Ljubljana, 13. 11. 2013
Javno sporočilo Ljudmili Novak, predsednici Nove Slovenije – Krščanski
demokrati (NSi) in Jožetu Tanku, vodji poslanske skupine Slovenske demokratske
stranke (SDS) glede političnega problematiziranja pravic članov sindikatov
V vednost: poslanke in poslanci Državnega zbora RS
V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) smo včeraj z
zanimanjem spremljali izjave predsednice NSi, Ljudmile Novak in vodje poslanske
skupine SDS, Jožeta Tanka, ko sta obrazložila argumente za vloženo
interpelacijo zoper ministra dr. Gregorja Viranta. V ZSSS se ne opredeljujemo
do interpelacije, vsekakor pa ostro zavračamo opredelitve do vsebine podpisanih
dokumentov s sindikati, v katerih se ugodneje določajo nekatere pravice za
člane sindikatov, ki so podpisniki teh dokumentov. Takšen odziv je posledica
nepoznavanja osnov socialnega dialoga in napad na avtonomnost socialnih
partnerjev.
Zato smo v ZSSS resnično negativno presenečeni nad tovrstnim
stališčem nekaterih politikov. Dejstvo je namreč, da dogovor strank, podpisnikov
kolektivne pogodbe v javnem sektorju, ki članom sindikata daje v primerjavi z
nečlani večji obseg pravic, temelji na določbi 224. člena Zakona o delovnih
razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1). Le-ta izrecno določa, da se lahko s
kolektivno pogodbo dejavnosti uredijo pravice in obveznosti le za člane
pogodbenih strank pod pogojem, da je govora o pravicah in obveznostih, ki niso
urejene z zakonom. S tem je v celoti spoštovano ustavno načelo, vsaj v tem
pogledu, da so pred zakonom vsi enaki. Navedeno zakonsko določilo se namreč
nanaša samo na pravice in obveznosti, ki z zakonom niso urejene/predvidene. To
pa tudi pomeni, da v javnem sektorju podpisana pogodba temelji na veljavno
sprejeti zakonski določbi in da je kakršnokoli “kriminaliziranje” tega brez
kakršnekoli pravne podlage. Izpostavljanje tega kot nekaj nedopustnega in
nemoralnega pa hkrati predstavlja tudi pomanjkanje politične načelnosti
in prepričanosti v tisto, kar se v Državnem zboru RS sprejema. Ne smemo
namreč prezreti dejstva, da so člani državnega zbora v začetku leta 2013
soglasno (brez glasu proti!) potrdili novelo Zakona o delovnih razmerjih
in s tem tudi določbo, ki predstavlja pravno podlago za sklenitev v uvodu
izpostavljenega dogovora, ki se nanaša na obseg pravic članov sindikata,
podpisnika pogodbe. Reakcija poslameznih članov državnega zbora je toliko
bolj nenavadna, ker se v zvezi s tem sedaj oglašajo tisti, ki so bili v času
sprejema novele Zakona o delovnih razmerjih bodisi člani vladnih strank bodisi
so bili aktivni udeleženci vlade.
Nesporno je, da so poslanci Državnega zbora RS s sprejetjem
te določbe napravili velik korak naprej k razumevanju pomena uspešnega
socialnega dialoga pri zagotavljanju ekonomskega in družbenega razvoja države
ter k priznavanju dejstva, da so socialni partnerji pri tem izredno pomemben
element. Navsezadnje potrebo po večji,
aktivnejši vlogi socialnih partnerjev pri razvoju posamezne države (in s tem
tudi k priznavanju pomena dejavnosti socialnih partnerjev) vedno bolj
poudarjajo vse institucije Evropske unije, tudi Evropska komisija. Pri tem pa je
uspešnost njihovega dela in položaj v družbi ter reprezentativnost, ki se
kaže tudi skozi številčnost njihovega članstva, še kako pomemben element.
Slednje je zelo dobro razumel tudi tedanji minister za delo, sedaj poslanec, g.
Andrej Vizjak. Navsezadnje tudi ZDR-1 na več mestih napotuje na kolektivne
pogodbe in posledično temu tudi neposredno spodbuja socialni dialog, s čimer pa tudi priznava avtonomnost socialnih
partnerjev.
In določbo 224. člena ZDR-1 je ravno potrebno razumeti v tej
smeri. V smeri krepitve socialnih partnerjev, zlasti njihove številčnosti in reprezentativnosti
ter v smeri krepitve njihove avtonomnosti. V zvezi s tem velja poudariti, da
slednje v Evropi ne pomeni nič novega. Tako npr. v skandinavskih državah, t.j.
v državah, ki slovijo po izredno visoki stopnji razvitosti socialnega dialoga,
socialni pravičnosti, solidarnosti in navsezadnje tudi po visoki stopnji
konkurenčnosti, razlikovanje med člani socialnih partnerjev in nečlani, zlasti
na področju uveljavljanja določb kolektivnih pogodb v okviru sodnega varstva, ni
izpostavljeno kot nekaj nenormalnega. Ni »kriminalizirano«.
Izpostavljanje in poskus “kriminalizacije” podpisanega
dogovora ter posledično temu večjega obsega pravic za člane podpisnikov pogodbe
pa hkrati pomeni tudi nepriznavanje dosežkov socialnega dialoga, nezavedanje
pomembnosti socialnih partnerjev kot elementa družbenega in ekonomskega
razvoja, nepoznavanje praks v drugih državah Evropske unije, smer razvoja
socialnega dialoga in socialnih partnerjev in navsezadnje tudi odkrit poskus
“diskriminacije” njihovega članstva. Dejstvo je namreč, da se socialni
partnerji, njihove strokovne službe ter njihovo delovanje financira izključno
iz članarine. To članarino plačujejo njihovi člani, ugodnosti, ki pa so
dogovorjene, npr. s kolektivno pogodbo dejavnosti, pa v sedanjem sistemu
uživajo vsi. Tudi nečlani. Torej tudi tisti, ki za delovanje socialnih
partnerjev, za rezultat socialnega dialoga, kolektivnega dogovarjanja/pogajanj,
ki se med drugim odraža v sklenjeni kolektivni pogodbi in v stopnji ter obsegu
pravic zaposlenih (tudi v ohranitvi plačanega odmora za malico, dodatka za
delovno dobo, povrnitvi stroškov prevoza na delo in z dela,…..) ne prispevajo
ničesar. Ali je to pravično? Zlasti do članov socialnih partnerjev?
mag.
Dušan Semolič
predsednik
ZSSS
Objave
