Drugo odprto pismo dr. Bogomilu Ferfili, rednemu profesorju na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 30. 10. 2014

Mi nismo bruseljski aparatčiki. Mi smo delavstvo.

 

Spoštovani,

V odzivu na včerajšnje odprto pismo sindikatov nam (tj. sindikatom) postavljate vprašanje: »kje naj katastrofalno zadolženi slovenski proračun in slovensko gospodarstvo vzameta denara za predrag slovenski javni sektor«?

Seveda verjamem, da veste, da to ni vprašanje, temveč nič drugega kot poceni provokacija. In na takšno provokacijo ne bom odgovarjal. Morebiti vam lahko le priporočim v branje današnji komentar novinarja Dnevnika Igorja Dernovška »kratkovidno razmišljanje«, kjer med drugim zapiše naslednje: »Nenehno zategovanje pasu pri javnih uslužbencih, upokojencih in socialno ogroženih je rezultat popolne nesposobnosti vseh slovenskih vlad pri iskanju rešitev za izhod iz gospodarske krize. Medtem ko se je vztrajno varčevalo, so se davčni prihodki od leta 2008 do lani zmanjšali za dve milijardi evrov, z 8,2 na 6,2 milijarde, pri čemer se je izkupiček iz davka na dohodek podjetij znižal za skoraj petkrat (!), z 1,3 milijarde na bornih 265 milijonov evrov, prihodki iz dohodnine pa skoraj za dvakrat, z 1,3 milijarde na 740 milijonov. Takšnega izpada ne more nadomestiti še tako izdatno varčevanje pri javnih uslužbencih in upokojencih, na katerih se je od začetka krize »privarčevala« že več kot poldruga milijarda evrov. V narekovajih zato, ker se z znižanjem plač zmanjšuje potrošnja, prav tako pa z nenehnimi rezi pada tudi kakovost javnih storitev.«

 

Še pred tem pa vam postavljam naslednje vprašanje: ali je javni sektor kriv za napačen gospodarski model, ki ga je ubralo slovensko gospodarstvo? Model, ki je zamenjal vlaganje v raziskave in razvoj za vlaganje za menedžerske odkupe v spregi s slovenskim bančnim sistemom, in katerega več-milijardni račun smo vsi skupaj, tudi vi, plačali z dokapitalizacijo bančnega sistema? Raziskava Kosa in Stanovnika iz leta 2004 kaže, da je v industriji vlaganje v inovacije med leti 1998 in 2002 stagniralo, povečalo se je samo za 3,5 odstotka, kar je manj od inflacije, realno se je zato zmanjšalo za 5 odstotkov. Število inovativnih podjetij je tudi stagniralo, kot tudi število zaposlenih v inovativnih podjetjih. Enajst let kasneje, natančneje julija 2013, pa se osnutku Partnerskega sporazuma Slovenije z Evropsko komisijo za naslednjo finančno perspektivo zapiše, da se Slovenija na področju inovativnosti po podatkih Evropske komisije uvršča na 12. mesto med t. i. države zasledovalnih inovatork oz. pod povprečje EU. Na drugi strani pa so po podatkih Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) banke v Sloveniji med leti 1998 in 2010 za 197 prevzemov (izmed skupaj 215) podjetij izdale za več kot 5 milijard evrov bančnih garancij. In potem je konec leta 2013 sledila bliskovita javna dokapitalizacija slovenskega bančnega sistema. Cena? Malenkost – 3,8 milijarde evrov.

Ampak ne. Vi trdite, da smo za razpad gospodarstva krivi sindikati, ker smo »blokirali gospodarske reforme« (?!). Brez komentarja.

 

Pozivate nas, naj kar sami pripravimo način zmanjšanja financiranja javnega sektorja (?!). Spoštovani, mi pač nismo bruseljski aparatčiki. Mi nismo pisali Evropski semester. Mi smo delavstvo. Naša biblija ni Evropski semester. Naša biblija so delavske pravice. In sindikati še kako prevzemamo odgovornost za naša dejanja. Odgovornost vsak dan polagamo pred naše članstvo. Kaj vam tukaj ni jasno? Ali smo nedržavotvorni in »rušilni«, ko rečemo vladi, da je dovolj varčevanja in da so njeni reformni predlogi napačni, zgrešeni in škodljivi? Seveda se ob tem ne bom opredeljeval do vašega javnega političnega agitiranja za vlado Miroslava Cerarja, ko zapišete »vlada Miroslava Cerarja je naša zadnja možnost«. Kar pa se tiče vaše navedbe, da so nemški sindikati ves čas tvorno sodelovali z vlado kanclerja Schroederja, pa bi vas vljudno pozval, da pred tovrstnim zapisom naslednjič malce bolj raziščete dejstva. Ki pač govorijo drugače od vaše trditve. Podobno velja z vašimi navedbami o zgodbah o uspehu iz V Evrope. Delavci baltskih držav so recimo po uradnih podatkih od leta 2009 dalje utrpeli enega izmed največjih padcev deleža plač v BDP v EU. Ko pa pogledamo podatke Evropskega statističnega urada o zaposlenosti, pa vidimo, da so je trg dela v teh državah opazno skrčil.

 

Spoštovani, temeljni problem je ta, da mi živimo v različnih svetovih. To kar vi govorite in agitirate, je virtualni bilančni svet nujnih varčevalnih ukrepov. Naš svet pa je realni svet borbe za dostojno preživetje. Moram priznati, da mi je precej žal, da sem moral to zapisati, kajti pričakoval sem, da mi boste odgovorili, kaj si o vašem mnenju mislijo asistenti, čistilke, hišniki na fakultetah. Ali vsi mladi, ki jim je zategovanje pasov zamrznilo karierno napredovanje za kar nekaj let? In še bi lahko našteval.

Seveda mi boste očitali, da se grem poceni sindikalni populizem. A moj vnaprejšnji odgovor na ta vaš očitek je naslednji – spoštovani, to kar počnete, je nizkocenovni ekonomski populizem z visoko ceno za delavstvo.

 

P.S. ker bolj kot najini elektronski mnenji šteje realno življenje vseh teh »nujnih« varčevalnih ukrepov, sem o najinem dopisovanju seveda obvestil (tudi) naše članstvo.

 

S spoštovanjem,

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije