Ljudje si več ne upajo niti govoriti, so popolnoma prestrašeni, saj se jih
sistematično ustrahuje, tako v sredinah,
kjer delajo, kakor tudi praktično na dnevnih novicah in poročilih.
V tem
trenutku očitno vsi, ki imajo možnost in predvsem moč kaj spremeniti na bolje
in preprečiti krivice, raje ne vidijo in nočejo videti ničesar. Imajo pa vsi ti
gospodje največjo odgovornost ravno do ljudi. Do ljudi, ki so jih volili, v
dobri veri in zaupanju in prepričanju, da se bo kaj spremenilo. Realnost je žal drugačna. Vedno več krivic se dogaja,
vedno več ljudi je v neopisljivi stiski in nikjer na obzorju ni neke svetle
točke, ki bi dajala upanje in
prepričanje v to, da bo lahko bolje. Kapital in
interesi meljejo, brezkompromisno....dokler bo
to mogoče. Zgodovina se ponavlja, pravijo, žal se ljudje iz tega nič ne
naučimo.
Res smo v Evropski uniji, res je, da smo podpisali Evropsko socialno
listino, ki nas obvezuje. Politiki so polnih ust, da je Slovenija del razvite
Evrope, toda vprašanje je, ali si lastniki podjetij v Nemčiji, Franciji dovolijo
tako poniževati svoje delavce kot se to počne v Sloveniji ? V Sloveniji je očitno res najpomembnejši
kapital, pozablja pa se na delavca, na sočloveka. Sedaj smo na poti, da
postanemo država revežev, medsebojni odnosi in kultura odnosov pa so postali
hujši in bolj pokvarjeni kot kdajkoli prej. Toda – dokler ne prenesemo načel,
obljub v življenje, niso načela in obljube nič drugega kot samo besede.
Večno
poslušamo ene in iste besede, večno metanje peska v oči, blagajne so prazne, denarja ni, itd. Zakaj ne ustrezno prerazporedimo
denarja, ki ga je več kot očitno dovolj. Za nekatere
pač. Problem je transparentnost in interesi. Pa se spet lahko vrnemo na
začetek, problem nadzora, volje, pripravljenosti in egoizma. Dostojanstvo ljudi
je žal do konca poteptano.
In kako naj zaključim tale komentar ? Žal praznik dela danes nima
več pravega pomena v smislu, da bi se ga veselili. Ljudje se bojijo za svoje
službe, strah je vse preveč prisoten. Dejstvo pa je, da se vsaka kriza konča,
tudi ta se bo enkrat. Kapital bo prav tako moral spoznati dejstvo, da sam iz
sebe ne more rasti, ampak potrebuje ljudi, delavce. Delavstvo mora imeti moč in
nenazadnje vso pravico, da je udeleženo pri ustvarjenem dohodku in dobrinah. Naj
ljudje vsaj na praznik dela poskušajo pozabiti na težke čase in mislijo o tem,
da bodo spet časi enkrat lepši. Potem pa naprej s pogumom, brez strahu
opozarjati na krivice. Treba se je
dnevno boriti, vsak od nas, da bo svet v katerem živimo boljši, bolj prijazen. Zato
ob tem prazniku ne smemo pozabiti na najbolj pomembne vrednote tega praznika in
kot smo včasih rekli in že skoraj pozabili-
DELU ČAST IN OBLAST !
Ni komentarjev:
Objavite komentar