne pogoje, v katerih bo zaščiteno zdravje zaposlenih, da sprejemajo takšne poslovne odločitve, ki se bodo ohranjala delovna mesta.

Da, 1. maj je velik praznik tudi zaradi razmer, v katerih se nahajamo.

Vsem članicam in članom sindikatov, združenih v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije čestitam 1. maj in želim vesele praznike!


Mag. Dušan Semolič, predsednik ZSSS

Dokažite, da razmišljate strateško in ne zgolj stroškovno! Poziv ZSSS menedžerkam in menedžerjem v slovenskem gospodarstvu

 

Ljubljana, 6. 1. 2014

 

Spoštovane slovenske menedžerke in menedžerji: to pismo ni namenjeno vašim interesnim predstavnikom, temveč je namenjeno neposredno vam.

Zagotovo ste slišali za primer ameriškega podjetja Home Depot izpred nekaj let. Ko je konec leta 2000 postal izvršni direktor tega podjetja Robert Nardelli, je takoj pričel zniževati stroške dela in povečevati število delno zaposlenih, zato da zniža stroške in poviša dobičke. Ti cilji so se sicer na kratek rok dosegli, vendar pa so na srednji in dolgi rok negativno vplivali na kakovost storitev za uporabnike, ki naj bi bila po besedah podjetja osnovni vir konkurenčne prednosti.

 

Na drugi strani pa vse več menedžerjev prebira knjigo »Good Jobs Strategy«, ki jo je napisala predavateljica na M.I.T. Sloan šoli za management Zeynep Ton. Njena osnovna teza je v bistvu dokaj preprosta: ustrezno plačilo zaposlenim in ustrezno vlaganje vanje ter ustrezna organizacija dela pomeni bolj zadovoljne potrošnike in na koncu tudi višje dobičke. Ali povedano drugače: bolje plačan in bolje usposobljen delavec bo bolj konkurenčen. Da to ni zgolj teorija, Tonova navede primere trgovskih podjetij Costco, Trader Joe's, QuickTrip in Mercadona. V teh podjetjih so delavci plačani nad povprečjem dejavnosti. Povprečna plača zaposlenega v Costcu je 21 ameriških dolarjev na uro. V Wallmartu zgolj  13 ameriških dolarjev. Pa vendar je vrednost delnic podjetja Costco že desetletje višja od vrednosti delnic Wallmarta. 17 - mesečna raziskava trgovskih podjetij s strani Marshala Fisherja, Serguieja Netessineja in Jayantha Krishnana je prav tako zelo povedna: vsak dodaten ameriški dolar plačila zaposlenih lahko pomeni dvig prodaje med 4 in 28 ameriških dolarji.

 

Z vse večjim poudarkom na kakovosti storitev in produktov postaja stroškovni menedžment vse bolj stvar preteklosti. Na žalost pa nam podatki za Slovenijo kažejo, da je tukaj to še vedno sedanjost. Po podatkih Statističnega urada RS je v letu 2012 prejelo nižjo bruto plačo od povprečne 65,6 % zaposlenih. Predstavniki gospodarstva se stalno pritožujejo nad januarskim dvigom minimalne plače, ki bo glede na zadnje podatke o inflaciji znašal manj kot šest evrov. Glede na zaključene podatke četrte raziskave fundacije EUROFOUND o pogojih dela sodi Slovenija med države z zelo intenzivnim in neavtonomnim delom. Slovenija glede na izsledke raziskave z uporabo Krasekove metodologije sodi v skupino »organizacij napornega dela«. Iz poročila ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (maj 2009) izhaja, da je bilo v namen financiranja izobraževanja zaposlenih, zlasti iz sektorjev preoblikovanja ter za izobraževanje zaposlenih v perspektivnih sektorjih delodajalcem v letih 2003 – 2008 ponujeno skoraj 30 milijonov evrov sredstev. Uporabili so jih dobro tretjino. Torej podatki, ki gredo v prav nasprotni smeri od »Good jobs« strategije.

 

Spoštovane menedžerke spoštovani menedžerji,

živimo v času, ko zgolj površno gledanje v finančne bilance podjetij ni zgolj premalo, temveč pomeni tudi strateški zaostanek. V poslovnem svetu se namreč vse bolj promovirajo menedžerski modeli, ki celovito povezujejo ekonomske in finančne kazalce s socialnimi kazalci – pri tem moramo poleg »Good jobs« strategije nujno omeniti tudi Kramerjev in Porterjev »Shared Value« koncept.

Prav zato nobena sistemska strateška politika ne bo uspešna in učinkovita, če vi ne boste (končno) preskočili iz stroškovnega v strateški menedžment, ki temelji na trikotniku ustrezno plačan in usposobljen zaposlen – ustrezni pogoji dela – zadovoljen uporabnik. In to ni nobena sindikalna floskula. To je uspešen in učinkovit poslovni model, o katerem lahko beremo v uglednih poslovnih publikacijah, kot je Harvard Business Review. Podjetje Johnson & Johnson je recimo z različnimi programi zdravja na delovnem mestu privarčevalo 250 milijonov ameriških dolarjev, ali vračilo 2,71 ameriških dolarjev za vsak ameriški dolar vložen v zdravje na delovnem mestu med 2002 in 2008. Navsezadnje pa že imamo domač primer. Uprava Steklarne Hrastnik je dvignila plače in iz več kot 5 milijonov EUR izgube v letu 2009 prišla na skoraj milijon evrov čistega dobička leta 2011, pri čemer podjetje intenzivno vlaga v usposabljanje in zdravje zaposlenih.

 

Zato vas pozivamo k temu, da že jutri pričnete razvojni preskok, kjer plača, usposabljanje in izobraževanje zaposlenega ne bo strošek dela, temveč strateška investicija in to pokažete tudi s konkretnimi ukrepi. Zvišajte plače zaposlenim. Povečajte obseg izobraževanja in usposabljanja zaposlenih. Vpeljujte programe zdravja na delovnem mestu. Pričnite sistemsko zbiranje predlogov inovacij, v kar vključite vse zaposlene. Oblikujte program medgeneracijskih mentorskih shem v podjetju. Povečajte sredstva za raziskave in razvoj. Izboljšajte komunikacijo znotraj celotne proizvodne verige, vse do končnega uporabnika. Sodelujte z lokalno skupnostjo. Razumite sindikat kot partnerja v razvoju in ne kot stroškovno coklo.

Lahko pa se še nadaljnjih nekaj let skupaj z vašimi interesnimi predstavniki vrtimo v vedno istih neproduktivnih debatah o rigidnosti in fleksibilnosti trga dela, velikosti javnega sektorja, itd.

Izbira je več kot jasna. Torej?

 

 

Mag. Dušan Semolič

Predsednik ZSSS

ZSSS KOMENTIRA: avtoprevozniki v protest ( ? ). Kaj pa pravice delavcev?

Kolikor smo si lahko v petek prebrali na spletni strani Območne obrtno podjetniške zbornice Sežana, se naj bi jutri s pričetkom ob 6. uri pričel protest cestnih prevoznikov. Zahteve cestnih prevoznikov naj bi se med drugim dotikale bolj »fleksibilnega zaposlovanja ter konkretnega spodbujanja nakupa najbolj ekoloških vozil«. Po zadnjih informacijah pa naj do jutrišnjega protesta sicer ne bi prišlo, oziroma naj bi bil prestavljen na 31. januar.

 

Ob vseh teh napovedih protestov cestnih prevoznikov naravnost sprašujemo: kaj pa delavske pravice v tej dejavnosti? Če se zgolj spomnimo na zgodbo enega izmed voznikov tovornjakov v Sloveniji, ki je bila javno predstavljena oktobra lani:

"Plačo so mi izračunavali na podlagi prevoženih kilometrov in dela med vikendi, pri čemer se je cena za kilometer vseskozi gibala med 7 in 9 centov. Delovni tempo je bil zelo hud, tako se je pogosto zgodilo, da sem, takoj ko sem prišel s poti in razložil blago, že moral naložiti drugo. In ta čas se je štel v počitek, tako da sem namesto devet ur počival le pet do šest ur in spet krenil na pot. Čeprav sem imel prvo leto najeto sobo v samskem domu, sem tam prespal mogoče le desetkrat. Večino časa sem preživel v tovornjaku in to ne glede na to, kje sem se nahajal. Domov v Bosno sem se lahko vračal le vsake štiri do pet mesecev, pa še tistih 15 dni letnega dopusta nam je lastnik podjetja krajšal, tako da je v dopust štel tudi vikend. Ko sem se letos maja odločil dati odpoved, kot razlog sem navedel nizko plačo, saj sem za 12.000 prevoženih kilometrov dobil 1200 evrov plače, so me povabili v pisarno, kjer mi je gazda' rekel, da sem jim dolžan 5000 evrov za škodo, ki je v tem času nastala na kamionu. Seveda v to nisem želel pristati, zato je poklical v prostor nekaj silakov. Pod psihičnim pritiskom in zaradi njihove prisotnosti sem seveda pristal na plačilo. Od takrat sem prišel v Slovenijo le enkrat, a me je na ulici vselej strah, da me ne bi kdo zaustavil in izsiljeval. Ne počutim se varnega." (Večer, 5. 10. 2013)

 

To je zgodba voznika tovornjaka, ki je z nekajmesečnim premorom delal pet let v enem od slovenskih prevozniških podjetij. Na kršenje pravic voznikov tovornjakov na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) sicer opozarjamo že kar nekaj mesecev. In teh kršitev je glede na podatke Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor s podatki o izvajanju nadzora nad spoštovanjem določil zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev, ki smo jih predstavili 3. oktobra lani, vse več (spodaj), kar je seveda zelo zaskrbljujoče.

 

Skorajda enako zaskrbljujoče pa so besede predsednika sekcije za promet na Obrtno podjetniški zbornici Slovenije (OZS) Andreja Klobase, ki je pred nekaj dnevi javno povedal »da je čas, da se vozniki, ki tožijo, da so jim kršene pravice razkrijejo z imeni in priimki« in da naj se »javno pove, kdo so avtoprevozniki, ki kršijo delavske pravice«. Odgovor na ta »poziv« je jasen in enostaven: naša naloga in odgovornost je, da o kršitvah pravic delavcev obveščamo uradne organe, in le-ti ukrepajo v skladu z uradnimi postopki. Zagotovo pa ni naša naloga kar tako javno razkrivati imena delavcev, še posebej ne tistim, ki bi še kako natančno morali vedeti, kaj se dogaja v cestnem prometu, in še posebej glede na zgornjo zgodbo, kjer je jasno videti, s kakšnimi pritiski se srečujejo nekateri vozniki tovornjakov.

Navsezadnje posamezni avtoprevozniki nesramno bogatijo ravno na račun kršenja delavskih pravic, prav tako pa se s tem povečuje nelojalna konkurenca. In  preprečevanje nelojalne konkurence, ustvarjanje enakih in zakonsko spoštovanih tržnih pravil za vse avtoprevoznike, bi morala biti ena izmed prioritet sekcije za promet na OZS. Delavce – »žvižgače«, ki nam sporočajo kršitve delovne zakonodaje in kolektivnih pogodb, v ZSSS ne razkrivamo delodajalcem. Zlasti ne tistim, katerih naslednja poteza bi bila še večja grožnja, pritisk in izkoriščanje delavcev. Po vsej verjetnosti pa tudi prenehanje delovnega razmerja. 

 

Bi pa namesto tovrstnega agresivnega »poziva« veliko bolj pričakovali jasno opredelitev in tudi zavezo predstavnikov avtoprevoznikov po ničelni toleranci kakršnih koli kršitev pravic delavcev v cestnem prometu. Očitno pa je glede na podatke spodaj pot do tega na žalost še dolga.

Vir: Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, 2.10. 2013

Srečno 2014 !

Spoštovane članice in člani!

 

Res je – ne gredo prehitro dnevi, prehitro gredo leta.

Leto, ki se izteka, je bilo neprijazno do delavk, delavcev, upokojencev in mnogih drugih. To je leto, ko so usodno zaznamovale življenje vseh nas odločitve, ki so bile sprejete po meri finančnih institucij oziroma kapitala. Na simbolni ravni je to leto zaznamovala zloglasna trojka, bonitetne hiše in tisti naši politiki, ki so postali ujetniki vrednot teh institucij.

Sprejete so bile odločitve, ki omejujejo uporabo referendumov kot sredstva neposredne demokracije in sprejeto je bilo fiskalno zlato pravilo. To je bilo potrebno zato, da bi kapitalu olajšali pritisk na delavske in socialne pravice – da bi olajšali pot do večjih dobičkov.

Tudi od naše demokracije in suverenosti ni ostalo kaj dosti – dobili smo demokracijo kapitala.

Prihaja do razprodaje vsega državnega premoženja, ki še nekaj daje vsem nam, ki živimo v tej državi. To je proces, ki bo zagotovo uničil številna delovna mesta in tako povečal brezposelnost ter revščino.

 

Da, leto 2014 je že v številki lepše leto. Lahko bo bilo; je pa to odvisno tudi od nas.

Morda pa je prav leto 2014 tisto, da krenemo po drugačni razvojni poti – po poti, ki bo upoštevala vrednote socialno-tržnega gospodarstva, poti, ko je cilj gospodarskega razvoja predvsem bolj pravična porazdelitev bogastva te družbe, nova delovna mesta in prizadevanja za ohranitev obstoječih. Nova pot, ki bo prinesla boljše življenje delavkam, delavcem, upokojencem in mladim.

 

Morda – le vdati v usodo se ne smemo. Vsak od nas je lahko močan, toda skupaj smo močnejši.

Da, zato vam želim vesele praznike, lepše novo leto, zdravja in povrhu še kaj sreče!

 

mag. Dušan Semolič, predsednik ZSSS

Odprto pismo Sašu Stanovniku iz skupine Alta: Podatki, in ne mnenja!

Za:

Sašo Stanovnik, skupina Alta

info@alta.si

 

V vednost: medijem

 

Spoštovani!

 

Na spletni strani Reuters-a se je 11. decembra 2013 ob 19:01 znašel članek z naslovom »Fallen star Slovenia to reveal cost of bank clean-up« (če poskušamo prevesti: »padla zvezda Slovenija bo razkrila stroške čiščenja bank«). V tem prispevku ste med drugim navajani tudi vi. In sicer ste podali izjavo da »so v veliko slovenskih podjetjih zaposleni, ki ne delajo in dobijo plačilo – večina izmed njih bo odpuščena po privatizaciji«. V nadaljevanju članka se novinarka sklicuje na vas, ko zapiše da ste izjavili, »da bi lahko tuji kupci imeli pomisleke pri nakupovanju tudi zaradi lokalne zakonodaje, tudi tiste, ki prisiljuje delodajalce da vsem zaposlenim plača odmor med malico in prevoz stroške vsak dan«

 

Vsi vemo da je Reuters globalna medijska referenčna točka, kar pomeni, da se veliko mednarodnih medijev neposredno navezuje na te vire. To se je zgodilo tudi v tem primeru, saj lahko vidimo navezavo na članek v Reuters-u tudi v Guardianu. Kar še tem bolj pomeni, da mora biti prav vsaka medijska izjava še kako utemeljena, sicer je to nič drugega kot globalno posploševanje osebnega mnenja, kar verjamem, da razumete, da v najmanjši meri ni profesionalno, kaj šele objektivno dejanje.

 

In prav z vidika utemeljenosti vaših izjav podanih za Reuters vam postavljamo naslednja vprašanja:

1)    Ali razpolagate s konkretnimi podatki, koliko je v Sloveniji zaposlenih, ki ne delajo in dobijo plačilo? Če da, bi vas prosili, da nam posredujete te podatke in seveda navedete njihov vir. Pred vašim odgovorom vam lahko recimo v pomoč postrežemo s podatki, ki gredo v smer koliko oseb v Sloveniji dela in ne dobi plačila: po uradnih podatkih Inšpektorata RS za delo se je število kršitev na področju plačila za delo med 2008 in 2012 povečalo iz 843 na 3.488. V pomoč so vam lahko tudi podatki Evropske fundacije EUROFOUND: v zadnji raziskavi o delovnih pogojih v 31 državah je bilo tudi vprašanje »ali ste v zadnjih 12 mesecih delali, medtem ko ste bili bolni«. Medtem ko je v EU27 pritrdilno na to vprašanje odgovorilo 39,3 odstotka vprašanih, je v Sloveniji ta delež 59,2 odstotka.

2)    Ali ste pomislili, da obseg neposrednih tujih investicij ni odvisen zgolj od stroškov dela, temveč tudi od razvojne in inovativne stopnje podjetij v Sloveniji? Verjamemo, da ste seznanjeni z raziskavo TehnoCentra Univerze v Mariboru, po kateri se je med 6.5000 podjetji v Podravju zgolj 250 izmed njih uvrstilo med tiste, ki so inovativna, ker torej imajo lastne izdelke, vlagajo v razvoj, iščejo dodatni denar za te izdatke na javnih razpisih. Kakšen razvojni model, podprt z neposrednimi tujimi investicijami torej promovirate? Takšnega, ki spremeni državo v nizkocenovno podjetje s posledično nizko inovativno in razvojno kapaciteto? Ali takšnega, ki temelji na stalnem vlaganju v raziskave, razvoj in inovacije? Kakšno je potemtakem vaše mnenje o »nenavadnem« poslovnem modelu Steklarne Hrastnik, kjer je nova uprava dvignila plače in iz več kot 5 milijonov EUR izgube v letu 2009 prišla na skoraj milijon evrov čistega dobička leta 2011?

 

Spoštovani, pričakujemo vaše konkretne odgovore. V primeru da le-teh ne pridobimo do srede, 18. 12. 2013 pa vam lahko zgolj ponovimo, to kar že sami veste: »brez podatkov si zgolj še ena oseba z mnenjem«. Z drugimi besedami – v primeru da od vas ne pridobimo konkretnih, s podatki podprtih odgovorov, bomo vaše izjave za Reuters razumeli kot demagoški nastop, ki ne temelji na dejstvih in podatkih ter temu primerno zahtevali ustrezen popravek. 

 

Goran Lukič

Izvršni sekretar ZSSS za politike zaposlovanja, migracije in odnose z javnostmi

ZSSS komentira: bankam se daje preko enih posebnih zakonov, ljudem se jemlje preko drugih posebnih zakonov

ZSSS komentira: bankam se daje preko enih posebnih zakonov, ljudem se jemlje preko drugih posebnih zakonov

Ljubljana, 12.12.2013

Na današnji redni seji Vlade RS sta minister za finance Uroš Čufer in guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec predstavila rezultate stresnih testov bančnega sistema v Sloveniji. Ob tem ZSSS poudarjamo, da so prav vsa ta dogajanja okoli finančnega sistema pokazala jasne prioritete politike, ki je nič drugega kot preslikava prioritet finančnega sistema. Tako je država na eni strani pripravila 4,7 milijarde evrov za dokapitalizacijo bank in sprejela novelo zakona o javnih financah, ki to omogoča. Na drugi strani pa se je državljanom že pred časom servirala Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je med drugim znižal najvišjo višino denarnega nadomestila, spremembe socialne zakonodaje v 2011 in 2012, ki so skrčile dostop do varstvenega dodatka ter Zakon o izvrševanju proračuna za 2014 in 2015, ki je zamrznil pokojnine. Ali kakor piše v programu ekonomskega partnerstva , ki ga je Slovenija pred kratkim poslala Bruslju: pokojnine se za leti 2014 in 2015 zamrznejo, dodatek za rekreacijo je znižan. Prihranek zaradi neuskladitve pokojnin je za leto 2014 ocenjen na 46,1 milijona evrov. Sredstva za transferje posameznikom in gospodinjstvom so bila pomembno znižana; z rebalansom 2013 so se znižala za 113 mio EUR glede na realizacijo 2012 (več kot 8%), restriktivna politika se nadaljuje tudi v 2014 in 2015. Med transferji je od sredine leta 2013 omejena tudi višina porodniškega nadomestila, po tem ko so bila že v letu 2012 omejena starševska nadomestila ter nekateri drugi socialni prejemki in štipendije.
Prioritete države so torej jasne: ubogaj finančni sistem. In tako imamo ne eni strani preplačane revizorje, ki ocenjujejo koliko milijard evrov mora iti v banke in na drugi strani vse daljše vrste prebivalcev Slovenije, ki čakajo pred Rdečim križem in Karitasom za pakete osnovnih življenjskih potrebščin. Te perverznosti se morajo nehati. Od tega trenutka morajo priti v ospredje prizadevanja za ustvarjanje pogojev za blaginjo ljudi, za nova kvalitetna delovna mesta, za več solidarnosti, za učinkovito premagovanje korupcije ter delovanje pravne države.