DELAVSKE DEMONSTRACIJE - LEGITIMNA OBLIKA SINDIKALNEGA BOJA

Ob predmetnem vprašanju se moramo dotakniti tudi zgodovine sindikalnega gibanja in sicer lahko obdobja razdelimo na obdobje prepovedi sindikalnega gibanja, na obdobje pravne tolerance sindikatov in na obdobje svobodnega delovanja sindikatov. Danes je načelo sindikalne svobode mednarodno načelo, ki je vključeno v vse najpomembnejše mednarodne dokumente o človekovih pravicah in je posebna oblika svobode združevanja. Sindikalna svoboda je opredeljena v 76. členu Ustave Republike Slovenije in pomeni pravico do svobodnega ustanavljanja ter delovanja sindikatov in vključevanja vanje. Ustava prav tako ustava zagotavlja akcijsko svobodo, kamor je vključena pravica do stavke, ki je pravica delavcev. Sindikat je interesna organizacija ali združenje delavcev. Glavna naloga sindikata je varstvo in uveljavljanje ekonomskih ter socialnih pravic delavcev. Najpomembnejša mednarodna organizacija, ki vključuje sindikalno svobodo in se bori za izboljšanje socialne pravičnosti ter statusa delavcev po svetu je Mednarodna organizacija dela. Sindikalna svoboda vključuje organizacijsko, akcijsko ter pozitivno in negativno svobodo. Slovenska ustava zagotavlja torej jasne osnove in temelje za ustanavljanje in delovanje sindikatov. Noben zakon ali drug predpis, kolektivna pogodba ali splošni akt delodajalca teh pravic ne more omejiti. Pravila za organiziranje in delovanje sindikatov določajo statuti posameznih sindikatov dejavnosti in zvez, in sicer za vse ravni sindikalnega organiziranja.

Sindikat zastopa interese zaposlenih in jih tako poskuša postaviti v bolj enakopraven položaj z delodajalci, njihov osnovni namen je torej zaščita in izboljšanje delavskih pravic. Sindikat lahko jemljemo tudi kot trajno, svobodno oblikovano demokratično urejeno združenje, ki je neodvisno od svojega nasprotnika in države, drugih organizacij ter je pripravljeno, da pri uresničevanju sprejetih ciljev, varovanja in razvijanja delovnih ter gospodarskih pogojev, če je treba, uporabi tudi »sredstva borbe«. Najbolj skrajni element »borbe« in tudi poglavitni element akcijske svobode sindikata je stavka. Glavni element akcijske svobode je stavka, s katero delavci uresničujejo svoje pravice. Praviloma je stavka vodena in izvajana s strani sindikata, zato je stavka organizirana ustavitev dela. Pravico do stavke nekateri celo opredeljujejo kot nujnost demokratične družbe in nujno silo pri moči kapitala. Pravica do stavke se lahko z zakonom omeji, če to zahteva javna korist.

Preden pa se uporabijo najbolj »radikalne« oblike sindikalnega boja, ki posledično povzročajo tudi gospodarsko škodo, je seveda potrebno izpostaviti socialni dialog in socialno partnerstvo. Socialni dialog je organizirana izmenjava stališč med socialnimi partnerji, ki privede do obveznih dogovorov med njimi. Praviloma so predmet socialnega dialoga pravice, obveznosti in odgovornosti delodajalcev ter delavcev, kakor tudi plačna politika, plače in osebni prejemki, socialna varnost, socialna zavarovanja, varnost in zdravje pri delu, ter drugi pogoji dela. Socialni dialog oz. socialno partnerstvo je lahko dialog treh ali dveh partnerjev, odvisno od vsebine.Delovanje je na nivoju med enakovrednimi partnerji, ki jih predstavljajo sindikati, kot predstavniki delavcev, delodajalci in tudi vlada, ki po svojih pristojnostih prenaša dogovore med partnerji v zakonodajni postopek in z ustavo ter zakoni uokvirjen politični sistem.

Socialna država ni samoumeven javni projekt. Daleč od tega. Socialna država je nikoli dokončan projekt, za katerega se je potrebno boriti prav vsak dan. Dolžnost države je jasna in nedvoumna; zagotoviti ustrezno kakovost življenja njenih prebivalcev, poskrbeti za učinkovito varnostno mrežo za tiste, ki se znajdejo v neugodnih življenjskih razmerah in pa urediti ustrezen pravni okvir, ki bo omogočal polno uresničitev socialnih pravic posameznika in posameznice. Tukaj so seveda še delodajalci, ki imajo odgovornost poskrbeti za kakovostno delovno okolje delavcem, takšno okolje, ki bo razumelo delavce kot osebe z vsakodnevnimi potrebami in ne zgolj kot stroje za proizvodnjo profita, kot »delovno silo«.

Socialno partnerstvo je torej alternativa razrednemu boju, ter namesto razrednega boja predstavlja sodelovanje in oblikovanje skupnega interesa med družbenimi skupinami. Kot najvišji vrednoti socialnega partnerstva lahko štejemo socialni mir in stabilnost političnega sistema. Ko to odpove, je povsem normalno, da se delavci organizirajo. Zato delavske demonstracije, protestni shod ali javno zborovanje, ne moremo opredeliti kot stavko. Gre za povsem legitimen način sindikalnega boja, ki je nekaj povsem normalnega tudi v državah EU. Spomnimo se na velike evropske demonstracije, ki jih je organizirala Evropska konfederacija sindikatov. Izpovedna moč ljudstva na ulicah je tista, ki bi morala dati misliti preostalim akterjem socialnega partnerstva, da vzpostavijo kompromis in ravnovesje ter socialno pravičnost v naši družbi. V kolikor to ni dovolj, potem se že iz zgodovine lahko učimo, da prihaja do radikalizacije razrednega boja.

ZSSS ima vizijo, da delavci živijo v svobodi, socialni pravičnosti ter blaginji. Zato si prizadevamo k ustvarjanju solidarnega družbenega okolja in takšnih vrednot, v katerih bodo dohodki, premoženje ter življenjske priložnosti pravično razdeljeni. Dogajanja, ki jih vsi spremljamo okoli nas, so za delovanje sindikatov hudo neprijazna, skoraj že na meji dobrega okusa, sploh kar se tiče poskusov deskreditacije sindikatov. Glavna vrednota je kapital, vedno manjšo vlogo pa ima v naši družbi delo. Zato je pomembno, da ko zataji socialni dialog, ko interesov in vrednot delavcev ne moremo uveljaviti po poteh pogajanj in socialnega dialoga, uporabimo vse legitimne oblike sindikalne boja, vključno z organizacijo množičnih demonstracij.