Vlada je svoje povedala. Prioritete so jasne. Bankam milijarde. Ostalim obljube in kimanje oziroma rezanje in žuganje

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

v četrtek je Vlada RS potrdila izvedbo ukrepov za krepitev stabilnosti Banke Celje. Če smo natančnejši: Vlada RS je na seji na podlagi predloga medresorske komisije iz 20. člena Zakona o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB) potrdila izvedbo ukrepa za krepitev stabilnosti Banke Celje, to je dokapitalizacijo, prenos tveganih postavk na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) ter izdajo poroštva DUTB. Vlada je na podlagi izdelane poslovne strategije za združitev družb Abanka ter Banka Celje in predloga medresorske komisije iz četrtega odstavka 20. člena ZUKSB v zvezi s to poslovno strategijo, potrdila izvedbo omenjenih ukrepov, namenjenih doseganju krepitve stabilnosti Banke Celje.

Vlada je na podlagi predloga medresorske komisije odločila, da se dokapitalizacija izvede z vplačilom navadnih delnic Banke Celje v znesku 190 milijonov EUR. Vplačilo delnic se izvede z denarnim vložkom in stvarnim vložkom v obliki obveznic Republike Slovenije, in sicer:

95.002.014,36 EUR v denarju; 94.997.985,64 EUR v obveznicah Republike Slovenije. Vlada se je seznanila in na podlagi predloga medresorske komisije tudi soglašala s seznamom tveganih postavk Banke Celje za prenos na DUTB.

Na isti seji je vlada sprejela Načrt za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja (APZ) za leto 2015. Glede na sprejeti proračun RS za leto 2015 bo v okviru načrta APZ za leto 2015 za izvajanje ukrepov APZ namenjeno skupaj 47,2 mio EUR. Vlada je v sporočilu za javnost »pozabila« zapisati, da je to več kot prepolovitev predvidenih sredstev za APZ v letu 2014. V okviru sprememb načrta APZ v letih 2013 in 2014 (sprejetih na seji Vlade RS dne 13. 2. 2014) je bilo za leto 2014 namreč načrtovanih sredstev v skupni višini 104,6 mio EUR. Vlada torej več kot prepolavlja sredstva za APZ, in to za leto, za katerega se po izračunih Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR ) predvideva 116.700 registrirano brezposelnih.

Spet na isti seji je ista vlada sprejela »informacijo o stanju na področju volonterskih pripravništev v javnem sektorju«, kjer je med drugim sprejela sklep, da »sklepanje novih pogodb o volonterskem pripravništvu v javnem sektorju vlada ne podpira« ter tudi, da »nalaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da skupaj z ostalimi ministrstvi pripravi program zaposlovanja oziroma opravljanja pripravništva iskalcev prve zaposlitve ob uporabi sredstev v okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014 -2020.« Ni kaj, vsi vemo, da je volontersko pripravništvo nič drugega kot izkoriščanje mladih, zato se vsi skupaj lahko le strinjamo, da se ne podpira volonterskih pripravništev. Kaj pa sredstva za plačana pripravništva? Najmanj kar si želimo, je, da bodo mladi obstali na čistini med zelo jasnim in nedvoumnim stališčem, da je volontersko pripravništvo izkoriščanje in nedoločnim datumom zbranih finančnih sredstev, ki bodo omogočila tisto, kar mladim pripada – tj. plačano pripravništvo. To bi dr. Dušan Mramor, kot finančni minister in seveda tudi kot redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani zagotovo moral vedeti. Kot tudi to, da bo prepolovitev sredstev za APZ zelo kmalu udarila nazaj po javnih financah, saj na samem ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti opozarjajo, da se bo to znižanje sredstev kmalu poznalo na stopnji brezposelnosti.

 

Vlada je na četrtkovi seji torej jasno pokazala, kaj so zanjo prioritete. Bančni sistem se mora »dokapitalizirati«. Pa naj stane kar hoče.

V enem letu, tj. med decembrom 2013 in 2014 je država vložila v slovenski bančni sistem 5,3 milijarde evrov. Decembra 2013 je za dokapitalizacijo treh največjih bank, v katerih ima država lastniške deleže, namenila skupno 3,012 milijarde evrov ( NLB: 1,551 milijarde evrov; NKBM: 870 milijonov evrov; Abanka: 591 milijonov evrov). Poleg tega je vlada RS v decembru 2013 sprejela sklep o dokapitalizaciji Factor banke in Probanke v višini 454 milijonov evrov. K temu še prištejmo svežo dokapitalizacijo Banke Celje in dobimo 3,647 milijarde evrov javnih sredstev za dokapitalizacijo slovenskega bančnega sistema. Poleg tega je država izdala za okoli 1,7 milijarde evrov poroštev za obveznice, ki jih je ali še bo v zameno za prenesene slabe terjatve izdala Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB).

 

Kdo pa se ob teh silnih milijardah ukvarjal z nepomembnimi malimi milijoni evri za nepomembne male probleme, kot so sredstva za APZ in plačana pripravništva, kajne? Saj je zgolj ena pogodba o izvedbi stresnih testov (od spodaj navzgor), ki jo je sklenila Banka Slovenije s podjetjem Oliver Wymann 16. 8. 2013 za 11.044.874,96 EUR več kot osemkrat več vredna kot predlog celoletnih sredstev APZ za ukrep »spodbude za zaposlovanje« za leto 2015 višini 1.342.695 evrov; ali 5,5 krat višja od skupno okvirne razpoložljive višine sredstev zadnjega javnega razpisa za plačana pripravništva na področju socialnega varstva iz aprila 2013 v višini 2.061.447,91 EUR.

Svetovalna pogodba, ki jo je DUTB sklenil s podjetjem Quartz+Co (katere nekdanji družbenik je sedaj glavni izvršni direktor DUTB) pa je medtem »zgolj« skoraj trikrat višja od teh istih celoletnih sredstev APZ za ukrep »spodbude za zaposlovanje«.

Vlada je svoje povedala. Prioritete so jasne. Bankam milijarde. Ostalim obljube in kimanje. Oziroma rezanje in žuganje o fiskalni disciplini in javnofinančnem primanjkljaju.

 

Goran Lukič

ZSSS

Ali sem zadovoljil vaš antisindikalni voajerizem, spoštovani novinar Financ Jurij Šimac?

Ali sem zadovoljil vaš antisindikalni voajerizem, spoštovani novinar Financ Jurij Šimac?

P.S. Kaj pa preko 90.000 evrov letnih prejemkov vašega direktorja?

 

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

ne preostane mi drugega, kot da vas po nepotrebnem vpletam v antisindikalno medijsko gonjo in odzive nanjo, za kar se vam opravičujem. Novinar Financ Jurij Šimac je v odgovor na moje spodnje pismo napisal precej razburjen in kar nekako pričakovan prispevek, ki ga je naslovil »Koliko imate plače, gospod sindikalist Lukić?«. Ker je moj odgovor malce zakasnel, kar je posledica tekočih sindikalnih obveznosti, se opravičujem tudi samemu novinarju Financ Juriju Šimcu.

A naj mu odgovorim.  

Po izobrazbi sem univerzitetni diplomirani politolog. Na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije sem zaposlen od konca 2007 dalje. Delovno mesto: izvršni sekretar za politiko zaposlovanja in migracije, javne kampanje in odnose z javnostmi, mlade in sindikalizem ter socialno podjetništvo. Za delo, ki ga opravljam imam bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi 3.119,31 evrov mesečno.

Če pa me je gospod Šimac že prisilil v antikapitalistični voajerizem, pa vidim, da so po javno dostopnih informacijah o poslovanju časnika Finance za leto 2013 prejemki Petra Frankla, direktorja in glavnega urednika Financ naslednji: bruto plača 83.932 evrov (48.292 neto plača evrov) regres 1.048 evrov bruto in bonitete 5.517 evrov. Bralcem in bralkam tega sporočila pa tudi Juriju Šimcu samemu prepuščam morebitne primerjave.

 

Za gospoda Šimca pa verjamem, da razume, da imam pomembnejše opravke kot biti poskusen zajček njegovih antisindikalnih frustracij.

Če pa ga bo vseeno kdaj doletela želja, da spozna realno sindikalno delo, pa ve, kje sem oziroma kje smo.

 

Sindikalni pozdrav,

 

Goran Lukič

ZSSS

Ime česa sta Marko Milenković in Jurij Šimac?

Ime česa sta Marko Milenković  in Jurij Šimac?

 

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

najprej sem vam vnaprej dolžan opravičilo. Kajti slednje elektronsko sporočilo bo mestoma tudi osebno, in zato moram že na začetku poudariti, da namen mojega pisanj nikakor ni populistično nabiranje točk, temveč zgolj ena stvar: razjasnitev stvari. Za kaj gre?

V zadnjih tednih opažam, da se s strani določenih medijskih hiš in znotraj njih določenih novinarjev stopnjuje medijski pritisk na sindikalno gibanje.

Novinar informativne oddaje 24ur na POP tv Marko Milenković je ob sindikalnih protestih proti razprodaji podjetij 6. novembra letos tako izjavil naslednje: »Ampak glede na to, da je bila danes edina konkretna zahteva sindikalistov to, da morajo biti vključeni v kakršnokoli odločanje o privatizaciji, se mi zdi, da branijo predvsem svoje položaje, svoj status«. Isti novinar je 11. novembra letos v prispevku o sindikalnih protestih izjavil » (…) A to niso bili naši sindikati, Posediju, Štruklju, Semoliču in drugim se v nekdanji socialistični Jugoslaviji ni bilo treba boriti za pravice delavstva, zato pa se že celotno zgodovino samostojne Slovenije borijo za svoje izgubljene privilegije. (…) Naši sindikalisti so si na krilih socialističnih idej ustvarjali kariere in odlično živeli, zdaj pa ne zmorejo ali nočejo uvideti, da so se razmere spremenile«.

Včeraj pa smo si lahko v Financah prebrali uredniški komentar novinarja Jurija Šimaca z naslovom »Za koga delata Semolič in Štrukelj«. V katerem le-ta med drugim zapiše: »Se kdo spominja, da bi Semolič in Štrukelj organizirala proteste v središču prestolnice ali drugega večjega mesta, ko smo mediji objavljali zgodbe o neplačanih prispevkih zaposlenih v Vegradu in Viator & Vektorju, o neplačanih podizvajalcih v Stožicah? Sta protestirala morda takrat, ko je Hilda Tovšak svoje neplačane delavce izganjala v Bosno? Ali pa takrat, ko je izginil denar iz Vegradovega solidarnostnega sklada, namenjen družini umrlega delavca?«

 

Res ne razumem. Kakšni sindikalni privilegiji? Od kdaj je stresanje floskul novinarsko delo? Morebiti se komu to zdi težek jezik. A ne morem biti več tiho. Ne kot sindikalist, ne kot Goran Lukič. Absolutno verjamem v sindikalizem in sindikalno gibanje. To seveda ne pomeni, da je sindikalno gibanje absolutno brez napak. A takšno stresanje subjektivnih mnenj, skrito za tako imenovano objektivno novinarsko poročanje je nič drugega kot žaljivo. Ja, imam absolutni privilegij. Absolutni privilegij, da pomagam našemu članu. Privilegij, da pride član do nas in se nam zahvali za pomoč, ki mu jo nudimo. In imam tudi absolutno odgovornost. Odgovornost do našega člana. Kajti naš član je naša javnost. Pred  katerim se položi račune, da podatke in informacije. Kot pa vidim, pa nekateri razumejo novinarski poklic kot privilegij promoviranja lastnih stereotipnih predstav in predsodkov. In to je absolutno napačno. In žalostno. In omalovažujoče do kvalitetnega novinarskega dela, katerega se trudi opravljati velika večina novinarjev in novinark. Novinar Marko Milenković recimo pravi, da »branimo svoje položaje, svoj status«. Ja, res je, branimo status naših članov, ki so zaposleni v podjetjih, katera so v postopku privatizacije. Ali je s tem kaj narobe?

 

Novinar Financ Jurij Šimac nam očita, da nas ni bilo nikjer, ko so v medije recimo prišle zgodbe o neplačanih podizvajalcih v Stožicah; ko je Hilda Tovšak svoje neplačane delavce izganjala v Bosno; ko je izginil denar iz Vegradovega solidarnostnega sklada. Sam zase verjamem, da imam dokaj visok tolerančni prag. A te obtožbe so več kot žaljive. Kajti te obtožbe novinarja Financ ne razumem zgolj kot ideološko slepo pego. Te obtožbe novinarja Financ sam razumem in definiram zelo osebno. Ali se res moram usmeriti na link do prispevka na oddaji 24ur (!), kjer smo skupaj z novinarko opozarjali na neživljenjske pogoje delavcev migrantov (sedaj pa ta ista oddaja tolče po nas, češ da branimo »sindikalne privilegije«), novinar Jurij Šimac pa nam očita, da smo bili tiho ob teh tragičnih zgodbah? Razumi, kdor more. Ali novinar Jurij Šimac ve, kako je, ko v tvojo pisarno pride gradbeni fizični delavec, ki se pred tabo psihično stre, ker mu je delodajalec pobral vse, doma pa ga čaka lačna družina? Ali ta isti novinar ve, skozi kaj vse gremo in bomo vedno znova šli za tega in te delavce? Ker smo sindikat! Ali ta isti novinar ve, da je s svojimi izjavami pohodil naše vsakodnevno delo z delavkami in delavci? Ali se je ta isti novinar sploh kdaj oglasil v svetovalni pisarni za migrante na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, kjer bi videl, kaj pomeni vsakodnevni boj s slabimi delodajalci? Ali se je ta isti novinar glede Vegrada pogovoril z našim sindikalistom Srečkom Čaterjem, ki bi povedal da smo prav mi Policiji prijavili izginotje denarja iz Vegradovega solidarnostnega sklada?

 

Seveda je lažje selekcionirati informacije in jih zožiti v kratek antisindikalni politični pamflet s preplačanimi sindikalnimi privilegiranci kot glavnimi junaki. Seveda je lažje ne priti na novinarsko konferenco, kjer opozarjamo o pritiskih na sindikaliste znotraj podjetij.

A to ni novinarstvo. To je zloraba medijskega prostora za promocijo lastnih predsodkov.

Lahko bi sledil praznemu cinizmu zgornjih zapisov omenjenih dveh novinarjev in zapisal »za koga delata Šimac in Milenković?«

Ker pa se res ni bi želel spuščati na nivo prazne pamfletarske debate, hkrati pa pač ne morem in ne smem mimo težkih posledic le-te, bom na koncu postavil naslednje vprašanje:

Ime česa sta Marko Milenković in Jurij Šimac?

 

Goran Lukič

ZSSS

Ali minister za finance ni prebral temeljnega dokumenta o delovanju Evropske unije?

Ljubljana, 20. 11. 2014

 

Sporočilo javnosti

 

Ali minister za finance ni prebral temeljnega dokumenta o delovanju Evropske unije?

Ali pa se želi v svoji varčevalni ihti skriti za prividom domnevnih Bruseljskih zahtev?

 

Spoštovana javnost,

včeraj smo v medijih prebrali naslednjo izjavo ministra za finance dr. Dušana Mramorja, ki se navezuje na »izpolnjevanje zavez Evropski komisiji in doseganja zmanjšanja primanjkljaja pod tri odstotke BDP-ja«:

»Če nam to ne uspe, zelo verjetno sledijo ukrepi Evropske komisije, dodatne zahteve in med temi zahtevami so lahko tudi take po znižanju plač, na kar bi lahko vlada odgovorila le tako, da sprejme zakon o znižanju plač," je dodal finančni minister«

 

Očitno dr. Dušan Mramor zadnje čase ni vzel v roke temeljni dokument delovanja EU - to je Temeljna Pogodba o Delovanju Evropske Unije (TPEU)

Peti odstavek 153. člena namreč eksplicitno določa, da plačna politika ni v pristojnosti Evropske unije. Zato tudi iz te smeri ne sme biti nikakršnega govora o »zahtevah po znižanju plač« v Sloveniji.

 

Na to dejstvo je že kar nekajkrat opozorila tudi Evropska konfederacija sindikatov (ETUC).

 

V zaključni izjavi Odbora ETUC za koordinacijo kolektivnih pogajanj (junij 2013) je zapisano naslednje:

 

Decisions on how to organise collective bargaining and wage setting is a national competence, falling within the social partners’ autonomy and sovereignty. The collective bargaining systems differ according to national industrial relations and traditions. Article 153 5 of the Treaty establishes that the issue of pay is outside the scope of EU competences. This should be taken into account by the EU institutions and the national governments.

 

SLO: Odločitve o organizaciji kolektivnih pogajanj in postavitvi plač je v nacionalnih kompetencah, in pade znotraj avtonomnosti in suverenosti socialnih partnerjev. Sistem kolektivnih pogodb se razlikuje glede na nacionalne industrijske odnose in tradicijo. Člen 153 / 5 TPEU vzpostavlja, da je področje plačila izven dosega EU kompetenc. To morajo vzeti v obzir tako EU institucije kot nacionalne vlade.

 

ETUC spominja EU na člen 153 /5 tudi v izjavi, kjer protestira o sistemskih napadih na minimalno plačo v Sloveniji;

 

We protest against this clear and irresponsible interference by EU institutions in national wage setting systems. The limits of EU rights in the field of wages must be respected. The EU has no competence to intervene in wages (article 153-5); its competence to issue wage recommendations through broad economic guidelines is limited to just that, recommendations. There should be no pressure whatsoever on national wage setting systems and more particularly on minimum wages«.

 

SLO: Protestiramo proti očitnemu in neodgovornemu vmešavanju EU institucij v nacionalne sisteme urejanja plačnega sistema. Spoštovane morajo biti meje EU na področju plač. EU nima nobenih pooblastil za intervencijo v plače (člen 153/5); pooblastilo EU je da izdaja priporočila na področju plač preko širokih ekonomskih smernic in limitiranih zgolj na to, torej priporočila. Ne sme biti nikakršnega pritiska na nacionalni sistem plač in še posebej na minimalno plačo.

 

Ali minister za finance torej ni prebral temeljnega dokumenta o delovanju Evropske unije?

Ali se želi v svoji varčevalni ihti skriti za prividom Bruseljskih zahtev?

Ali pa celo po tihem pričakuje, da se bo Evropska komisija pač požvižgala na temeljni dokument o delovanju Evropske unije, zato da bi mu dala alibi za zniževanje plač?

In seveda – kaj to pove o odnosu vrha države do vseh nas?

Vprašanja so retorična. Odgovori so na žalost na dlani.

 

Mag. Dušan Semolič, l.r.

Predsednik ZSSS

Slovenska vlada je uradno privatizirana, nadaljevanje zgodbe: kdo je tu nor?

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

 

v soboto je v časopisu Delo bil objavljen prispevek »Bruselj dolguje Sloveniji že več kot 300 milijonov evrov«. Tako je, to ni pomota. Bruseljska blagajna sicer ne sme imeti primanjkljaja, a neplačani računi za projekte Unije v članicah se prenašajo v naslednje leto in luknja bi se letos po sistemu snežne kepe utegnila povečati že na vsaj 23 milijard evrov. V Sloveniji se je že nabralo za 313 milijonov evrov neplačanih računov in do konca leta bi se po opozorilih ministra za finance Dušana Mramorja lahko njihova vrednost povečala na 350 milijonov evrov. V ta isti Bruselj hodi naš predsednik vlade pokorno dokazovati politično stabilnost, ugled in kredibilnost Slovenije, tudi v smeri nujnosti nadaljnje privatizacije, če uporabimo besednjak, ki ga pogosto uporablja.

A prav ta servilnost nam lepo pokaže dva obraza političnega vrha Slovenije – ko se predlaga (začasna!) zaustavitev postopkov privatizacije, predlagateljem vlada (!) grozi z domnevnimi odškodninskimi tožbami, ki naj bi jih vlagali zasebni finančni svetovalci zaradi izgube »nagrad za uspeh«. Ko pa v javnost pride novica, da je ta isti Bruselj, ki zateguje fiskalni pas Sloveniji in jo med drugim poziva k privatizaciji, dolžan Sloveniji več kot 300 milijonov evrov, pa je vse tiho, imamo zgolj kratko »zaskrbljujočo« informacijo ministra za finance Dušana Mramorja. Kot da je to nekaj normalnega. Več kot 300 milijonov evrov. Da ne govorimo o tem, da naš politični vrh servilno izvaja politično pokoro vrhu Evropske komisije. Vrhu, ki je utelešen v osebi svežega predsednika evropske komisije Jeana Clauda Junckerja. Tistega Junckerja, ki je bil 18 (!) let, to je med leti 1995 in 2013 predsednik vlade in finančni minister Luksemburga. Države, ki je v tem trenutku najbolj znana po aferi Lux leaks, kjer je mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev razkril vso velikodušnost Luksemburga pri davčnih darilih multinacionalkam.  

 

Skratka, politično kredibilnost in odvezo za nadaljnjo privatizacijo naš politični vrh išče pri našem dolžniku. Katerega vodi oseba iz države, ki je tako rekoč patentirala »davčno optimizacijo«. In kakšen je odziv naše vlade na Lux leaks? Tišina (o odzivih pristojnih politikov iz Francije, Združenega kraljestva, Belgije, Nemčije, Avstralije in Danske si lahko preberete tukaj. ).

Če pa malce pobrskate po seznamu več kot 340 mednarodnih korporacij, ki se že vrsto let poslužujejo skrivnih davčnih dogovorov v Luksemburgu, pa recimo najdete tudi podjetji Apax Partners in Providence Equity Partners – imena, ki so  po zadnjih informacijah  v igri za nakup Telekoma Slovenije. Da ne govorimo, da je na tem istem seznamu tudi Citigroup,  s katerim je Slovenska odškodninska družba (SOD) oktobra 2013 podpisala pogodbo o pomoči pri prodaji nacionalnega telekomunikacijskega operaterja.

 

P.S. Medtem, ko so v igri za privatizacijo našega največjega telekomunikacijskega operaterja podjetja, ki so zelo domača s pojmom »davčna optimizacija«, bomo v Sloveniji očitno dobili novo delovno skupino, ki se bo imenovala »medinstitucionalna delovna skupina za oceno stanja in identifikacijo ukrepov za učinkovitejšo zaščito gospodarskih in finančnih interesov Republike Slovenije zaradi odlivanja in skrivanja finančnega premoženja v tujini, zlasti v tako imenovanih davčnih oazah«.

In medtem, ko bo ta delovna skupina zbirala podatke, ki jih že tako in tako imata Finančna uprava RS in Urad RS za preprečevanje pranja denarja, pa bo ta ista vlada po besedah predsednika vlade ustvarila »gospodarsko okolje z bistveno manj administrativnimi ovirami«. Že nič kolikokrat smo zapisali, da je prav to nižanje administrativnih ovir med drugim ustvarilo epidemijo veriženja podjetij, kjer se po podatkih Bisnode v ozadju dostikrat skriva tveganje davčne utaje…

 

Res, kdo je tu nor?

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

Odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja v primeru sindikalista Gorana Rajića: SRAMOTNO !

Nujno sporočilo za javnost

 

Odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja v primeru sindikalista Gorana Rajića:

Sramotno!

 

Goranu Rajiću je bil dne 9. 9. 2014 vročen sklep, s katerim mu je direktor mestne uprave Mestne občine Maribor (MOM) izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Goran Rajić je sicer zaposlen pri delodajalcu od ustanovitve mestne uprave Mestne občine Maribor (MOM) v letu 1990, po zadnjem sklepu z dne 12. 11. 2013, na delovnem mestu »podsekretar« v Uradu za šport. Goran Rajić je hkrati opravljal tudi funkcijo predsednika Izvršnega odbora Organizacije sindikata delavcev mestne uprave MOM.

 

Včeraj smo na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) prejeli informacijo o odločitvi Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Komisije) iz vsebine katere izhaja, da je Goranu Rajiću upravičeno bila izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V ZSSS to odločitev Komisije ostro obsojamo. Prepričani smo, da odločitev ne temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zlasti pa, da so povožene osnovne vrednote pravne države in eno izmed temeljnih načel prava, t. j. možnost izjasniti se o dejstvih.

 

Dejstvo je, da je pristojni organ ministrstva kot drugostopenjski organ gladko prezrl dejstvo, da Goranu Rajiću ni bila niti dana možnost zagovora in podaja proti argumentov oziroma da mu niti ni bila dana možnost, da bi lahko dokazoval nesmiselnost razlogov zaradi katerih mu je bilo delovno razmerje odpovedano. Če je že odpoved MOM po našem nedvoumnem prepričanju posledica šikaniranja sindikalnega zaupnika, pa je enako nesprejemljivo, da Komisija kot drugostopenjski organ z izdajo odločbe in posledično temu s potrditvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dovoljuje in celo nadaljuje šikaniranje predstavnika sindikata. Ne gre namreč prezreti dejstva, da tudi drugostopenjski organ gladko spregleda pravico delavca do zaslišanja. Še več, ta isti organ je s takšno odločitvijo legaliziral odvzem pravice, da se delavec lahko brani pred delodajalcem. Pri tem pa je tudi namerno spregledal, da delavec Goran Rajić nikoli ni kršil svojih delovnih obveznosti ter da je svoje delo, vse do odločitve drugostopenjskega organa, v MOM tudi opravljal še naprej.

 

Upamo, da pristojne državne institucije ne spreminjajo sistema pravne varnosti, zlasti v primeru varstva sindikalnega zaupnika/predsednika sindikata ter da sama odločitev Komisije ne predstavlja začetek napada na sindikalizem.

Vsekakor pa bomo, ne samo za zaščito predstavnika sindikata temveč tudi za zaščito temeljnih vrednot pravne države, zahtevali sodno varstvo in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

 

O nadaljnjih akcijah boja za pravice sindikalista Gorana Rajića vas bomo ustrezno obvestili v prvi polovici naslednjega tedna.

 

Mag. Dušan Semolič. l.r.

Predsednik ZSSS

Slovenska vlada je uradno privatizirana

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

 

pred nekaj urami je Odbor DZ za finance in monetarno politiko zavrnil predlog sklepa Združene levice, s katerim bi Državni zbor razveljavil soglasje za privatizacijo 15 družb v državni lasti. Izjemno »zanimivo« je branje vladnih argumentov zavrnitve sklepa: po poročanju STA je vlada v svojem stališču zapisala, da je  prepričana, da bi zaustavitev privatizacije vplivala na možnost odškodninskih tožb v trenutnih postopkih, odvračanje potencialnih tujih investitorjev, zniževanje kakovosti ponudb, zniževanje bonitetnih ocen, višje stroške zadolževanja in (ne)izpolnjevanje zavez Slovenije EU s tveganjem finančnih kazni, "kar bi povzročilo hude likvidnostne težave, padec konkurenčnosti ter načelo kredibilnost in verodostojnost Slovenije".

Podrobnejši pregled vladnega dokumenta nam prikaže vso »težo« argumentov proti razveljavitvi soglasja za privatizacijo 15 družb v državni lasti (tako imenovani argumenti so označeni s poševnim tiskom)

 

Prvič) Finančni svetovalec običajno sklene pogodbo, v kateri je glavnina plačila za njegovo delo vezana  na nagrado za uspeh (»t.i.i »success fee«). Nagrada za uspeh zapade v plačilo, ko je pogodba o prodaji delnic izpolnjena (ne samo podpisana), kar pomeni, da v primeru, če ne bi prišlo do uspešnega zaključka prodajnega postopka, pogoj za plačilo finančnega svetovalca ne bi bil izpolnjen in potemtakem finančni svetovalec ne bi bil upravičen do nagrade za uspeh.

Čakajte malo, kakšni finančni svetovalci? Kdo jih je povabil? Kdo jih je izbral? Na osnovi kakšnih meril? Ali ti »finančni svetovalci« izhajajo iz iste kaste, kot davčni svetovalci podjetja Pricewaterhousecoopers, enega od štirih vodilnih računovodskih, revizijskih in svetovalnih podjetij, ki so

svetovali mednarodnim korporacijam pri sklepanju ugodnih davčnih dogovorov z vodjo luksemburške državne agencije, imenovane Societes 6, kot je je razvidno iz objave na spletni strani ICIJ? Ali izhajajo iz iste kaste, kot zunanji svetovalci družb, ki so pregledale kakovosti sredstev (AQR) za sedem bank in izvedle stresne taste za deset bank v Sloveniji, za kar jim je Banka Slovenija plačala 21, tako je, 21 milijonov evrov? Ali so to svetovalci iz podjetij kot je Citigroup, ki je leta 2002 sklenil poravnavo z ameriškimi nadzornimi organi v vrednosti 400 milijonov dolarjev zaradi zavajajočih poročil, s katerimi je prepričeval investitorje v sklepanje poslov? Slovenska odškodninska družba (SOD) pa je 30. oktobra 2013 objavila, da je s Citigroup podpisala pogodbo o pomoci pri prodaji nacionalnega telekomunikacijskega operaterja. Tako je – Slovenija sklepa pogodbe za pomoč pri izvajanju privatizacije s podjetji, ki jih očitno ni prav nič sram manipulirati z uporabniki. Ampak ne – na prvem mestu argumentov za nadaljevanje postopka privatizacije družb v državni lasti v Sloveniji je success fee finančnih svetovalcev (!).

 

Drugič) Opozoriti je potrebno tudi na potencialne odškodninske zahtevke investitorjev.

Ponovno sprašujemo – kakšnih investitorjev? Morebiti tako imenovanih kobilic? 3. julija 2014 je bila objavljena novica, da naj bi za nakup večinskega deleža v Telekomu Slovenija (TS) nezavezujoče ponudbe oddalo osem interesentov. V drugi krog postopka naj bi se po poročanju Dnevnika uvrstili trije strateški vlagatelji, ki prihajajo iz panoge, in pet finančnih skladov. Šlo naj bi za največjega ruskega mobilnega operaterja MTS, turški Turkcell in nemški Deutsche Telekom, ki se že dalj časa omenja kot eden od favoritov. Med finančnimi skladi pa je Dnevnik kot možne kandidate omenjal Apollo Global Management, Cinven, CVC Capital Partners, PPF Group, Apax, Bain Capital in Providence Equity Partners. Vir: http://www.sta.si/vest.php?s=s&id=2027129&q=TELEK

In ko smo pri teh skladih: skladi Apax, BC Partners, Carlyle Group, Advent International, Permira, Blackstone Group, CVC Capital Partners in Saban Capital Group so na nemškem seznamu spornih skladov – »kobilic«. Vsak izmed njih je imel na vesti več prej uspešnih nemških podjetij.

Ti skladi »kobilice«, kot so jih tedaj označili v Nemčiji, prihajajo nad Slovenijo. Med tistimi, ki so doslej oddali nezavezujoče ponudbe, so skladi Apax, Apollo Alobal Management, Bain Capital, Cinven, CVC Capital Partners, Providence Equity Partners in PPF Group. Vsaj dva favorita, Apax in CVC, najdemo na nemškem seznamu kobilic. Po zadnjih informacijah  pa so v igri za nakup Telekoma poleg nemške telekomunikacijske skupine, v ožjem krogu še ameriška sklada Providence in Bain Capital ter evropska Apax in Cinven. Torej tudi skladi – kobilice.

 

Tretjič) Še veliko večje posledice bi za Republiko Slovenijo v primeru veljavnosti sklepa o soglasju k odtujitvi 15 družb nastale z vidika bonitetne ocene Republike Slovenije in njenega dostopa do mednarodnih finančnih trgov.

Tukaj pa nimamo druge izbire, kot da se vprašamo – ali vi to resno? Ali nas (spet) strašite s tistimi bonitetnimi agencijami, za katere je Končno poročilo o vzrokih finančne krize Preiskovalne komisije za finančno krizo v ZDA, izdano 27.1. 2011 zapisalo, da so bile napake prav teh institucij glavni vzvod za finančno krizo? Ali so to tiste bonitetne agencije, proti katerim so bile v zadnjih letih sprožene tudi tožbe – recimo v ZDA, kjer je tamkajšnje ministrstvo za pravosodje februarja 2013 sprožilo civilno tožbo proti bonitetni agenciji Standard & Poor zaradi goljufije?

 

Četrtič) Predlog za prenehanje veljavnosti sklepa o soglasju k odtujitvi naložb je potrebno obravnavati tudi z vidika Evropske unije. Slovenija je od 2. decembra 2009 formalno v postopku presežnega primanjkljaja in mora po priporočilih Sveta EU iz junija 2013 znižati primanjkljaj sektorja država na manj kot 3 % BDP do leta 2015.

No, tukaj pa si ne moremo kaj, da ne bi uporabili naslednji citat ekonomista Bogomirja Kovača: EU in njena bančna unija postajata vse bolj ekstremističen politični projekt, tržno ekonomijo spreminjamo v politično-ekonomski inženiring, kot v Leninovih časih planskega gospodarstva. Vse je načrtovano, usmerjeno, izračunano, le da namesto komunistov sedaj to bitko vodijo zasebni finančni svetovalci in politično nastavljeni birokrati v ECB ter EK. 

 

Pravilno berete. Privatizacija mora iti naprej zaradi nagrad za uspeh bolj ali manj vidnih finančnih svetovalcev, zahtev takšnih in drugačnih investitorjev, grozečih napadov bonitetnih ocen in »seveda« vseprisotnega Evropskega semestra.

Naivno vprašanje – kaj pa mi? Kaj pa delavec in delavka v vseh teh podjetjih, ki so predvidena za privatizacijo? Kaj pa delovna mesta? Delavske pravice? Kaj pa … ?

 

Kdor misli, da imamo v Sloveniji politično suvereno vlado, se na žalost moti. To suverenost so privatizirali zasebni finančni svetovalci ter investitorji, bonitetne agencije in fiskalni oklep aparatčikov Evropskega semestra.

Tako je. Slovenska vlada je uradno privatizirana.

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

Manj ezoterične uklonljivosti, več iskrenega upora proti novim dogmam!

Ljubljana, 31. 10. 2014

 

predsedniku vlade RS ob dnevu reformacije:

manj ezoterične uklonljivosti, več iskrenega upora proti novim dogmam!

 

Spoštovani dr. Miro Cerar,

predsednik vlade RS,

 

vidim, da ste na vladi 15. oktobra sprejeli osnutek proračunskega načrta in pooblastili  Ministrstvo za finance, da ga posreduje Evropski komisiji in evroskupini. Neposredno. Mimo javnosti. Mimo širše razprave v Sloveniji.

Vidim, da je ministrstvo za finance po besedah državne sekretarke Mateje Vraničar pripravilo nov osnutek predloga izvedbenega zakona o fiskalnem pravilu. Pred razpravo v DZ pa ga želijo "v neformalni obliki" pregledati s strokovnimi službami Evropske komisije, kar se bo po pričakovanjih Vraničarjeve zgodilo prihodnji teden. Tako je – strokovne službe Evropske komisije ga bodo pregledale pred  razpravo v DZ.

Vidim, da ste ob rob včerajšnjih pogovorov z nemško kanclerko Angelo Merkel izjavili, da ste zavezani predvsem dvema ciljema: pospeševanju gospodarske rasti, kjer se že kažejo ugodni kazalci, in hkrati zagotavljanju finančne konsolidacije, tako da bo primanjkljaj prihodnje leto pod tremi odstotki BDP. Glede privatizacije pa ste ponovili, da ste pri Merklovi poudarili, da se ta nadaljuje in da »bomo pospešili proces privatiziranja 15 podjetij na seznamu«.

 

Medtem  ko postaja slovensko upravljanje države le majhna izpostava evropskega semestra (karkoli si že mislite), pa se vi vse bolj umikate v ezoterične višave. Kličete po prenovi duha in družbe. Izjavljate, da Slovenija potrebuje etične vrednote, o katerih se lahko zedinjo »še tako različno misleči ljudje«. Iz ozadja teh ezoteričnih višav pa širite evangelij tri odstotnega javno finančnega primanjkljaja in v boj pošiljate politične vojščake, ki nasprotnikom »naravnega reformnega toka« grozijo, da bodo morali položiti odgovornost pred zgodovino, ki baje nima alternative.

 

Spoštovani predsednik vlade, dan reformacije je dan obeležitve upora proti zgrešenim delovanjem in ne dan upora proti nasprotnikom napačnih idej. In tega ne bo spremenilo še toliko ponavljanj besednjaka o vrednotah, etiki in duhu družbe. Vi niste Bruseljski uradnik. Vi ste predsednik vlade Slovenije. Vas ni izvolil Bruselj, temveč volivke in volivci v Sloveniji. Če želite slediti uporniškemu duhu 95 tez, ki jih je Martin Luther 31. oktobra 1517 poslal nadškofu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu, morate iti po samostojni poti odgovornih in pozitivnih reform. Reform, o katerih sem vam že pisal. Reforme sistema, ki je samo v letu 2013 povzročil 760,6 milijonov evrov manj plačanih socialnih prispevkov od obračunanih socialnih prispevkov. Reforme sistema, ki je povzročil, da je od leta 2009 do 2013 število obravnavanih kaznivih dejanj s področja kršitev temeljnih pravic delavcev alarmantno, to je večkratno, poskočilo iz 312 na 3.138. Reforme sistema, kjer nekateri nadzorni organi že celo opuščajo vlaganje kazenskih ovadb iz naslova kršitev temeljnih pravic delavcev, saj naj bi bilo izjemno težko dokazati naklep. Davčna uprava RS je tako leta 2010 vložila 81 kazenskih ovadb zaradi suma kršitve temeljnih pravic delavcev, policiji pa so zaradi omenjenega suma posredoval 121 naznanil. A pristojna tožilstva so obtožni akt vložila le v petih primerih. V lanskem letu so tako vložili le dve kazenski ovadbi. Reforme sistema, ki omogoča ustanavljanje vedno novih družb, pogosto z namenom izogibanja se obveznostim; po podatkih Bisnode je v zadnjih nekaj letih moč zaslediti porast ponudb za nakup d.o.o. po zelo ugodnih cenah – tudi zgolj po 300 ali 400 evrov, pri čemer se v ozadju dostikrat skriva tveganje davčne utaje.

 

Če se torej danes toliko sklicujete na pomembnost reformacije, je zaključek jasen:

tako kot se je pred skoraj 500 leti Martin Luther uprl dogmam Cerkve, se torej morate vi danes upreti dogmi Bruseljskega evropskega semestra.

 

Goran Lukič,

sindikalist

Drugo odprto pismo dr. Bogomilu Ferfili, rednemu profesorju na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 30. 10. 2014

Mi nismo bruseljski aparatčiki. Mi smo delavstvo.

 

Spoštovani,

V odzivu na včerajšnje odprto pismo sindikatov nam (tj. sindikatom) postavljate vprašanje: »kje naj katastrofalno zadolženi slovenski proračun in slovensko gospodarstvo vzameta denara za predrag slovenski javni sektor«?

Seveda verjamem, da veste, da to ni vprašanje, temveč nič drugega kot poceni provokacija. In na takšno provokacijo ne bom odgovarjal. Morebiti vam lahko le priporočim v branje današnji komentar novinarja Dnevnika Igorja Dernovška »kratkovidno razmišljanje«, kjer med drugim zapiše naslednje: »Nenehno zategovanje pasu pri javnih uslužbencih, upokojencih in socialno ogroženih je rezultat popolne nesposobnosti vseh slovenskih vlad pri iskanju rešitev za izhod iz gospodarske krize. Medtem ko se je vztrajno varčevalo, so se davčni prihodki od leta 2008 do lani zmanjšali za dve milijardi evrov, z 8,2 na 6,2 milijarde, pri čemer se je izkupiček iz davka na dohodek podjetij znižal za skoraj petkrat (!), z 1,3 milijarde na bornih 265 milijonov evrov, prihodki iz dohodnine pa skoraj za dvakrat, z 1,3 milijarde na 740 milijonov. Takšnega izpada ne more nadomestiti še tako izdatno varčevanje pri javnih uslužbencih in upokojencih, na katerih se je od začetka krize »privarčevala« že več kot poldruga milijarda evrov. V narekovajih zato, ker se z znižanjem plač zmanjšuje potrošnja, prav tako pa z nenehnimi rezi pada tudi kakovost javnih storitev.«

 

Še pred tem pa vam postavljam naslednje vprašanje: ali je javni sektor kriv za napačen gospodarski model, ki ga je ubralo slovensko gospodarstvo? Model, ki je zamenjal vlaganje v raziskave in razvoj za vlaganje za menedžerske odkupe v spregi s slovenskim bančnim sistemom, in katerega več-milijardni račun smo vsi skupaj, tudi vi, plačali z dokapitalizacijo bančnega sistema? Raziskava Kosa in Stanovnika iz leta 2004 kaže, da je v industriji vlaganje v inovacije med leti 1998 in 2002 stagniralo, povečalo se je samo za 3,5 odstotka, kar je manj od inflacije, realno se je zato zmanjšalo za 5 odstotkov. Število inovativnih podjetij je tudi stagniralo, kot tudi število zaposlenih v inovativnih podjetjih. Enajst let kasneje, natančneje julija 2013, pa se osnutku Partnerskega sporazuma Slovenije z Evropsko komisijo za naslednjo finančno perspektivo zapiše, da se Slovenija na področju inovativnosti po podatkih Evropske komisije uvršča na 12. mesto med t. i. države zasledovalnih inovatork oz. pod povprečje EU. Na drugi strani pa so po podatkih Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) banke v Sloveniji med leti 1998 in 2010 za 197 prevzemov (izmed skupaj 215) podjetij izdale za več kot 5 milijard evrov bančnih garancij. In potem je konec leta 2013 sledila bliskovita javna dokapitalizacija slovenskega bančnega sistema. Cena? Malenkost – 3,8 milijarde evrov.

Ampak ne. Vi trdite, da smo za razpad gospodarstva krivi sindikati, ker smo »blokirali gospodarske reforme« (?!). Brez komentarja.

 

Pozivate nas, naj kar sami pripravimo način zmanjšanja financiranja javnega sektorja (?!). Spoštovani, mi pač nismo bruseljski aparatčiki. Mi nismo pisali Evropski semester. Mi smo delavstvo. Naša biblija ni Evropski semester. Naša biblija so delavske pravice. In sindikati še kako prevzemamo odgovornost za naša dejanja. Odgovornost vsak dan polagamo pred naše članstvo. Kaj vam tukaj ni jasno? Ali smo nedržavotvorni in »rušilni«, ko rečemo vladi, da je dovolj varčevanja in da so njeni reformni predlogi napačni, zgrešeni in škodljivi? Seveda se ob tem ne bom opredeljeval do vašega javnega političnega agitiranja za vlado Miroslava Cerarja, ko zapišete »vlada Miroslava Cerarja je naša zadnja možnost«. Kar pa se tiče vaše navedbe, da so nemški sindikati ves čas tvorno sodelovali z vlado kanclerja Schroederja, pa bi vas vljudno pozval, da pred tovrstnim zapisom naslednjič malce bolj raziščete dejstva. Ki pač govorijo drugače od vaše trditve. Podobno velja z vašimi navedbami o zgodbah o uspehu iz V Evrope. Delavci baltskih držav so recimo po uradnih podatkih od leta 2009 dalje utrpeli enega izmed največjih padcev deleža plač v BDP v EU. Ko pa pogledamo podatke Evropskega statističnega urada o zaposlenosti, pa vidimo, da so je trg dela v teh državah opazno skrčil.

 

Spoštovani, temeljni problem je ta, da mi živimo v različnih svetovih. To kar vi govorite in agitirate, je virtualni bilančni svet nujnih varčevalnih ukrepov. Naš svet pa je realni svet borbe za dostojno preživetje. Moram priznati, da mi je precej žal, da sem moral to zapisati, kajti pričakoval sem, da mi boste odgovorili, kaj si o vašem mnenju mislijo asistenti, čistilke, hišniki na fakultetah. Ali vsi mladi, ki jim je zategovanje pasov zamrznilo karierno napredovanje za kar nekaj let? In še bi lahko našteval.

Seveda mi boste očitali, da se grem poceni sindikalni populizem. A moj vnaprejšnji odgovor na ta vaš očitek je naslednji – spoštovani, to kar počnete, je nizkocenovni ekonomski populizem z visoko ceno za delavstvo.

 

P.S. ker bolj kot najini elektronski mnenji šteje realno življenje vseh teh »nujnih« varčevalnih ukrepov, sem o najinem dopisovanju seveda obvestil (tudi) naše članstvo.

 

S spoštovanjem,

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

Odprto pismo dr. Bogomilu Ferfili, rednemu profesorju na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 29. 10. 2014

 

Spoštovani,

danes si lahko v enem izmed dnevnih časopisov lahko preberemo vaše izjave, da »če vlada Mira Cerarja danes ne bo znižala plač v javnem sektorju za vsaj 5 do 10 odstotkov, jih bo trojka čez tri leta za 30 odstotkov« in pa, da je po vaše »treba začeti razpravo o ustavnem položaju sindikatov, ki je premočan«.

 

Spoštovani red. prof. dr. Bogomil Ferfila, prosil bi vas, da se pred tako škandaloznimi izjavami o zniževanju plač v javnem sektorju posvetujete z vašimi sodelavci na fakulteti, recimo z asistenti, čistilkami in hišniki, pa tudi podučite o plačah negovalk v domovih za starejše, poklicnih gasilcev in vojakov ter še koga. Verjamem, da ne bodo delili vašega navdušenja nad nižanjem plač v javnem sektorju. Še več, verjamem, da bi slišali marsikakšno krepko tako na račun vašega predloga kot na vaš račun. In moram reči, da kar upravičeno.

 

Da ne govorimo o vašem »predlogu«, da je treba »začeti razpravo o ustavnem položaju sindikatov, ki je premočna«. Upam, da s tem res ne mislite na člena Ustave RS, ki govorita o sindikalni svobodi in pravici do stavke. Kajti ti ustavni pravici nista zapisani kar tako. Svoboda združevanja in pravica do kolektivnega pogajanja sta namreč še posebej pomembni, ker pomenita eno od temeljnih pravic in splošnih načel, vključenih v vse pomembnejše listine o človekovih pravicah.  Poglejte si Splošno deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah (1948): resolucijo št. 217 A (III), 23. člen; mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (1966): Resolucija št. 2200 A (XXI), 22. člen; Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966); Resolucija št. 2200 A (XXI), 8. člen; Konvencijo ILO št. 87 (1948) o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic; Konvencijo ILO št. 98 (1949) o pravicah organiziranja in kolektivnega pogajanja; Konvencijo Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1994), 11. člen; Evropsko socialno listino (1999), 5. člen; Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev - posebno poglavje, ki vključuje člene od 11 do 14, in ki je posvečeno pravici združevanja in kolektivnega pogajanja.

 

Če si dovolim še eno osebno opazko, pa je iz vašega predloga očitno videti, da vam je kot strokovnjaku za ameriške politike bolj kot vsi ti mednarodni akti povšeči ameriški način »urejanja« sindikalnega dela, recimo v stilu Scotta Walkerja, republikanskega guvernerja ameriške zvezne države Wisconsin, ki si je pred časom zaželel ukiniti pravico sindikatov do kolektivnih pogajanj. Zanima me, kaj si potemtakem mislite o domnevni »preveliki« moči sindikatov v skandinavskih državah, kjer je stopnja sindikaliziranosti krepko nad 50 odstotki? A če pogledamo kazalce revščine in dohodkovne neenakosti v cinično rečeno »sindikatom prijazni« ZDA, nam že ti povedo veliko: preko 48 milijonov prebivalcev ZDA živi v revščini; glede dohodkovne neenakosti pa bom citiral povzetek enega izmed zadnjih OECD poročil: 1% oseb z najvišjimi zaslužki v ZDA je med 1975 in 2007 pobral 47 odstotkov vse rasti prejemkov (pred davki).  

 

Spoštovani red. prof. dr. Bogomir Ferfila, stvar je na koncu koncev zelo enostavna: odgovoriti je treba le, na čigavi strani ste? Asistenta na fakulteti, ki po skoraj desetih letih dela na fakulteti komajda prileze do 1.000 evrov plače? Negovalke v domu za starejše, ki  se prebija iz meseca v mesec z minimalno plačo? Ali političnih uradnikov, ki s sklicevanjem na vedno nove varčevalne ukrepe slepo sledijo političnim uradnikom, ki slepo sledijo zahtevam nevidnih finančnih trgov?

 

Verjamem, da vašega mnenja o dodatnih rezih v javnem sektorju in domnevno premočnem ustavnem položaju sindikatov v Sloveniji akademska skupnost ne deli z vami. A glede na to, da je to v prvi vrsti njena stvar, sem si jo dovolil seznaniti s tem pismom. Kot tudi širšo javnost.

 

S spoštovanjem,

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

1. maj, in da, tudi 2. maj je naš praznik- praznik dela!

Kot vsako leto, tudi letos ob našem prazniku naslavljamo zahteve tako na politike kot na delodajalce, na tiste, ki tako usodno vplivajo na življenje ljudi.

Od politikov zahtevamo, da se bolj kot sami s seboj, ukvarjajo z realnimi problemi slovenske družbe. S problemi, katerih rešitev mora dati ljudem boljše življenje. Pravi problemi Slovenije so povezani z visoko stopnjo brezposelnosti, z vse težjim življenjem upokojencev, negotovostjo življenja mladih in vse manjšo zaščito zaposlenih.

Od politikov zahtevamo, da se končno odpovedo neoliberalni poti, to je poti strukturnih reform, ki slabšajo življenje tistih, ki za finančno, gospodarsko in politično krizo niso prav nič krivi.

Zahtevamo drugo pot – pot, ki bo v ospredje postavila trajnostni razvoj, ustvarjanje novih kvalitetnih delovnih mest in ustvarjanje pravnih norm, ki bodo v prvi vrsti ščitile delo in ne kapital.

Zakaj si ne bi postavili vprašanja, vprašanja v 21. stoletju, v državi članici OECD, torej v državi, ki sodi v skupino najbogatejših držav – kaj storiti, da bi delavstvo, upokojenci in mladi živeli bolje, ne pa vprašanja, kako varčevati na račun socialnih pravic.

Od delodajalcev pa zahtevamo dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje, kolektivnih pogodb, da redno plačujejo socialne prispevke, plače, da spoštujejo zaposlene, da skrbe za delovne pogoje, v katerih bo zaščiteno zdravje zaposlenih, da sprejemajo takšne poslovne odločitve, ki se bodo ohranjala delovna mesta.

Da, 1. maj je velik praznik tudi zaradi razmer, v katerih se nahajamo.

Vsem članicam in članom sindikatov, združenih v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije čestitam 1. maj in želim vesele praznike!


Mag. Dušan Semolič, predsednik ZSSS

Dokažite, da razmišljate strateško in ne zgolj stroškovno! Poziv ZSSS menedžerkam in menedžerjem v slovenskem gospodarstvu

 

Ljubljana, 6. 1. 2014

 

Spoštovane slovenske menedžerke in menedžerji: to pismo ni namenjeno vašim interesnim predstavnikom, temveč je namenjeno neposredno vam.

Zagotovo ste slišali za primer ameriškega podjetja Home Depot izpred nekaj let. Ko je konec leta 2000 postal izvršni direktor tega podjetja Robert Nardelli, je takoj pričel zniževati stroške dela in povečevati število delno zaposlenih, zato da zniža stroške in poviša dobičke. Ti cilji so se sicer na kratek rok dosegli, vendar pa so na srednji in dolgi rok negativno vplivali na kakovost storitev za uporabnike, ki naj bi bila po besedah podjetja osnovni vir konkurenčne prednosti.

 

Na drugi strani pa vse več menedžerjev prebira knjigo »Good Jobs Strategy«, ki jo je napisala predavateljica na M.I.T. Sloan šoli za management Zeynep Ton. Njena osnovna teza je v bistvu dokaj preprosta: ustrezno plačilo zaposlenim in ustrezno vlaganje vanje ter ustrezna organizacija dela pomeni bolj zadovoljne potrošnike in na koncu tudi višje dobičke. Ali povedano drugače: bolje plačan in bolje usposobljen delavec bo bolj konkurenčen. Da to ni zgolj teorija, Tonova navede primere trgovskih podjetij Costco, Trader Joe's, QuickTrip in Mercadona. V teh podjetjih so delavci plačani nad povprečjem dejavnosti. Povprečna plača zaposlenega v Costcu je 21 ameriških dolarjev na uro. V Wallmartu zgolj  13 ameriških dolarjev. Pa vendar je vrednost delnic podjetja Costco že desetletje višja od vrednosti delnic Wallmarta. 17 - mesečna raziskava trgovskih podjetij s strani Marshala Fisherja, Serguieja Netessineja in Jayantha Krishnana je prav tako zelo povedna: vsak dodaten ameriški dolar plačila zaposlenih lahko pomeni dvig prodaje med 4 in 28 ameriških dolarji.

 

Z vse večjim poudarkom na kakovosti storitev in produktov postaja stroškovni menedžment vse bolj stvar preteklosti. Na žalost pa nam podatki za Slovenijo kažejo, da je tukaj to še vedno sedanjost. Po podatkih Statističnega urada RS je v letu 2012 prejelo nižjo bruto plačo od povprečne 65,6 % zaposlenih. Predstavniki gospodarstva se stalno pritožujejo nad januarskim dvigom minimalne plače, ki bo glede na zadnje podatke o inflaciji znašal manj kot šest evrov. Glede na zaključene podatke četrte raziskave fundacije EUROFOUND o pogojih dela sodi Slovenija med države z zelo intenzivnim in neavtonomnim delom. Slovenija glede na izsledke raziskave z uporabo Krasekove metodologije sodi v skupino »organizacij napornega dela«. Iz poročila ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (maj 2009) izhaja, da je bilo v namen financiranja izobraževanja zaposlenih, zlasti iz sektorjev preoblikovanja ter za izobraževanje zaposlenih v perspektivnih sektorjih delodajalcem v letih 2003 – 2008 ponujeno skoraj 30 milijonov evrov sredstev. Uporabili so jih dobro tretjino. Torej podatki, ki gredo v prav nasprotni smeri od »Good jobs« strategije.

 

Spoštovane menedžerke spoštovani menedžerji,

živimo v času, ko zgolj površno gledanje v finančne bilance podjetij ni zgolj premalo, temveč pomeni tudi strateški zaostanek. V poslovnem svetu se namreč vse bolj promovirajo menedžerski modeli, ki celovito povezujejo ekonomske in finančne kazalce s socialnimi kazalci – pri tem moramo poleg »Good jobs« strategije nujno omeniti tudi Kramerjev in Porterjev »Shared Value« koncept.

Prav zato nobena sistemska strateška politika ne bo uspešna in učinkovita, če vi ne boste (končno) preskočili iz stroškovnega v strateški menedžment, ki temelji na trikotniku ustrezno plačan in usposobljen zaposlen – ustrezni pogoji dela – zadovoljen uporabnik. In to ni nobena sindikalna floskula. To je uspešen in učinkovit poslovni model, o katerem lahko beremo v uglednih poslovnih publikacijah, kot je Harvard Business Review. Podjetje Johnson & Johnson je recimo z različnimi programi zdravja na delovnem mestu privarčevalo 250 milijonov ameriških dolarjev, ali vračilo 2,71 ameriških dolarjev za vsak ameriški dolar vložen v zdravje na delovnem mestu med 2002 in 2008. Navsezadnje pa že imamo domač primer. Uprava Steklarne Hrastnik je dvignila plače in iz več kot 5 milijonov EUR izgube v letu 2009 prišla na skoraj milijon evrov čistega dobička leta 2011, pri čemer podjetje intenzivno vlaga v usposabljanje in zdravje zaposlenih.

 

Zato vas pozivamo k temu, da že jutri pričnete razvojni preskok, kjer plača, usposabljanje in izobraževanje zaposlenega ne bo strošek dela, temveč strateška investicija in to pokažete tudi s konkretnimi ukrepi. Zvišajte plače zaposlenim. Povečajte obseg izobraževanja in usposabljanja zaposlenih. Vpeljujte programe zdravja na delovnem mestu. Pričnite sistemsko zbiranje predlogov inovacij, v kar vključite vse zaposlene. Oblikujte program medgeneracijskih mentorskih shem v podjetju. Povečajte sredstva za raziskave in razvoj. Izboljšajte komunikacijo znotraj celotne proizvodne verige, vse do končnega uporabnika. Sodelujte z lokalno skupnostjo. Razumite sindikat kot partnerja v razvoju in ne kot stroškovno coklo.

Lahko pa se še nadaljnjih nekaj let skupaj z vašimi interesnimi predstavniki vrtimo v vedno istih neproduktivnih debatah o rigidnosti in fleksibilnosti trga dela, velikosti javnega sektorja, itd.

Izbira je več kot jasna. Torej?

 

 

Mag. Dušan Semolič

Predsednik ZSSS

ZSSS KOMENTIRA: avtoprevozniki v protest ( ? ). Kaj pa pravice delavcev?

Kolikor smo si lahko v petek prebrali na spletni strani Območne obrtno podjetniške zbornice Sežana, se naj bi jutri s pričetkom ob 6. uri pričel protest cestnih prevoznikov. Zahteve cestnih prevoznikov naj bi se med drugim dotikale bolj »fleksibilnega zaposlovanja ter konkretnega spodbujanja nakupa najbolj ekoloških vozil«. Po zadnjih informacijah pa naj do jutrišnjega protesta sicer ne bi prišlo, oziroma naj bi bil prestavljen na 31. januar.

 

Ob vseh teh napovedih protestov cestnih prevoznikov naravnost sprašujemo: kaj pa delavske pravice v tej dejavnosti? Če se zgolj spomnimo na zgodbo enega izmed voznikov tovornjakov v Sloveniji, ki je bila javno predstavljena oktobra lani:

"Plačo so mi izračunavali na podlagi prevoženih kilometrov in dela med vikendi, pri čemer se je cena za kilometer vseskozi gibala med 7 in 9 centov. Delovni tempo je bil zelo hud, tako se je pogosto zgodilo, da sem, takoj ko sem prišel s poti in razložil blago, že moral naložiti drugo. In ta čas se je štel v počitek, tako da sem namesto devet ur počival le pet do šest ur in spet krenil na pot. Čeprav sem imel prvo leto najeto sobo v samskem domu, sem tam prespal mogoče le desetkrat. Večino časa sem preživel v tovornjaku in to ne glede na to, kje sem se nahajal. Domov v Bosno sem se lahko vračal le vsake štiri do pet mesecev, pa še tistih 15 dni letnega dopusta nam je lastnik podjetja krajšal, tako da je v dopust štel tudi vikend. Ko sem se letos maja odločil dati odpoved, kot razlog sem navedel nizko plačo, saj sem za 12.000 prevoženih kilometrov dobil 1200 evrov plače, so me povabili v pisarno, kjer mi je gazda' rekel, da sem jim dolžan 5000 evrov za škodo, ki je v tem času nastala na kamionu. Seveda v to nisem želel pristati, zato je poklical v prostor nekaj silakov. Pod psihičnim pritiskom in zaradi njihove prisotnosti sem seveda pristal na plačilo. Od takrat sem prišel v Slovenijo le enkrat, a me je na ulici vselej strah, da me ne bi kdo zaustavil in izsiljeval. Ne počutim se varnega." (Večer, 5. 10. 2013)

 

To je zgodba voznika tovornjaka, ki je z nekajmesečnim premorom delal pet let v enem od slovenskih prevozniških podjetij. Na kršenje pravic voznikov tovornjakov na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) sicer opozarjamo že kar nekaj mesecev. In teh kršitev je glede na podatke Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor s podatki o izvajanju nadzora nad spoštovanjem določil zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev, ki smo jih predstavili 3. oktobra lani, vse več (spodaj), kar je seveda zelo zaskrbljujoče.

 

Skorajda enako zaskrbljujoče pa so besede predsednika sekcije za promet na Obrtno podjetniški zbornici Slovenije (OZS) Andreja Klobase, ki je pred nekaj dnevi javno povedal »da je čas, da se vozniki, ki tožijo, da so jim kršene pravice razkrijejo z imeni in priimki« in da naj se »javno pove, kdo so avtoprevozniki, ki kršijo delavske pravice«. Odgovor na ta »poziv« je jasen in enostaven: naša naloga in odgovornost je, da o kršitvah pravic delavcev obveščamo uradne organe, in le-ti ukrepajo v skladu z uradnimi postopki. Zagotovo pa ni naša naloga kar tako javno razkrivati imena delavcev, še posebej ne tistim, ki bi še kako natančno morali vedeti, kaj se dogaja v cestnem prometu, in še posebej glede na zgornjo zgodbo, kjer je jasno videti, s kakšnimi pritiski se srečujejo nekateri vozniki tovornjakov.

Navsezadnje posamezni avtoprevozniki nesramno bogatijo ravno na račun kršenja delavskih pravic, prav tako pa se s tem povečuje nelojalna konkurenca. In  preprečevanje nelojalne konkurence, ustvarjanje enakih in zakonsko spoštovanih tržnih pravil za vse avtoprevoznike, bi morala biti ena izmed prioritet sekcije za promet na OZS. Delavce – »žvižgače«, ki nam sporočajo kršitve delovne zakonodaje in kolektivnih pogodb, v ZSSS ne razkrivamo delodajalcem. Zlasti ne tistim, katerih naslednja poteza bi bila še večja grožnja, pritisk in izkoriščanje delavcev. Po vsej verjetnosti pa tudi prenehanje delovnega razmerja. 

 

Bi pa namesto tovrstnega agresivnega »poziva« veliko bolj pričakovali jasno opredelitev in tudi zavezo predstavnikov avtoprevoznikov po ničelni toleranci kakršnih koli kršitev pravic delavcev v cestnem prometu. Očitno pa je glede na podatke spodaj pot do tega na žalost še dolga.

Vir: Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, 2.10. 2013