nedelja, 8. maj 2011

RESNICA O BONITETNIH AGENCIJAH

V debati glede pokojninske reforme je s strani drţave zadnje čase vse bolj opazna argumentacija katastrofičnega scenarija v primeru nesprejetja pokojninske reforme, ki bi imelo za posledico zvišanje javnega dolga in tudi zniţanje bonitetne ocene pri mednarodnih bonitetnih agencijah.

Po zadnjih ocenah bonitetne hiše Standard&Poor's (S&P) (24.12.2010) pa Sloveniji zaradi prelaganja proračunske konsolidacije v prihodnosti grozi zniţanje bonitetne ocene od obstoječe stabilne k negativni. Po poročanju Dnevnika, ki povzema analitike bonitetne agencije S&P, se bo pritisk na znižanje bonitetne ocene še povečal, če bo vlada odlašala s strukturnimi reformami. Mitja Gaspari, minister za razvoj in evropske zadeve, je za Finance (24.12.2010) povedal, da bi "zniţanje bonitetne ocene Sloveniji za točko po grobi oceni pomenilo zvišanje stroškov zadolžitve države za sto milijonov evrov na leto, če upoštevamo še banke, podjetja in prebivalstvo, pa bi bili stroški višji za 500 milijonov evrov".

Ko država uporablja katastrofične scenarije z argumenti in pojmi, ki so za mnoge marsikdaj nerazumljivi (in mogoče celo prepričljivi), je prav, da z uporabo kredibilnih mednarodnih virov pojasnimo, o kom in čem govori drţava, ko nas prepričuje o nujnosti strukturnih reform.

Nouriel Roubini je v svoji zadnji knjigi Gospodarska kriza - Napoved prihodnjih finančnih zlomov o bonitetnih agencijah zapisal naslednje: "Igra se je imenovala produkcija obveznic, pri kateri so banke in druge firme na Wall Streetu neobveščenim kupcem zaračunavale težke provizije. Različne bonitetne agencije: Fitch, Moody's, Standard&Poor's bi lahko in morale to preprečiti. Vendar so tudi one od poplave novih vrednostnih papirjev precej zaslužile in bile več kot zadovoljne, ko so pomagale toksične kredite prekvalificirati v varne obveznice, ki ustvarjajo nerizične donose."

Iz tega izhaja, da bonitetne agencije niso nič drugega kot - interesne organizacije, katerih cilj je kopičenje dobička za zasebne lastnike.

Jacques Attali je v svoji knjigi Kriza - In kaj potem o bonitetnih agencijah zapisal naslednje: "Skupni prihodki treh največjih bonitetnih agencij (S&P, Moody's in Fitch) so se med letoma 2000 in 2007 (torej v času ekspanzivnega napihovanja kreditno-nepremičninskega balona) podvojili s 3 na 6 milijard ameriških dolarjev. Prihodki agencije Moody's so se celo početverili."

Iz tega izhaja, da so bonitetne agencije nič drugega kot krizni dobičkarji, katerih cilj je ustvarjati občutek vsesplošne panike in nujnosti sprememb, ki jih zbeganim politikom servirajo ravno te agencije.


Martin D. Weiss je 21. aprila 2009 na svojem blogu http://blogs.moneyandmarkets.com/  objavil prispevek, v katerem na zelo jasen način prikazuje popolno zgrešenost ocen bonitetnih agencij pri ocenjevanju finančnih institucij. Poda namreč štiri zelo znane in izjemno zaskrbljujoče primere, ko bonitetne agencije ob očitnem kolapsu finančnega sistema preprosto niso odreagirale - Enron, Fannie Mae, Bear Stearns in Lehman Brothers. Če omenimo zgolj odnos bonitetnih agencij do zadnjega primera, tj. Lehman Brothers: 15. septembra 2008 je Lehman Brothers objavil namero o stečaju. To je bil dogodek, ki je na globalni ravni dal dodaten pospešek ekonomski krizi. Vendar pa je zjutraj tega dne bonitetna hiša Moody's imela za Lehman Brothers rezervirano visoko bonitetno oceno A2; S&P mu je podelil oceno A; Fitch celo A+.

Tako kot v primeru Bear Stearns so se bonitetne agencije izgovarjale na element presenečenja. Vendar pa so 182 dni pred tem v javnost prišle novice o tem, da je Lehman Brothers prav tako ranljiv kot Bear Stearns, saj je imel še višji znesek "mrtvih" sredstev v višini 34,7 milijarde ameriških dolarjev ali 160 odstotkov vrednosti podjetja.


Weiss je ob teh podjetjih naštel še kar nekaj dodatnih padcev finančnih institucij, ob katerih se bonitetne agencije niso odzvale - New Century Financial (stečaj leta 2007); Countrywide Financial (kupljena s strani Bank of America leta 2008); Washington Mutual (stečaj septembra 2008). Ali pa že omenjeni primer Bear Stearns - bonitetna agencija Fitch je za to podjetje celih 18 let vse do zadnjega dne imela rezervirano oceno A+.

Iz tega izhaja, da niso bonitetne agencije nič drugega kot odkriti zavezniki finančnih institucij.

Če torej povzamemo. Bonitetne agencije so interesno pogojeni krizni dobičkarji, ki so izrazito na strani kapitala. Nič več in nič manj. Kako si drugače razložiti toliko primerov očitne zaslepljenosti in neodzivnosti v primerih kolapsa finančnih institucij na eni strani in zaslepljeno takojšnje reagiranje, ko gre za ukrepe finančne konsolidacije javnih financ - četudi gredo ti v smeri nevarnosti še globlje ekonomske krize, kot ţe dlje časa opozarja priznani ekonomist in dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo iz leta 2008 Paul Krugman (priporočam v branje njegovo kolumno v New York Timesu z 21. oktobra 2010, kjer je zapisal, da je "ocena, da bo Združeno kraljestvo leta 2011 videti kot Združeno Kraljestvo leta 1931 ali Združene države Amerike leta 1937 ali Japonska leta 1997. Prezgodnja fiskalna konsolidacija bo vodila v obnovljeni ekonomski padec. Kot vedno, so tisti, ki zavračajo učenje iz preteklosti, obsojeni na to, da ponavljajo napake iz nje.").

Preprosto: finančne institucije si lahko kupijo oceno AAA. Ljudje pač ne.

Sedaj si pa predstavljajte, da tovrstne "objektivne" bonitetne agencije, ki so stale ob strani finančnim institucijam ob njihovem padcu, vehementno navijajo za dodaten zagon strukturnih reform v Sloveniji. In kar je morebiti še bolj grozljivo: da jih ob tem citira sam premier Borut Pahor, ki je prejšnji teden povedal naslednje: "Bonitetne hiše ob ocenjevanju dolgoročne stabilnosti Slovenije opozarjajo na težave, če bi se strošek delovne sile povečeval. To pomeni, da imamo plače glede na našo produktivnost previsoke, in to znižuje konkurenčnost Slovenije."


Šokantno je, da premier Pahor po sprejemu pokojninske reforme citira bonitetno agencijo, ki je še na dan zloma banke Lehman Brothers le-to ocenilo z oceno A, po drugi strani pa skuša ta isti premier preprečiti prosto voljo svojih volilcev z grožnjami z ustavno presojo referenduma o novem pokojninskem zakonu. Imamo torej socialdemokratskega premierja, ki ga slepo vodijo krizni dobičkarji - bonitetne agencije, lastno ljudstvo pa je zanj le nepotrebna ovira na poti k sprejemu "nujnih" strukturnih reform.
 
Prav tako je šokantno, da nas z bonitetnimi ocenami S&P straši minister za razvoj Mitja Gaspari. Isti Mitja Gaspari, ki je bil med letoma 2001 in 2007 guverner Banke Slovenije, za katero je Damijan Žugelj, direktor agencije za trg vrednostnih papirjev, na predzadnji seji parlamentarne komisije, ki se ukvarja z menedžerskimi prevzemi, izjavil, da je "njeno neukrepanje izvirni greh menedţerskih prevzemov". Vsi pa vemo, kaj je v Sloveniji sinonim za menedžerske prevzeme - izčrpavanje podjetij v prid lastninskega kapitalizma.
 
Premierju Slovenije in ostalim finančnim jastrebom zato iskreno priporočamo v branje Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah COM(2010) 289 konč. - 2010/0160 (COD). Mnenje je EESO sprejel na 467. plenarnem zasedanju 8. in 9. decembra 2010 s 172 glasovi za, 12 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi. Na tem mestu podajamo štiri citate iz tega mnenja:
 
"Bonitetne agencije so zelo omejene, zlasti pri kompleksnih izvedenih finančnih instrumentih, kar zadeva metode ocenjevanja, ki jih uporabljajo, pomanjkanje informacij in transparentnosti ter očitne konflikte interesov."
 
 "Še več, opraviti imamo s pravim oligopolom, saj samo tri agencije nadzorujejo pribliţno 90 odstotkov trga bonitetnih ocen: Moody's, Standard&Poor's in Fitch (in skoraj vse so ameriške). Te agencije so imele odločilno vlogo pri nastanku svetovne finančne in gospodarske krize."
 
"Vendar pa te agencije - kot da se ni nič zgodilo - še naprej izdajajo ocene, ki niso nujno objektivne. Tako je 26. aprila 2010 Standard&Poor's kljub dejstvu, da je Evropska unija Grčiji namenila 110 milijard evrov pomoči, znižal kreditno oceno Grčije na raven Azerbajdžana."
 
 "Določiti bi bilo treba tudi kazni za vodje in odgovorne osebe evropskih in mednarodnih nadzornih organov, če ne opravljajo svojih dolţnosti, zaradi škode, ki jo imajo zaradi njihove nedejavnosti banke in zdrave finančne institucije ter gospodarstvo, podjetja in državljani. S tem dajejo samo veliko podporo špekulacijam in vsem, ki za tem stojijo. Plačajo naj vsaj osebno za svoje neizpolnjevanje obveznosti. Etičnost, ki jo mnogi omenjajo v teh turbulentnih časih, bo težko doseči brez odgovornosti in s tem kazni."
 
 
Na čigavi strani ste, spoštovani premier?
 
 
Goran Lukič, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

Ni komentarjev:

Objavite komentar