MALO DELO IN POSLEDICE

Državni zbor Republike Slovenije je 19. novembra 2010 sprejel Zakon o malem delu (dalje ZMD). Dosedanja javna razprava razkriva vrsto nerešenih interesnih vprašanj in ustvarja napačno sliko o tem, da je zakon slab, ker ne ureja pravic študentov, kot to predlagajo in zahtevajo njihovi predstavniki. Da ne bo dvoma, na kratko in jedrnato: Zakon je slab, ker na neprimernem mestu in na neprimeren način ureja malo delo tudi za brezposelne in druge neaktivne osebe!




ZMD odpira natanko toliko pravnih vprašanj, kot je lahko danes slišati utemeljenih interesnih ugovorov. Ta pravna vprašanja se ne nanašajo na delo dijakov in študentov, temveč na način urejanja dela brezposelnih in drugih neaktivnih oseb. Naj povemo, da so z besedno skovanko »druge neaktivne osebe« mišljeni vsi tisti nezaposleni, ki iščejo delo sami in niso prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. Torej so tudi oni iskalci dela in zaposlitve, zato bomo v nadaljevanju za obe skupini uporabljani termin, brezposelni.



Ko govorimo o opravljanju dela po napotnici (recimo temu malo delo), se odpira prvo pravno vprašanje, ali je dopustno z zakonom, katerega namen je, v prvi vrsti urediti delo preko študentskih servisov, posegati v Zakon o delovnih razmerjih in spreminjati temeljna načela delovnega prava. Na področju delovnega in socialnega prava bi se morali vsi zavedati, da imamo specialne predpise predvsem za to, da se objektivno določijo pravni okvirji za urejanje medsebojnih odnosov med delavci in delodajalci in tudi za to oziroma, da ne bo dvoma, predvsem za to, da se z zakonom zaščitijo pravice šibkejše stranke - delavcev, brezposelnih ipd. Tako bi moral zakonodajalec pri urejanju vprašanj v zvezi z malim delom brezposelnih obvezno izhajati iz (za enkrat) še veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (dalje ZDR). Temeljno načelo delovnega prava je, da se odvisno delo opravlja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tukaj ni mesto, da bi pojasnjevali vse možne vrste pogodbe o zaposlitvi, zato postavljamo le trditev, da je v ZDR dovolj fleksibilen predpis in dopušča vrsto možnosti za sklepanje pogodb o zaposlitvi različnih vsebin, le poznati ga je potrebno.



Za presojo, ali gre za odvisno delo ali ne, torej za odgovor na vprašanje, ali naj se sklene pogodba po ZDR ali kakšna druga po Obligacijskem zakoniku, je potrebno poznati definicijo delovnega razmerja. O delovnem razmerju govorimo takrat, ko delavec in delodajalec skleneta pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Če primerjamo delo po pogodbi o zaposlitvi s krajšim delovnim časom (60 ur na mesec) za določen čas (1 leta) z malim delom, moramo tudi pri malem delu ugotoviti, da gre za poseben pogodben odnos med upravičencem (torej brezposelno osebo), delodajalcem in agencijo, na podlagi katerega se upravičenec/delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Torej, ta primerjava odpira novo pravno vprašanje, ali je dopustno enaka dejanska stanja urediti na dva pravno bistveno drugačna načina. Odgovor v konkretnem primeru je ne! Preprosto zato, ker se z uvajanjem malega dela zagotavlja le cenejša delovna sila za delodajalce, napovedane učinke, da se bodo brezposelni lahko lažje in hitreje zaposlovali, pa se da doseči že z institutom, ki ga ureja ZDR, to je poskusno delo, in tistim iz kolektivnih pogodb dejavnosti, ki dopuščajo sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v času poskusnega dela.



Za vse brezposelne je značilno, da iščejo zaposlitev zato, da si zagotovijo ekonomsko neodvisnost in s tem tudi socialno varnost. Pri tem ima država posebne obveze, kot pravi 66. člen Ustave RS, saj mora ustvarjati možnosti za zaposlovanje in za delo. Dolžnost države da ustvarja možnosti za zaposlovanje sicer ni mogoče povzdigniti na raven človekove pravice, je pa izpolnjevanje te dolžnosti povezano z uresničevanjem človekovih pravic, kot sta pravica do socialne varnosti in pravica do svobode dela. Te naloge zakonodajalec ni izpolnil. V primeru ustvarjanja možnosti za zaposlovanje gre ta naloga slabo od rok, z ZMD pa bomo izgubili še določeno število tistih delovnih mest, ki so danes zasedena z delavci zaposlenimi na podlagi pogodbe o zaposlitvi.



Malo delo, kot ga imenujemo danes ali delo po napotnici oziroma študentsko delo ni novost, saj to obliko dela mladih poznamo že več kot 20 let. Ob sprejemu ZDR v letu 2002 je bilo vprašanje študentskega dela rešeno tako, da je bilo dopustno opravljati le občasna in začasna dela, izjemoma so smeli študenti opravljati tudi dela na sistematiziranih delovnih mestih, vendar ne več kot 90 dni na leto (enako sedaj v ZMD 720 ur). Bistvena razlika med prejšnjo in sedanjo ureditvijo je v tem, da so ta dela lahko opravljale le manjše skupine študentov in dijakov in še to v pretežni meri v času počitnic. Po novem je zakonodajalec tej skupini pridružil še upokojence in vse brezposelne. Ali res kdo meni, da delodajalci ne bodo posegli po cenejši delovni sili za določene skupine enostavnejših del? Ali se iz dejstva, da je zakonodajalec v letu 2006, predstavljeno rešitev v ZDR »pohodil« z novelo Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (novela F dalje ZZZPB) nismo nič naučili? Omenjena novela, ki je opustila vse zaščitne varovalke, ki jih je prej vseboval ZDR, je dejansko omogočila, da so dijaki, študentje in njihovi strici, tete, babice, družinski prijatelji in prijatelji iz ulice, na podlagi napotnic za študentsko in dijaško delo, opravili v letu 2008 toliko delovnih ur, kot jih v enakem obdobju lahko opravi 40.000 zaposlenih delavcev s polnim delovnim časom. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da ZZZPB ni določal, da je delo dedkov in babic oziroma drugih oseb po študentski napotnici nedopustno, ampak kaj nam to pomaga, če pa je bilo v tem istem letu zaznanih manj kot 5 kršitev iz tega naslova. In, da se vrnemo na ZMD, res ima omejitve, ki jih ZZZPB nima, ampak teh omejitev je premalo, so preohlapne! Zakon bi izrecno moral določati, kdaj in pod kakšnimi pogoji je izjemoma dopustno dijakom, študentom in upokojencem opravljati malo delo tudi na sistemiziranih delovnih mestih. Ker tega ni storil in ker brezposelnim ponuja malo delo, namesto zaposlitve, bodo najtežje posledice nosili prav brezposelni.



V zvezi ZMD je potrebno še pojasniti vsem gorečim zagovornikom tega zakona, da nekatere njihove trditve vendarle ne držijo.



Kot prvo kaže izpostaviti trditev, da zakon uvaja učinkovit nadzor. Zakonodajalec je z filigransko natančnostjo predvidel vse možne in ne možne računalniško podprte evidence, na podlagi katerih naj bi se ocenjevalo, ali zakon prinaša pozitivne ali negativne učinke. Papir prenese vse, tudi pri nekaterih slabo namernih delodajalcih dvojne evidence delovnega časa. Ene za nadzorne organe (inšpekcijo) in potrebe računalniškega evidentiranja ter druge za lastne potrebe. In v času, ki ga živimo , ali res lahko rečemo, da je nadzor zagotovljen? Ali zagovorniki zakona res menijo, da je sistem naravnan tako, da se bo dalo ujeti tistega delodajalca, ki bo malemu delavcu »omogočil« več kot 60 ur dela na mesec , obračunal in izkazal pa 60 ur po nekoliko višji postavki? Konkretni odgovori na ta vprašanja so, hoteli ali ne, prepuščena sodiščem, ki bodo lahko, na podlagi dokaznih postopkov, razsojala, ali je bil kršen ZMD in so pogoji za priznanje obstoja delovnega razmerja ali ne. Torej imamo pred sabo zakon, ko bo , nekateri pravijo generiral spore, lahko pa rečemo nežneje, zagotavljal trajni pripad delovnim sodiščem. Edina satisfakcija v celi zadevi je, da bo mali delavec zaradi tega lahko vtoževal obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami, ki izhajajo iz tega.



Druga trditev zagovornikov zakona, ki ne drži, je, da v času malega dela teče tudi delovna doba. Ne, za takšno trditev ni podlage v ZMD, res pa je, da teče zavarovalna doba. Med delovno dobo in zavarovalno dobo je bistvena razlika. Prvo določajo kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti in se upošteva pri odmeri določenih pravic iz delovnega razmerja, drugo pa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V zvezi z štetjem zavarovalne dobe pa kaže opozoriti, da ZMD to pravico ureja tako, kot da bi bil ZPIZ-2 že sprejet in veljaven. Poudariti je potrebno, da v primeru zavrnitve ZPIZ-2 na referendumu, bo tudi člen v ZMD, ki govori o zavarovalni dobi, neskladen z matičnim predpisom in celo neizvedljiv.



In še tretja trditev, da z malim delom pridobljene delovne izkušnje štejejo, ne drži. Določanje delovnih izkušenj za zasedbo posameznega delovnega mesta je v domeni delodajalca, ob sprejemu akta o sistemizaciji delovnih mest. Zakonodajalec na to nima nobenega vpliva, zato tudi ni prav, da se to obljublja, oziroma predstavlja kot dodana vrednost zakona.

 
Andreja Toš Zajšek, samostojna pravna svetovalka ZSSS