Odprto pismo dr. Bogomilu Ferfili, rednemu profesorju na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 29. 10. 2014

 

Spoštovani,

danes si lahko v enem izmed dnevnih časopisov lahko preberemo vaše izjave, da »če vlada Mira Cerarja danes ne bo znižala plač v javnem sektorju za vsaj 5 do 10 odstotkov, jih bo trojka čez tri leta za 30 odstotkov« in pa, da je po vaše »treba začeti razpravo o ustavnem položaju sindikatov, ki je premočan«.

 

Spoštovani red. prof. dr. Bogomil Ferfila, prosil bi vas, da se pred tako škandaloznimi izjavami o zniževanju plač v javnem sektorju posvetujete z vašimi sodelavci na fakulteti, recimo z asistenti, čistilkami in hišniki, pa tudi podučite o plačah negovalk v domovih za starejše, poklicnih gasilcev in vojakov ter še koga. Verjamem, da ne bodo delili vašega navdušenja nad nižanjem plač v javnem sektorju. Še več, verjamem, da bi slišali marsikakšno krepko tako na račun vašega predloga kot na vaš račun. In moram reči, da kar upravičeno.

 

Da ne govorimo o vašem »predlogu«, da je treba »začeti razpravo o ustavnem položaju sindikatov, ki je premočna«. Upam, da s tem res ne mislite na člena Ustave RS, ki govorita o sindikalni svobodi in pravici do stavke. Kajti ti ustavni pravici nista zapisani kar tako. Svoboda združevanja in pravica do kolektivnega pogajanja sta namreč še posebej pomembni, ker pomenita eno od temeljnih pravic in splošnih načel, vključenih v vse pomembnejše listine o človekovih pravicah.  Poglejte si Splošno deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah (1948): resolucijo št. 217 A (III), 23. člen; mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (1966): Resolucija št. 2200 A (XXI), 22. člen; Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966); Resolucija št. 2200 A (XXI), 8. člen; Konvencijo ILO št. 87 (1948) o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic; Konvencijo ILO št. 98 (1949) o pravicah organiziranja in kolektivnega pogajanja; Konvencijo Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1994), 11. člen; Evropsko socialno listino (1999), 5. člen; Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev - posebno poglavje, ki vključuje člene od 11 do 14, in ki je posvečeno pravici združevanja in kolektivnega pogajanja.

 

Če si dovolim še eno osebno opazko, pa je iz vašega predloga očitno videti, da vam je kot strokovnjaku za ameriške politike bolj kot vsi ti mednarodni akti povšeči ameriški način »urejanja« sindikalnega dela, recimo v stilu Scotta Walkerja, republikanskega guvernerja ameriške zvezne države Wisconsin, ki si je pred časom zaželel ukiniti pravico sindikatov do kolektivnih pogajanj. Zanima me, kaj si potemtakem mislite o domnevni »preveliki« moči sindikatov v skandinavskih državah, kjer je stopnja sindikaliziranosti krepko nad 50 odstotki? A če pogledamo kazalce revščine in dohodkovne neenakosti v cinično rečeno »sindikatom prijazni« ZDA, nam že ti povedo veliko: preko 48 milijonov prebivalcev ZDA živi v revščini; glede dohodkovne neenakosti pa bom citiral povzetek enega izmed zadnjih OECD poročil: 1% oseb z najvišjimi zaslužki v ZDA je med 1975 in 2007 pobral 47 odstotkov vse rasti prejemkov (pred davki).  

 

Spoštovani red. prof. dr. Bogomir Ferfila, stvar je na koncu koncev zelo enostavna: odgovoriti je treba le, na čigavi strani ste? Asistenta na fakulteti, ki po skoraj desetih letih dela na fakulteti komajda prileze do 1.000 evrov plače? Negovalke v domu za starejše, ki  se prebija iz meseca v mesec z minimalno plačo? Ali političnih uradnikov, ki s sklicevanjem na vedno nove varčevalne ukrepe slepo sledijo političnim uradnikom, ki slepo sledijo zahtevam nevidnih finančnih trgov?

 

Verjamem, da vašega mnenja o dodatnih rezih v javnem sektorju in domnevno premočnem ustavnem položaju sindikatov v Sloveniji akademska skupnost ne deli z vami. A glede na to, da je to v prvi vrsti njena stvar, sem si jo dovolil seznaniti s tem pismom. Kot tudi širšo javnost.

 

S spoštovanjem,

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije