Manj ezoterične uklonljivosti, več iskrenega upora proti novim dogmam!

Ljubljana, 31. 10. 2014

 

predsedniku vlade RS ob dnevu reformacije:

manj ezoterične uklonljivosti, več iskrenega upora proti novim dogmam!

 

Spoštovani dr. Miro Cerar,

predsednik vlade RS,

 

vidim, da ste na vladi 15. oktobra sprejeli osnutek proračunskega načrta in pooblastili  Ministrstvo za finance, da ga posreduje Evropski komisiji in evroskupini. Neposredno. Mimo javnosti. Mimo širše razprave v Sloveniji.

Vidim, da je ministrstvo za finance po besedah državne sekretarke Mateje Vraničar pripravilo nov osnutek predloga izvedbenega zakona o fiskalnem pravilu. Pred razpravo v DZ pa ga želijo "v neformalni obliki" pregledati s strokovnimi službami Evropske komisije, kar se bo po pričakovanjih Vraničarjeve zgodilo prihodnji teden. Tako je – strokovne službe Evropske komisije ga bodo pregledale pred  razpravo v DZ.

Vidim, da ste ob rob včerajšnjih pogovorov z nemško kanclerko Angelo Merkel izjavili, da ste zavezani predvsem dvema ciljema: pospeševanju gospodarske rasti, kjer se že kažejo ugodni kazalci, in hkrati zagotavljanju finančne konsolidacije, tako da bo primanjkljaj prihodnje leto pod tremi odstotki BDP. Glede privatizacije pa ste ponovili, da ste pri Merklovi poudarili, da se ta nadaljuje in da »bomo pospešili proces privatiziranja 15 podjetij na seznamu«.

 

Medtem  ko postaja slovensko upravljanje države le majhna izpostava evropskega semestra (karkoli si že mislite), pa se vi vse bolj umikate v ezoterične višave. Kličete po prenovi duha in družbe. Izjavljate, da Slovenija potrebuje etične vrednote, o katerih se lahko zedinjo »še tako različno misleči ljudje«. Iz ozadja teh ezoteričnih višav pa širite evangelij tri odstotnega javno finančnega primanjkljaja in v boj pošiljate politične vojščake, ki nasprotnikom »naravnega reformnega toka« grozijo, da bodo morali položiti odgovornost pred zgodovino, ki baje nima alternative.

 

Spoštovani predsednik vlade, dan reformacije je dan obeležitve upora proti zgrešenim delovanjem in ne dan upora proti nasprotnikom napačnih idej. In tega ne bo spremenilo še toliko ponavljanj besednjaka o vrednotah, etiki in duhu družbe. Vi niste Bruseljski uradnik. Vi ste predsednik vlade Slovenije. Vas ni izvolil Bruselj, temveč volivke in volivci v Sloveniji. Če želite slediti uporniškemu duhu 95 tez, ki jih je Martin Luther 31. oktobra 1517 poslal nadškofu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu, morate iti po samostojni poti odgovornih in pozitivnih reform. Reform, o katerih sem vam že pisal. Reforme sistema, ki je samo v letu 2013 povzročil 760,6 milijonov evrov manj plačanih socialnih prispevkov od obračunanih socialnih prispevkov. Reforme sistema, ki je povzročil, da je od leta 2009 do 2013 število obravnavanih kaznivih dejanj s področja kršitev temeljnih pravic delavcev alarmantno, to je večkratno, poskočilo iz 312 na 3.138. Reforme sistema, kjer nekateri nadzorni organi že celo opuščajo vlaganje kazenskih ovadb iz naslova kršitev temeljnih pravic delavcev, saj naj bi bilo izjemno težko dokazati naklep. Davčna uprava RS je tako leta 2010 vložila 81 kazenskih ovadb zaradi suma kršitve temeljnih pravic delavcev, policiji pa so zaradi omenjenega suma posredoval 121 naznanil. A pristojna tožilstva so obtožni akt vložila le v petih primerih. V lanskem letu so tako vložili le dve kazenski ovadbi. Reforme sistema, ki omogoča ustanavljanje vedno novih družb, pogosto z namenom izogibanja se obveznostim; po podatkih Bisnode je v zadnjih nekaj letih moč zaslediti porast ponudb za nakup d.o.o. po zelo ugodnih cenah – tudi zgolj po 300 ali 400 evrov, pri čemer se v ozadju dostikrat skriva tveganje davčne utaje.

 

Če se torej danes toliko sklicujete na pomembnost reformacije, je zaključek jasen:

tako kot se je pred skoraj 500 leti Martin Luther uprl dogmam Cerkve, se torej morate vi danes upreti dogmi Bruseljskega evropskega semestra.

 

Goran Lukič,

sindikalist

Drugo odprto pismo dr. Bogomilu Ferfili, rednemu profesorju na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 30. 10. 2014

Mi nismo bruseljski aparatčiki. Mi smo delavstvo.

 

Spoštovani,

V odzivu na včerajšnje odprto pismo sindikatov nam (tj. sindikatom) postavljate vprašanje: »kje naj katastrofalno zadolženi slovenski proračun in slovensko gospodarstvo vzameta denara za predrag slovenski javni sektor«?

Seveda verjamem, da veste, da to ni vprašanje, temveč nič drugega kot poceni provokacija. In na takšno provokacijo ne bom odgovarjal. Morebiti vam lahko le priporočim v branje današnji komentar novinarja Dnevnika Igorja Dernovška »kratkovidno razmišljanje«, kjer med drugim zapiše naslednje: »Nenehno zategovanje pasu pri javnih uslužbencih, upokojencih in socialno ogroženih je rezultat popolne nesposobnosti vseh slovenskih vlad pri iskanju rešitev za izhod iz gospodarske krize. Medtem ko se je vztrajno varčevalo, so se davčni prihodki od leta 2008 do lani zmanjšali za dve milijardi evrov, z 8,2 na 6,2 milijarde, pri čemer se je izkupiček iz davka na dohodek podjetij znižal za skoraj petkrat (!), z 1,3 milijarde na bornih 265 milijonov evrov, prihodki iz dohodnine pa skoraj za dvakrat, z 1,3 milijarde na 740 milijonov. Takšnega izpada ne more nadomestiti še tako izdatno varčevanje pri javnih uslužbencih in upokojencih, na katerih se je od začetka krize »privarčevala« že več kot poldruga milijarda evrov. V narekovajih zato, ker se z znižanjem plač zmanjšuje potrošnja, prav tako pa z nenehnimi rezi pada tudi kakovost javnih storitev.«

 

Še pred tem pa vam postavljam naslednje vprašanje: ali je javni sektor kriv za napačen gospodarski model, ki ga je ubralo slovensko gospodarstvo? Model, ki je zamenjal vlaganje v raziskave in razvoj za vlaganje za menedžerske odkupe v spregi s slovenskim bančnim sistemom, in katerega več-milijardni račun smo vsi skupaj, tudi vi, plačali z dokapitalizacijo bančnega sistema? Raziskava Kosa in Stanovnika iz leta 2004 kaže, da je v industriji vlaganje v inovacije med leti 1998 in 2002 stagniralo, povečalo se je samo za 3,5 odstotka, kar je manj od inflacije, realno se je zato zmanjšalo za 5 odstotkov. Število inovativnih podjetij je tudi stagniralo, kot tudi število zaposlenih v inovativnih podjetjih. Enajst let kasneje, natančneje julija 2013, pa se osnutku Partnerskega sporazuma Slovenije z Evropsko komisijo za naslednjo finančno perspektivo zapiše, da se Slovenija na področju inovativnosti po podatkih Evropske komisije uvršča na 12. mesto med t. i. države zasledovalnih inovatork oz. pod povprečje EU. Na drugi strani pa so po podatkih Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) banke v Sloveniji med leti 1998 in 2010 za 197 prevzemov (izmed skupaj 215) podjetij izdale za več kot 5 milijard evrov bančnih garancij. In potem je konec leta 2013 sledila bliskovita javna dokapitalizacija slovenskega bančnega sistema. Cena? Malenkost – 3,8 milijarde evrov.

Ampak ne. Vi trdite, da smo za razpad gospodarstva krivi sindikati, ker smo »blokirali gospodarske reforme« (?!). Brez komentarja.

 

Pozivate nas, naj kar sami pripravimo način zmanjšanja financiranja javnega sektorja (?!). Spoštovani, mi pač nismo bruseljski aparatčiki. Mi nismo pisali Evropski semester. Mi smo delavstvo. Naša biblija ni Evropski semester. Naša biblija so delavske pravice. In sindikati še kako prevzemamo odgovornost za naša dejanja. Odgovornost vsak dan polagamo pred naše članstvo. Kaj vam tukaj ni jasno? Ali smo nedržavotvorni in »rušilni«, ko rečemo vladi, da je dovolj varčevanja in da so njeni reformni predlogi napačni, zgrešeni in škodljivi? Seveda se ob tem ne bom opredeljeval do vašega javnega političnega agitiranja za vlado Miroslava Cerarja, ko zapišete »vlada Miroslava Cerarja je naša zadnja možnost«. Kar pa se tiče vaše navedbe, da so nemški sindikati ves čas tvorno sodelovali z vlado kanclerja Schroederja, pa bi vas vljudno pozval, da pred tovrstnim zapisom naslednjič malce bolj raziščete dejstva. Ki pač govorijo drugače od vaše trditve. Podobno velja z vašimi navedbami o zgodbah o uspehu iz V Evrope. Delavci baltskih držav so recimo po uradnih podatkih od leta 2009 dalje utrpeli enega izmed največjih padcev deleža plač v BDP v EU. Ko pa pogledamo podatke Evropskega statističnega urada o zaposlenosti, pa vidimo, da so je trg dela v teh državah opazno skrčil.

 

Spoštovani, temeljni problem je ta, da mi živimo v različnih svetovih. To kar vi govorite in agitirate, je virtualni bilančni svet nujnih varčevalnih ukrepov. Naš svet pa je realni svet borbe za dostojno preživetje. Moram priznati, da mi je precej žal, da sem moral to zapisati, kajti pričakoval sem, da mi boste odgovorili, kaj si o vašem mnenju mislijo asistenti, čistilke, hišniki na fakultetah. Ali vsi mladi, ki jim je zategovanje pasov zamrznilo karierno napredovanje za kar nekaj let? In še bi lahko našteval.

Seveda mi boste očitali, da se grem poceni sindikalni populizem. A moj vnaprejšnji odgovor na ta vaš očitek je naslednji – spoštovani, to kar počnete, je nizkocenovni ekonomski populizem z visoko ceno za delavstvo.

 

P.S. ker bolj kot najini elektronski mnenji šteje realno življenje vseh teh »nujnih« varčevalnih ukrepov, sem o najinem dopisovanju seveda obvestil (tudi) naše članstvo.

 

S spoštovanjem,

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

Odprto pismo dr. Bogomilu Ferfili, rednemu profesorju na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 29. 10. 2014

 

Spoštovani,

danes si lahko v enem izmed dnevnih časopisov lahko preberemo vaše izjave, da »če vlada Mira Cerarja danes ne bo znižala plač v javnem sektorju za vsaj 5 do 10 odstotkov, jih bo trojka čez tri leta za 30 odstotkov« in pa, da je po vaše »treba začeti razpravo o ustavnem položaju sindikatov, ki je premočan«.

 

Spoštovani red. prof. dr. Bogomil Ferfila, prosil bi vas, da se pred tako škandaloznimi izjavami o zniževanju plač v javnem sektorju posvetujete z vašimi sodelavci na fakulteti, recimo z asistenti, čistilkami in hišniki, pa tudi podučite o plačah negovalk v domovih za starejše, poklicnih gasilcev in vojakov ter še koga. Verjamem, da ne bodo delili vašega navdušenja nad nižanjem plač v javnem sektorju. Še več, verjamem, da bi slišali marsikakšno krepko tako na račun vašega predloga kot na vaš račun. In moram reči, da kar upravičeno.

 

Da ne govorimo o vašem »predlogu«, da je treba »začeti razpravo o ustavnem položaju sindikatov, ki je premočna«. Upam, da s tem res ne mislite na člena Ustave RS, ki govorita o sindikalni svobodi in pravici do stavke. Kajti ti ustavni pravici nista zapisani kar tako. Svoboda združevanja in pravica do kolektivnega pogajanja sta namreč še posebej pomembni, ker pomenita eno od temeljnih pravic in splošnih načel, vključenih v vse pomembnejše listine o človekovih pravicah.  Poglejte si Splošno deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah (1948): resolucijo št. 217 A (III), 23. člen; mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (1966): Resolucija št. 2200 A (XXI), 22. člen; Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966); Resolucija št. 2200 A (XXI), 8. člen; Konvencijo ILO št. 87 (1948) o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic; Konvencijo ILO št. 98 (1949) o pravicah organiziranja in kolektivnega pogajanja; Konvencijo Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1994), 11. člen; Evropsko socialno listino (1999), 5. člen; Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev - posebno poglavje, ki vključuje člene od 11 do 14, in ki je posvečeno pravici združevanja in kolektivnega pogajanja.

 

Če si dovolim še eno osebno opazko, pa je iz vašega predloga očitno videti, da vam je kot strokovnjaku za ameriške politike bolj kot vsi ti mednarodni akti povšeči ameriški način »urejanja« sindikalnega dela, recimo v stilu Scotta Walkerja, republikanskega guvernerja ameriške zvezne države Wisconsin, ki si je pred časom zaželel ukiniti pravico sindikatov do kolektivnih pogajanj. Zanima me, kaj si potemtakem mislite o domnevni »preveliki« moči sindikatov v skandinavskih državah, kjer je stopnja sindikaliziranosti krepko nad 50 odstotki? A če pogledamo kazalce revščine in dohodkovne neenakosti v cinično rečeno »sindikatom prijazni« ZDA, nam že ti povedo veliko: preko 48 milijonov prebivalcev ZDA živi v revščini; glede dohodkovne neenakosti pa bom citiral povzetek enega izmed zadnjih OECD poročil: 1% oseb z najvišjimi zaslužki v ZDA je med 1975 in 2007 pobral 47 odstotkov vse rasti prejemkov (pred davki).  

 

Spoštovani red. prof. dr. Bogomir Ferfila, stvar je na koncu koncev zelo enostavna: odgovoriti je treba le, na čigavi strani ste? Asistenta na fakulteti, ki po skoraj desetih letih dela na fakulteti komajda prileze do 1.000 evrov plače? Negovalke v domu za starejše, ki  se prebija iz meseca v mesec z minimalno plačo? Ali političnih uradnikov, ki s sklicevanjem na vedno nove varčevalne ukrepe slepo sledijo političnim uradnikom, ki slepo sledijo zahtevam nevidnih finančnih trgov?

 

Verjamem, da vašega mnenja o dodatnih rezih v javnem sektorju in domnevno premočnem ustavnem položaju sindikatov v Sloveniji akademska skupnost ne deli z vami. A glede na to, da je to v prvi vrsti njena stvar, sem si jo dovolil seznaniti s tem pismom. Kot tudi širšo javnost.

 

S spoštovanjem,

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije