Ne bomo plačevali malopridnosti našega bančnega sistema!

Spoštovane članice, spoštovani člani!

 

Prirejanje dokumentov. Prirejanje metodologije za izračun bančne luknje. Skrivanje te iste metodologije. Vse to so dejanja, ki se v zadnjih dneh omenjajo v povezavi z Banko Slovenije in krpanjem bančne luknje. In ki so nas vse skupaj po nekaterih izračunih očitno stala med 1 in 1,5 milijarde evrov našega denarja (!). Tako je. Znesek, ki je okoli petkrat večji od vrednosti dogovora s sindikati javnega sektorja o varčevalnih ukrepih za 2015?!

Prekapitalizirane banke pa zlahka in brez tveganja dobičkonosno poslujejo. Saj, kakor ugotavljajo mediji, jim sploh ni treba tvegati, ker pomemben dobiček ustvarjajo z obrestnimi prilivi od državnih obveznic. Samo NLB je imela konec septembra lani za 350 milijonov državnih obveznic in še za 640 milijonov evrov obveznic DUTB, na katere dobivajo od 3,75 do 4,5 odstotne obresti.

In medtem ko kapitalsko prenapihnjene banke še dodatno služijo z državnimi obveznicami, dosti njihovih komitentov, ki so izgubili zaposlitev v stečajih, zaman že nekaj let čakajo na poplačilo svojih terjatev – ker so prav te iste banke spet prve v vrsti za poplačilo svojih terjatev iz stečajev.

Zato smo v imenu vseh naših članov, ki morate vsak dan poslušati politične mantre o nujnosti varčevalnih ukrepov, da se doseže takšne in drugačne cilje, ki nam jih narekuje Evropska komisija, četudi to pomeni nižje plače, nižje pravice in skrčeno socialno državo, na predsednika Vlade RS  naslovili javno sporočilo, v katerem od njega zahtevamo, da:

-       takoj sproži ustrezne preiskave, ki bodo do konca razjasnile prav vsa dejstva glede krpanja bančnih lukenj,

-       takoj pridobi in javno objavi vse informacije v zvezi z metodologijo oziroma metodologijami izračuna bančnih lukenj,

-       v primeru, da je resnično prišlo do prevelike dokapitalizacije slovenskega bančnega sistema, vsa ta sredstva do zadnjega evra tudi pridobi nazaj,

-       takoj sproži zakonodajni postopek, s katerim bodo postavili delavce in ne banke na prvo mesto pri poplačilu terjatev iz stečajne mase.

Dokler se te zahteve ne bodo uresničile, ne vidimo nobenega smisla v kakršnih koli nadaljnjih varčevalnih ukrepih ali morebitnih pogajanjih o njih.

mag. Dušan Semolič, predsednik ZSSS

 

Več informacij o dogajanjih okoli sanacije bančne luknje in vloge Banke Slovenije ter bank si lahko preberete spodaj:

Prvič) Glede izračuna kapitala v NLB-ju leta 2013 je družba Roland Berger, Slovenija ji je za stresni test plačala dober milijon evrov, po poročanju medijev izračunala, da je bil kapital NLB-ja pozitiven, do kapitalske ustreznosti pa ji je manjkala okoli milijarda evrov, ki bi jo morala plačati država. Zaradi pozitivnega kapitala ne bi smeli izbrisati nobenega podrejenega dolžniškega instrumenta. NLB je nekaj mesecev pred izbrisom izračunal, da je njegov kapital po mednarodnih računovodskih standardih znašal 835 milijonov evrov.

Zato so naročili novo vrednotenje pri Deloittu, ki pa je v razkritjih kljub vsemu moral zapisati, da je njihova metoda odstopala od računovodskih standardov. Novo vrednotenje kapitala je nato pokazalo, da je ta negativen, in sicer v višini 318 milijonov evrov (RTV SLO, 9. 2. 2015).

 

Drugič) Stresni testi so v primeru NLB pokazali, da je imela banka 30. septembra 2013 negativni kapital v višini –318 milijonov evrov, a ta izračun temelji na metodologiji, ki je Banka Slovenije kljub odločitvi informacijske pooblaščenke ne želi razkriti. Nekaj mesecev pred tem je NLB sama, na podlagi uveljavljenih, mednarodnih računskih standardov, izračunala, da je kapital pozitiven in znaša 835 milijonov evrov. Medtem ko smo od vira iz NLB, ki ne želi biti imenovan, izvedeli, da naj bi podjetje Roland Berger za NLB dne 30. 9. 2013 izračunalo pozitivni kapital v višini okrog 400 milijonov evrov. Če vzamemo to, srednjo vrednost, potem smo za dokapitalizacijo naših bank dali od ene do 1,5 milijarde preveč. To pa je verjetno tudi potencialni zaslužek, ki se skriva v preprodaji domnevno slabih terjatev, ali pa cena, ki jo bomo morali plačati za to, da privabimo v davčnih oazah naloženi kapital. (Mladina, 21.11. 2014).

 

Tretjič) Viri TV Slovenija trdijo, da je na Banki Slovenije (BS) v sredo, 18. decembra 2013, vladalo izredno stanje. Povod: seja ustavnega sodišča, da na ta dan odloči o začasnem zadržanju novele zakona o bančništvu, ki je bila zakonska podlaga za izbris. BS-ju se je zato očitno mudilo. Med Brusljem in Ljubljano naj bi pregorevale telefonske žice. Evropska komisija je še isti dan izdala dovoljenje za državno pomoč. Kot je razvidno iz dokumenta, ki ga je pridobila TV Slovenija, je centralna banka svojo odločitev za izbris datirala z dnem pred bruseljskim dovoljenjem, na katerega pa se je v sami odločbi sklicevala. (RTV SLO, 10. 2. 2015).

Pogajanja za socialni sporazum končana. Skupen boj za pravičnejšo definicijo minimalne plače se nadaljuje!

Pogajanja za socialni sporazum končana.

Skupen boj za pravičnejšo definicijo minimalne plače se nadaljuje!

 

Spoštovana članica, spoštovani član sindikata, dela Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.

V torek smo socialni partnerji parafirali besedilo socialnega sporazuma za obdobje 2015 in 2016. Socialni sporazum je ključni element socialnega dialoga, katerega osnovni namen je doseči soglasje med socialnimi partnerji o temeljnih ciljih in rešitvah sistemskih sprememb, ki jih pokriva socialni sporazum. Predlog parafiranega socialnega sporazuma bomo v naslednjih dneh obravnavali še na predsedstvu ZSSS, potrditi ga mora tudi Vlada RS.

Na sindikalni strani smo med drugim dosegli, da se v socialni sporazum zapiše, da se bo v zakonu o izvršbi popravila določba, ki omogoča izvršbo na minimalno plačo ter da se bodo plače usklajevale z inflacijo, toda rasle tudi z delom rasti produktivnosti, ugotovljene na ravni panoge.

 

Moramo pa absolutno poudariti, da delodajalci nikakor niso pristali na izvzem dodatkov iz minimalne plače. Izvzem dodatkov iz minimalne plače bi popravil sedanjo zelo krivično situacijo, ko se delavcu na minimalni plači prav nič ne pozna na končnem zaslužku, ko dela ponoči ali v nedeljo. Ker pa so delodajalci vztrajno zavračali izvzetje dodatkov iz minimalne plače, četudi bi na začetku šlo zgolj za izvzetje dodatka za nočno delo, je bilo celotno besedilo o minimalni plači odstranjeno iz predlaganega besedila socialnega sporazuma za 2015 in 2016.

Kar pa ne pomeni, da bomo kar tako končali boj za izvzem dodatkov iz minimalne plače. Ravno nasprotno – boj za izvzem dodatkov iz minimalne plače bomo ne samo nadaljevali, ampak okrepili. Pravzaprav se pravi sindikalni boj šele začenja. Ena od poti, o kateri se bomo zelo hitro odločili, je tudi ta, da izkoristimo možnost zakonodajne iniciative, pripravimo predlog sprememb zakona o minimalni plači, zanj zberemo najmanj 5000 podpisov in vložimo predlog sprememb tega zakona v parlamentarno proceduro.

 

Zato, spoštovane članice in člani, pred vsemi nami je velika zgodba. In več kot nas bo del te zgodbe, bližji je dan, ko bo zdajšnja nepravična definicija minimalne plače stvar preteklosti.

Seveda boste prvi, ki boste seznanjeni s konkretnimi informacijami o nadaljnjih korakih v boju za spremembo definicije minimalne plače. Do takrat pa vas pozivam – pišite nam. Kontaktirajte nas. Ne pristajajmo na to, da nas utišajo! Povejmo na ves glas, da imamo vso pravico do pravičnega plačila!

 

mag. Dušan Semolič, predsednik ZSSS

Vlada je svoje povedala. Prioritete so jasne. Bankam milijarde. Ostalim obljube in kimanje oziroma rezanje in žuganje

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

v četrtek je Vlada RS potrdila izvedbo ukrepov za krepitev stabilnosti Banke Celje. Če smo natančnejši: Vlada RS je na seji na podlagi predloga medresorske komisije iz 20. člena Zakona o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB) potrdila izvedbo ukrepa za krepitev stabilnosti Banke Celje, to je dokapitalizacijo, prenos tveganih postavk na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) ter izdajo poroštva DUTB. Vlada je na podlagi izdelane poslovne strategije za združitev družb Abanka ter Banka Celje in predloga medresorske komisije iz četrtega odstavka 20. člena ZUKSB v zvezi s to poslovno strategijo, potrdila izvedbo omenjenih ukrepov, namenjenih doseganju krepitve stabilnosti Banke Celje.

Vlada je na podlagi predloga medresorske komisije odločila, da se dokapitalizacija izvede z vplačilom navadnih delnic Banke Celje v znesku 190 milijonov EUR. Vplačilo delnic se izvede z denarnim vložkom in stvarnim vložkom v obliki obveznic Republike Slovenije, in sicer:

95.002.014,36 EUR v denarju; 94.997.985,64 EUR v obveznicah Republike Slovenije. Vlada se je seznanila in na podlagi predloga medresorske komisije tudi soglašala s seznamom tveganih postavk Banke Celje za prenos na DUTB.

Na isti seji je vlada sprejela Načrt za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja (APZ) za leto 2015. Glede na sprejeti proračun RS za leto 2015 bo v okviru načrta APZ za leto 2015 za izvajanje ukrepov APZ namenjeno skupaj 47,2 mio EUR. Vlada je v sporočilu za javnost »pozabila« zapisati, da je to več kot prepolovitev predvidenih sredstev za APZ v letu 2014. V okviru sprememb načrta APZ v letih 2013 in 2014 (sprejetih na seji Vlade RS dne 13. 2. 2014) je bilo za leto 2014 namreč načrtovanih sredstev v skupni višini 104,6 mio EUR. Vlada torej več kot prepolavlja sredstva za APZ, in to za leto, za katerega se po izračunih Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR ) predvideva 116.700 registrirano brezposelnih.

Spet na isti seji je ista vlada sprejela »informacijo o stanju na področju volonterskih pripravništev v javnem sektorju«, kjer je med drugim sprejela sklep, da »sklepanje novih pogodb o volonterskem pripravništvu v javnem sektorju vlada ne podpira« ter tudi, da »nalaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da skupaj z ostalimi ministrstvi pripravi program zaposlovanja oziroma opravljanja pripravništva iskalcev prve zaposlitve ob uporabi sredstev v okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014 -2020.« Ni kaj, vsi vemo, da je volontersko pripravništvo nič drugega kot izkoriščanje mladih, zato se vsi skupaj lahko le strinjamo, da se ne podpira volonterskih pripravništev. Kaj pa sredstva za plačana pripravništva? Najmanj kar si želimo, je, da bodo mladi obstali na čistini med zelo jasnim in nedvoumnim stališčem, da je volontersko pripravništvo izkoriščanje in nedoločnim datumom zbranih finančnih sredstev, ki bodo omogočila tisto, kar mladim pripada – tj. plačano pripravništvo. To bi dr. Dušan Mramor, kot finančni minister in seveda tudi kot redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani zagotovo moral vedeti. Kot tudi to, da bo prepolovitev sredstev za APZ zelo kmalu udarila nazaj po javnih financah, saj na samem ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti opozarjajo, da se bo to znižanje sredstev kmalu poznalo na stopnji brezposelnosti.

 

Vlada je na četrtkovi seji torej jasno pokazala, kaj so zanjo prioritete. Bančni sistem se mora »dokapitalizirati«. Pa naj stane kar hoče.

V enem letu, tj. med decembrom 2013 in 2014 je država vložila v slovenski bančni sistem 5,3 milijarde evrov. Decembra 2013 je za dokapitalizacijo treh največjih bank, v katerih ima država lastniške deleže, namenila skupno 3,012 milijarde evrov ( NLB: 1,551 milijarde evrov; NKBM: 870 milijonov evrov; Abanka: 591 milijonov evrov). Poleg tega je vlada RS v decembru 2013 sprejela sklep o dokapitalizaciji Factor banke in Probanke v višini 454 milijonov evrov. K temu še prištejmo svežo dokapitalizacijo Banke Celje in dobimo 3,647 milijarde evrov javnih sredstev za dokapitalizacijo slovenskega bančnega sistema. Poleg tega je država izdala za okoli 1,7 milijarde evrov poroštev za obveznice, ki jih je ali še bo v zameno za prenesene slabe terjatve izdala Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB).

 

Kdo pa se ob teh silnih milijardah ukvarjal z nepomembnimi malimi milijoni evri za nepomembne male probleme, kot so sredstva za APZ in plačana pripravništva, kajne? Saj je zgolj ena pogodba o izvedbi stresnih testov (od spodaj navzgor), ki jo je sklenila Banka Slovenije s podjetjem Oliver Wymann 16. 8. 2013 za 11.044.874,96 EUR več kot osemkrat več vredna kot predlog celoletnih sredstev APZ za ukrep »spodbude za zaposlovanje« za leto 2015 višini 1.342.695 evrov; ali 5,5 krat višja od skupno okvirne razpoložljive višine sredstev zadnjega javnega razpisa za plačana pripravništva na področju socialnega varstva iz aprila 2013 v višini 2.061.447,91 EUR.

Svetovalna pogodba, ki jo je DUTB sklenil s podjetjem Quartz+Co (katere nekdanji družbenik je sedaj glavni izvršni direktor DUTB) pa je medtem »zgolj« skoraj trikrat višja od teh istih celoletnih sredstev APZ za ukrep »spodbude za zaposlovanje«.

Vlada je svoje povedala. Prioritete so jasne. Bankam milijarde. Ostalim obljube in kimanje. Oziroma rezanje in žuganje o fiskalni disciplini in javnofinančnem primanjkljaju.

 

Goran Lukič

ZSSS

Ali sem zadovoljil vaš antisindikalni voajerizem, spoštovani novinar Financ Jurij Šimac?

Ali sem zadovoljil vaš antisindikalni voajerizem, spoštovani novinar Financ Jurij Šimac?

P.S. Kaj pa preko 90.000 evrov letnih prejemkov vašega direktorja?

 

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

ne preostane mi drugega, kot da vas po nepotrebnem vpletam v antisindikalno medijsko gonjo in odzive nanjo, za kar se vam opravičujem. Novinar Financ Jurij Šimac je v odgovor na moje spodnje pismo napisal precej razburjen in kar nekako pričakovan prispevek, ki ga je naslovil »Koliko imate plače, gospod sindikalist Lukić?«. Ker je moj odgovor malce zakasnel, kar je posledica tekočih sindikalnih obveznosti, se opravičujem tudi samemu novinarju Financ Juriju Šimcu.

A naj mu odgovorim.  

Po izobrazbi sem univerzitetni diplomirani politolog. Na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije sem zaposlen od konca 2007 dalje. Delovno mesto: izvršni sekretar za politiko zaposlovanja in migracije, javne kampanje in odnose z javnostmi, mlade in sindikalizem ter socialno podjetništvo. Za delo, ki ga opravljam imam bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi 3.119,31 evrov mesečno.

Če pa me je gospod Šimac že prisilil v antikapitalistični voajerizem, pa vidim, da so po javno dostopnih informacijah o poslovanju časnika Finance za leto 2013 prejemki Petra Frankla, direktorja in glavnega urednika Financ naslednji: bruto plača 83.932 evrov (48.292 neto plača evrov) regres 1.048 evrov bruto in bonitete 5.517 evrov. Bralcem in bralkam tega sporočila pa tudi Juriju Šimcu samemu prepuščam morebitne primerjave.

 

Za gospoda Šimca pa verjamem, da razume, da imam pomembnejše opravke kot biti poskusen zajček njegovih antisindikalnih frustracij.

Če pa ga bo vseeno kdaj doletela želja, da spozna realno sindikalno delo, pa ve, kje sem oziroma kje smo.

 

Sindikalni pozdrav,

 

Goran Lukič

ZSSS

Ime česa sta Marko Milenković in Jurij Šimac?

Ime česa sta Marko Milenković  in Jurij Šimac?

 

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

najprej sem vam vnaprej dolžan opravičilo. Kajti slednje elektronsko sporočilo bo mestoma tudi osebno, in zato moram že na začetku poudariti, da namen mojega pisanj nikakor ni populistično nabiranje točk, temveč zgolj ena stvar: razjasnitev stvari. Za kaj gre?

V zadnjih tednih opažam, da se s strani določenih medijskih hiš in znotraj njih določenih novinarjev stopnjuje medijski pritisk na sindikalno gibanje.

Novinar informativne oddaje 24ur na POP tv Marko Milenković je ob sindikalnih protestih proti razprodaji podjetij 6. novembra letos tako izjavil naslednje: »Ampak glede na to, da je bila danes edina konkretna zahteva sindikalistov to, da morajo biti vključeni v kakršnokoli odločanje o privatizaciji, se mi zdi, da branijo predvsem svoje položaje, svoj status«. Isti novinar je 11. novembra letos v prispevku o sindikalnih protestih izjavil » (…) A to niso bili naši sindikati, Posediju, Štruklju, Semoliču in drugim se v nekdanji socialistični Jugoslaviji ni bilo treba boriti za pravice delavstva, zato pa se že celotno zgodovino samostojne Slovenije borijo za svoje izgubljene privilegije. (…) Naši sindikalisti so si na krilih socialističnih idej ustvarjali kariere in odlično živeli, zdaj pa ne zmorejo ali nočejo uvideti, da so se razmere spremenile«.

Včeraj pa smo si lahko v Financah prebrali uredniški komentar novinarja Jurija Šimaca z naslovom »Za koga delata Semolič in Štrukelj«. V katerem le-ta med drugim zapiše: »Se kdo spominja, da bi Semolič in Štrukelj organizirala proteste v središču prestolnice ali drugega večjega mesta, ko smo mediji objavljali zgodbe o neplačanih prispevkih zaposlenih v Vegradu in Viator & Vektorju, o neplačanih podizvajalcih v Stožicah? Sta protestirala morda takrat, ko je Hilda Tovšak svoje neplačane delavce izganjala v Bosno? Ali pa takrat, ko je izginil denar iz Vegradovega solidarnostnega sklada, namenjen družini umrlega delavca?«

 

Res ne razumem. Kakšni sindikalni privilegiji? Od kdaj je stresanje floskul novinarsko delo? Morebiti se komu to zdi težek jezik. A ne morem biti več tiho. Ne kot sindikalist, ne kot Goran Lukič. Absolutno verjamem v sindikalizem in sindikalno gibanje. To seveda ne pomeni, da je sindikalno gibanje absolutno brez napak. A takšno stresanje subjektivnih mnenj, skrito za tako imenovano objektivno novinarsko poročanje je nič drugega kot žaljivo. Ja, imam absolutni privilegij. Absolutni privilegij, da pomagam našemu članu. Privilegij, da pride član do nas in se nam zahvali za pomoč, ki mu jo nudimo. In imam tudi absolutno odgovornost. Odgovornost do našega člana. Kajti naš član je naša javnost. Pred  katerim se položi račune, da podatke in informacije. Kot pa vidim, pa nekateri razumejo novinarski poklic kot privilegij promoviranja lastnih stereotipnih predstav in predsodkov. In to je absolutno napačno. In žalostno. In omalovažujoče do kvalitetnega novinarskega dela, katerega se trudi opravljati velika večina novinarjev in novinark. Novinar Marko Milenković recimo pravi, da »branimo svoje položaje, svoj status«. Ja, res je, branimo status naših članov, ki so zaposleni v podjetjih, katera so v postopku privatizacije. Ali je s tem kaj narobe?

 

Novinar Financ Jurij Šimac nam očita, da nas ni bilo nikjer, ko so v medije recimo prišle zgodbe o neplačanih podizvajalcih v Stožicah; ko je Hilda Tovšak svoje neplačane delavce izganjala v Bosno; ko je izginil denar iz Vegradovega solidarnostnega sklada. Sam zase verjamem, da imam dokaj visok tolerančni prag. A te obtožbe so več kot žaljive. Kajti te obtožbe novinarja Financ ne razumem zgolj kot ideološko slepo pego. Te obtožbe novinarja Financ sam razumem in definiram zelo osebno. Ali se res moram usmeriti na link do prispevka na oddaji 24ur (!), kjer smo skupaj z novinarko opozarjali na neživljenjske pogoje delavcev migrantov (sedaj pa ta ista oddaja tolče po nas, češ da branimo »sindikalne privilegije«), novinar Jurij Šimac pa nam očita, da smo bili tiho ob teh tragičnih zgodbah? Razumi, kdor more. Ali novinar Jurij Šimac ve, kako je, ko v tvojo pisarno pride gradbeni fizični delavec, ki se pred tabo psihično stre, ker mu je delodajalec pobral vse, doma pa ga čaka lačna družina? Ali ta isti novinar ve, skozi kaj vse gremo in bomo vedno znova šli za tega in te delavce? Ker smo sindikat! Ali ta isti novinar ve, da je s svojimi izjavami pohodil naše vsakodnevno delo z delavkami in delavci? Ali se je ta isti novinar sploh kdaj oglasil v svetovalni pisarni za migrante na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, kjer bi videl, kaj pomeni vsakodnevni boj s slabimi delodajalci? Ali se je ta isti novinar glede Vegrada pogovoril z našim sindikalistom Srečkom Čaterjem, ki bi povedal da smo prav mi Policiji prijavili izginotje denarja iz Vegradovega solidarnostnega sklada?

 

Seveda je lažje selekcionirati informacije in jih zožiti v kratek antisindikalni politični pamflet s preplačanimi sindikalnimi privilegiranci kot glavnimi junaki. Seveda je lažje ne priti na novinarsko konferenco, kjer opozarjamo o pritiskih na sindikaliste znotraj podjetij.

A to ni novinarstvo. To je zloraba medijskega prostora za promocijo lastnih predsodkov.

Lahko bi sledil praznemu cinizmu zgornjih zapisov omenjenih dveh novinarjev in zapisal »za koga delata Šimac in Milenković?«

Ker pa se res ni bi želel spuščati na nivo prazne pamfletarske debate, hkrati pa pač ne morem in ne smem mimo težkih posledic le-te, bom na koncu postavil naslednje vprašanje:

Ime česa sta Marko Milenković in Jurij Šimac?

 

Goran Lukič

ZSSS

Ali minister za finance ni prebral temeljnega dokumenta o delovanju Evropske unije?

Ljubljana, 20. 11. 2014

 

Sporočilo javnosti

 

Ali minister za finance ni prebral temeljnega dokumenta o delovanju Evropske unije?

Ali pa se želi v svoji varčevalni ihti skriti za prividom domnevnih Bruseljskih zahtev?

 

Spoštovana javnost,

včeraj smo v medijih prebrali naslednjo izjavo ministra za finance dr. Dušana Mramorja, ki se navezuje na »izpolnjevanje zavez Evropski komisiji in doseganja zmanjšanja primanjkljaja pod tri odstotke BDP-ja«:

»Če nam to ne uspe, zelo verjetno sledijo ukrepi Evropske komisije, dodatne zahteve in med temi zahtevami so lahko tudi take po znižanju plač, na kar bi lahko vlada odgovorila le tako, da sprejme zakon o znižanju plač," je dodal finančni minister«

 

Očitno dr. Dušan Mramor zadnje čase ni vzel v roke temeljni dokument delovanja EU - to je Temeljna Pogodba o Delovanju Evropske Unije (TPEU)

Peti odstavek 153. člena namreč eksplicitno določa, da plačna politika ni v pristojnosti Evropske unije. Zato tudi iz te smeri ne sme biti nikakršnega govora o »zahtevah po znižanju plač« v Sloveniji.

 

Na to dejstvo je že kar nekajkrat opozorila tudi Evropska konfederacija sindikatov (ETUC).

 

V zaključni izjavi Odbora ETUC za koordinacijo kolektivnih pogajanj (junij 2013) je zapisano naslednje:

 

Decisions on how to organise collective bargaining and wage setting is a national competence, falling within the social partners’ autonomy and sovereignty. The collective bargaining systems differ according to national industrial relations and traditions. Article 153 5 of the Treaty establishes that the issue of pay is outside the scope of EU competences. This should be taken into account by the EU institutions and the national governments.

 

SLO: Odločitve o organizaciji kolektivnih pogajanj in postavitvi plač je v nacionalnih kompetencah, in pade znotraj avtonomnosti in suverenosti socialnih partnerjev. Sistem kolektivnih pogodb se razlikuje glede na nacionalne industrijske odnose in tradicijo. Člen 153 / 5 TPEU vzpostavlja, da je področje plačila izven dosega EU kompetenc. To morajo vzeti v obzir tako EU institucije kot nacionalne vlade.

 

ETUC spominja EU na člen 153 /5 tudi v izjavi, kjer protestira o sistemskih napadih na minimalno plačo v Sloveniji;

 

We protest against this clear and irresponsible interference by EU institutions in national wage setting systems. The limits of EU rights in the field of wages must be respected. The EU has no competence to intervene in wages (article 153-5); its competence to issue wage recommendations through broad economic guidelines is limited to just that, recommendations. There should be no pressure whatsoever on national wage setting systems and more particularly on minimum wages«.

 

SLO: Protestiramo proti očitnemu in neodgovornemu vmešavanju EU institucij v nacionalne sisteme urejanja plačnega sistema. Spoštovane morajo biti meje EU na področju plač. EU nima nobenih pooblastil za intervencijo v plače (člen 153/5); pooblastilo EU je da izdaja priporočila na področju plač preko širokih ekonomskih smernic in limitiranih zgolj na to, torej priporočila. Ne sme biti nikakršnega pritiska na nacionalni sistem plač in še posebej na minimalno plačo.

 

Ali minister za finance torej ni prebral temeljnega dokumenta o delovanju Evropske unije?

Ali se želi v svoji varčevalni ihti skriti za prividom Bruseljskih zahtev?

Ali pa celo po tihem pričakuje, da se bo Evropska komisija pač požvižgala na temeljni dokument o delovanju Evropske unije, zato da bi mu dala alibi za zniževanje plač?

In seveda – kaj to pove o odnosu vrha države do vseh nas?

Vprašanja so retorična. Odgovori so na žalost na dlani.

 

Mag. Dušan Semolič, l.r.

Predsednik ZSSS

Slovenska vlada je uradno privatizirana, nadaljevanje zgodbe: kdo je tu nor?

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

 

v soboto je v časopisu Delo bil objavljen prispevek »Bruselj dolguje Sloveniji že več kot 300 milijonov evrov«. Tako je, to ni pomota. Bruseljska blagajna sicer ne sme imeti primanjkljaja, a neplačani računi za projekte Unije v članicah se prenašajo v naslednje leto in luknja bi se letos po sistemu snežne kepe utegnila povečati že na vsaj 23 milijard evrov. V Sloveniji se je že nabralo za 313 milijonov evrov neplačanih računov in do konca leta bi se po opozorilih ministra za finance Dušana Mramorja lahko njihova vrednost povečala na 350 milijonov evrov. V ta isti Bruselj hodi naš predsednik vlade pokorno dokazovati politično stabilnost, ugled in kredibilnost Slovenije, tudi v smeri nujnosti nadaljnje privatizacije, če uporabimo besednjak, ki ga pogosto uporablja.

A prav ta servilnost nam lepo pokaže dva obraza političnega vrha Slovenije – ko se predlaga (začasna!) zaustavitev postopkov privatizacije, predlagateljem vlada (!) grozi z domnevnimi odškodninskimi tožbami, ki naj bi jih vlagali zasebni finančni svetovalci zaradi izgube »nagrad za uspeh«. Ko pa v javnost pride novica, da je ta isti Bruselj, ki zateguje fiskalni pas Sloveniji in jo med drugim poziva k privatizaciji, dolžan Sloveniji več kot 300 milijonov evrov, pa je vse tiho, imamo zgolj kratko »zaskrbljujočo« informacijo ministra za finance Dušana Mramorja. Kot da je to nekaj normalnega. Več kot 300 milijonov evrov. Da ne govorimo o tem, da naš politični vrh servilno izvaja politično pokoro vrhu Evropske komisije. Vrhu, ki je utelešen v osebi svežega predsednika evropske komisije Jeana Clauda Junckerja. Tistega Junckerja, ki je bil 18 (!) let, to je med leti 1995 in 2013 predsednik vlade in finančni minister Luksemburga. Države, ki je v tem trenutku najbolj znana po aferi Lux leaks, kjer je mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev razkril vso velikodušnost Luksemburga pri davčnih darilih multinacionalkam.  

 

Skratka, politično kredibilnost in odvezo za nadaljnjo privatizacijo naš politični vrh išče pri našem dolžniku. Katerega vodi oseba iz države, ki je tako rekoč patentirala »davčno optimizacijo«. In kakšen je odziv naše vlade na Lux leaks? Tišina (o odzivih pristojnih politikov iz Francije, Združenega kraljestva, Belgije, Nemčije, Avstralije in Danske si lahko preberete tukaj. ).

Če pa malce pobrskate po seznamu več kot 340 mednarodnih korporacij, ki se že vrsto let poslužujejo skrivnih davčnih dogovorov v Luksemburgu, pa recimo najdete tudi podjetji Apax Partners in Providence Equity Partners – imena, ki so  po zadnjih informacijah  v igri za nakup Telekoma Slovenije. Da ne govorimo, da je na tem istem seznamu tudi Citigroup,  s katerim je Slovenska odškodninska družba (SOD) oktobra 2013 podpisala pogodbo o pomoči pri prodaji nacionalnega telekomunikacijskega operaterja.

 

P.S. Medtem, ko so v igri za privatizacijo našega največjega telekomunikacijskega operaterja podjetja, ki so zelo domača s pojmom »davčna optimizacija«, bomo v Sloveniji očitno dobili novo delovno skupino, ki se bo imenovala »medinstitucionalna delovna skupina za oceno stanja in identifikacijo ukrepov za učinkovitejšo zaščito gospodarskih in finančnih interesov Republike Slovenije zaradi odlivanja in skrivanja finančnega premoženja v tujini, zlasti v tako imenovanih davčnih oazah«.

In medtem, ko bo ta delovna skupina zbirala podatke, ki jih že tako in tako imata Finančna uprava RS in Urad RS za preprečevanje pranja denarja, pa bo ta ista vlada po besedah predsednika vlade ustvarila »gospodarsko okolje z bistveno manj administrativnimi ovirami«. Že nič kolikokrat smo zapisali, da je prav to nižanje administrativnih ovir med drugim ustvarilo epidemijo veriženja podjetij, kjer se po podatkih Bisnode v ozadju dostikrat skriva tveganje davčne utaje…

 

Res, kdo je tu nor?

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

Odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja v primeru sindikalista Gorana Rajića: SRAMOTNO !

Nujno sporočilo za javnost

 

Odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja v primeru sindikalista Gorana Rajića:

Sramotno!

 

Goranu Rajiću je bil dne 9. 9. 2014 vročen sklep, s katerim mu je direktor mestne uprave Mestne občine Maribor (MOM) izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Goran Rajić je sicer zaposlen pri delodajalcu od ustanovitve mestne uprave Mestne občine Maribor (MOM) v letu 1990, po zadnjem sklepu z dne 12. 11. 2013, na delovnem mestu »podsekretar« v Uradu za šport. Goran Rajić je hkrati opravljal tudi funkcijo predsednika Izvršnega odbora Organizacije sindikata delavcev mestne uprave MOM.

 

Včeraj smo na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) prejeli informacijo o odločitvi Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Komisije) iz vsebine katere izhaja, da je Goranu Rajiću upravičeno bila izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V ZSSS to odločitev Komisije ostro obsojamo. Prepričani smo, da odločitev ne temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zlasti pa, da so povožene osnovne vrednote pravne države in eno izmed temeljnih načel prava, t. j. možnost izjasniti se o dejstvih.

 

Dejstvo je, da je pristojni organ ministrstva kot drugostopenjski organ gladko prezrl dejstvo, da Goranu Rajiću ni bila niti dana možnost zagovora in podaja proti argumentov oziroma da mu niti ni bila dana možnost, da bi lahko dokazoval nesmiselnost razlogov zaradi katerih mu je bilo delovno razmerje odpovedano. Če je že odpoved MOM po našem nedvoumnem prepričanju posledica šikaniranja sindikalnega zaupnika, pa je enako nesprejemljivo, da Komisija kot drugostopenjski organ z izdajo odločbe in posledično temu s potrditvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dovoljuje in celo nadaljuje šikaniranje predstavnika sindikata. Ne gre namreč prezreti dejstva, da tudi drugostopenjski organ gladko spregleda pravico delavca do zaslišanja. Še več, ta isti organ je s takšno odločitvijo legaliziral odvzem pravice, da se delavec lahko brani pred delodajalcem. Pri tem pa je tudi namerno spregledal, da delavec Goran Rajić nikoli ni kršil svojih delovnih obveznosti ter da je svoje delo, vse do odločitve drugostopenjskega organa, v MOM tudi opravljal še naprej.

 

Upamo, da pristojne državne institucije ne spreminjajo sistema pravne varnosti, zlasti v primeru varstva sindikalnega zaupnika/predsednika sindikata ter da sama odločitev Komisije ne predstavlja začetek napada na sindikalizem.

Vsekakor pa bomo, ne samo za zaščito predstavnika sindikata temveč tudi za zaščito temeljnih vrednot pravne države, zahtevali sodno varstvo in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

 

O nadaljnjih akcijah boja za pravice sindikalista Gorana Rajića vas bomo ustrezno obvestili v prvi polovici naslednjega tedna.

 

Mag. Dušan Semolič. l.r.

Predsednik ZSSS

Slovenska vlada je uradno privatizirana

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

 

pred nekaj urami je Odbor DZ za finance in monetarno politiko zavrnil predlog sklepa Združene levice, s katerim bi Državni zbor razveljavil soglasje za privatizacijo 15 družb v državni lasti. Izjemno »zanimivo« je branje vladnih argumentov zavrnitve sklepa: po poročanju STA je vlada v svojem stališču zapisala, da je  prepričana, da bi zaustavitev privatizacije vplivala na možnost odškodninskih tožb v trenutnih postopkih, odvračanje potencialnih tujih investitorjev, zniževanje kakovosti ponudb, zniževanje bonitetnih ocen, višje stroške zadolževanja in (ne)izpolnjevanje zavez Slovenije EU s tveganjem finančnih kazni, "kar bi povzročilo hude likvidnostne težave, padec konkurenčnosti ter načelo kredibilnost in verodostojnost Slovenije".

Podrobnejši pregled vladnega dokumenta nam prikaže vso »težo« argumentov proti razveljavitvi soglasja za privatizacijo 15 družb v državni lasti (tako imenovani argumenti so označeni s poševnim tiskom)

 

Prvič) Finančni svetovalec običajno sklene pogodbo, v kateri je glavnina plačila za njegovo delo vezana  na nagrado za uspeh (»t.i.i »success fee«). Nagrada za uspeh zapade v plačilo, ko je pogodba o prodaji delnic izpolnjena (ne samo podpisana), kar pomeni, da v primeru, če ne bi prišlo do uspešnega zaključka prodajnega postopka, pogoj za plačilo finančnega svetovalca ne bi bil izpolnjen in potemtakem finančni svetovalec ne bi bil upravičen do nagrade za uspeh.

Čakajte malo, kakšni finančni svetovalci? Kdo jih je povabil? Kdo jih je izbral? Na osnovi kakšnih meril? Ali ti »finančni svetovalci« izhajajo iz iste kaste, kot davčni svetovalci podjetja Pricewaterhousecoopers, enega od štirih vodilnih računovodskih, revizijskih in svetovalnih podjetij, ki so

svetovali mednarodnim korporacijam pri sklepanju ugodnih davčnih dogovorov z vodjo luksemburške državne agencije, imenovane Societes 6, kot je je razvidno iz objave na spletni strani ICIJ? Ali izhajajo iz iste kaste, kot zunanji svetovalci družb, ki so pregledale kakovosti sredstev (AQR) za sedem bank in izvedle stresne taste za deset bank v Sloveniji, za kar jim je Banka Slovenija plačala 21, tako je, 21 milijonov evrov? Ali so to svetovalci iz podjetij kot je Citigroup, ki je leta 2002 sklenil poravnavo z ameriškimi nadzornimi organi v vrednosti 400 milijonov dolarjev zaradi zavajajočih poročil, s katerimi je prepričeval investitorje v sklepanje poslov? Slovenska odškodninska družba (SOD) pa je 30. oktobra 2013 objavila, da je s Citigroup podpisala pogodbo o pomoci pri prodaji nacionalnega telekomunikacijskega operaterja. Tako je – Slovenija sklepa pogodbe za pomoč pri izvajanju privatizacije s podjetji, ki jih očitno ni prav nič sram manipulirati z uporabniki. Ampak ne – na prvem mestu argumentov za nadaljevanje postopka privatizacije družb v državni lasti v Sloveniji je success fee finančnih svetovalcev (!).

 

Drugič) Opozoriti je potrebno tudi na potencialne odškodninske zahtevke investitorjev.

Ponovno sprašujemo – kakšnih investitorjev? Morebiti tako imenovanih kobilic? 3. julija 2014 je bila objavljena novica, da naj bi za nakup večinskega deleža v Telekomu Slovenija (TS) nezavezujoče ponudbe oddalo osem interesentov. V drugi krog postopka naj bi se po poročanju Dnevnika uvrstili trije strateški vlagatelji, ki prihajajo iz panoge, in pet finančnih skladov. Šlo naj bi za največjega ruskega mobilnega operaterja MTS, turški Turkcell in nemški Deutsche Telekom, ki se že dalj časa omenja kot eden od favoritov. Med finančnimi skladi pa je Dnevnik kot možne kandidate omenjal Apollo Global Management, Cinven, CVC Capital Partners, PPF Group, Apax, Bain Capital in Providence Equity Partners. Vir: http://www.sta.si/vest.php?s=s&id=2027129&q=TELEK

In ko smo pri teh skladih: skladi Apax, BC Partners, Carlyle Group, Advent International, Permira, Blackstone Group, CVC Capital Partners in Saban Capital Group so na nemškem seznamu spornih skladov – »kobilic«. Vsak izmed njih je imel na vesti več prej uspešnih nemških podjetij.

Ti skladi »kobilice«, kot so jih tedaj označili v Nemčiji, prihajajo nad Slovenijo. Med tistimi, ki so doslej oddali nezavezujoče ponudbe, so skladi Apax, Apollo Alobal Management, Bain Capital, Cinven, CVC Capital Partners, Providence Equity Partners in PPF Group. Vsaj dva favorita, Apax in CVC, najdemo na nemškem seznamu kobilic. Po zadnjih informacijah  pa so v igri za nakup Telekoma poleg nemške telekomunikacijske skupine, v ožjem krogu še ameriška sklada Providence in Bain Capital ter evropska Apax in Cinven. Torej tudi skladi – kobilice.

 

Tretjič) Še veliko večje posledice bi za Republiko Slovenijo v primeru veljavnosti sklepa o soglasju k odtujitvi 15 družb nastale z vidika bonitetne ocene Republike Slovenije in njenega dostopa do mednarodnih finančnih trgov.

Tukaj pa nimamo druge izbire, kot da se vprašamo – ali vi to resno? Ali nas (spet) strašite s tistimi bonitetnimi agencijami, za katere je Končno poročilo o vzrokih finančne krize Preiskovalne komisije za finančno krizo v ZDA, izdano 27.1. 2011 zapisalo, da so bile napake prav teh institucij glavni vzvod za finančno krizo? Ali so to tiste bonitetne agencije, proti katerim so bile v zadnjih letih sprožene tudi tožbe – recimo v ZDA, kjer je tamkajšnje ministrstvo za pravosodje februarja 2013 sprožilo civilno tožbo proti bonitetni agenciji Standard & Poor zaradi goljufije?

 

Četrtič) Predlog za prenehanje veljavnosti sklepa o soglasju k odtujitvi naložb je potrebno obravnavati tudi z vidika Evropske unije. Slovenija je od 2. decembra 2009 formalno v postopku presežnega primanjkljaja in mora po priporočilih Sveta EU iz junija 2013 znižati primanjkljaj sektorja država na manj kot 3 % BDP do leta 2015.

No, tukaj pa si ne moremo kaj, da ne bi uporabili naslednji citat ekonomista Bogomirja Kovača: EU in njena bančna unija postajata vse bolj ekstremističen politični projekt, tržno ekonomijo spreminjamo v politično-ekonomski inženiring, kot v Leninovih časih planskega gospodarstva. Vse je načrtovano, usmerjeno, izračunano, le da namesto komunistov sedaj to bitko vodijo zasebni finančni svetovalci in politično nastavljeni birokrati v ECB ter EK. 

 

Pravilno berete. Privatizacija mora iti naprej zaradi nagrad za uspeh bolj ali manj vidnih finančnih svetovalcev, zahtev takšnih in drugačnih investitorjev, grozečih napadov bonitetnih ocen in »seveda« vseprisotnega Evropskega semestra.

Naivno vprašanje – kaj pa mi? Kaj pa delavec in delavka v vseh teh podjetjih, ki so predvidena za privatizacijo? Kaj pa delovna mesta? Delavske pravice? Kaj pa … ?

 

Kdor misli, da imamo v Sloveniji politično suvereno vlado, se na žalost moti. To suverenost so privatizirali zasebni finančni svetovalci ter investitorji, bonitetne agencije in fiskalni oklep aparatčikov Evropskega semestra.

Tako je. Slovenska vlada je uradno privatizirana.

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije