nedelja, 13. junij 2010

101 sindikalistk in sindikalistov ubitih v letu 2009: pritisk na delavske pravice se v času ekonomske krize stopnjuje

ITUC, 9. junij 2010

Po najnovejšem poročilu mednarodne sindikalne organizacije ITUC je bilo v letu 2009 ubit 101 sindikalist in sindikalistka v primerjavi s številko 76 leto poprej; 48 jih je bilo ubitih v Kolumbiji, 16 v Gvatemali, 12 v Hondurasu, 6 v Mehiki in Bangladešu, trije v Dominikanski republiki in na Filipinih, eden v Indiji, Iraku in Nigeriji. Kolumbija je ponovno daleč najbolj nevarna država za sindikaliste. Prav tako je izredno zaskrbljujoč trend nasilja v Gvatemali in Hondurasu.



Nadalje je zabeleženih 10 poskusov umorov in 35 groženj po smrti, ponovno največ v Kolumbiji in Gvatemali. Nadalje je veliko sindikalistov ostalo v zaporih, katerim se je v letu 2009 pridružilo nekaj sto. Veliko ostalih je bilo aretiranih v Iraku, Hondurasu, Pakistanu, J Koreji, Turčiji in Zimbabveju še posebej. Na splošno je stanje na področju spoštovanja sindikalnih pravic še naprej nazadovalo v številnih državah, še posebej Egiptu, Ruski federaciji, J Koreji i n Turčiji.



Sindikalne pravice se še naprej močno kršijo, in represija nad sindikalisti in sindikalistkami se nadaljuje medtem ko vlade ne uspejo sprejeti svoje odgovornosti v zagotovitvi da so sindikalne pravice spoštovane in da so osebe, ki te pravice ščitijo tudi ustrezno zavarovani. V vrsti držav je očitno namen oblasti držati sindikate pod močnim nadzorom.



V vsaki izmed svetovnih regij je zabeleženih vrsta dejanj razbijanj stavk in pritiskov na stavkajoče delavce. Na tisoče delavcev, ki so zahtevali višje plače, boljše delovne in življenjske pogoje je bilo soočenih s pretepanjem, aretiranjem in priporom, vključno z Alžirijo, Argentino, Belorusijo, Burmo, Slonokoščeno obalo, Egiptom, Hondurasom, Indijo, Iranom, Kenijo, Nepalom Pakistanom in Turčijo. Odpuščanje sindikalistov zaradi njihove sindikalne dejavnosti so zabeležile številne države. V Bangladešu je šest delavcev ki so stavkali za višje plače umrlo po intervenciji policije.



Razbijanje sindikatov in pritiski so še nadalje oblika pritiska delodajalcev. V večih državah so podjetja grozila delavcem z zaprtjem ali preselitvijo proizvodnje drugam, če bodo organizirali sindikat. Pogosto so delodajalci preprosto zavrnili pogajanja z legitimnimi predstavniki delavcev, medtem ko oblasti niso naredile nič. Nekatere določila delovne zakonodaje so bila dopolnjena, da bi se dosegla večja »fleksibilnost« in da zniža raven socialnih pravic.



Druga negativna posledica ekonomske in finančne krize je to, da je vse več delavk in delavcev prisiljeno delati v raznoraznih prekernih oblikah dela. Po ocenah Mednarodne organizacije dela (ILO) je že 50% delavcev na svetu vpetih v prekerne zaposlitve. To je prizadelo delavke in delavce v izvoznih conah, recimo JV Aziji, Centralni Ameriki, delavce na domu (še posebej Srednjem V in JV Aziji), migrante kot tudi delavce v kmetijstvu. Nujno je poudariti, da je v teh sektorjih delež žensk večinski. Prav tako se je nadaljeval trend neformalnih zaposlitev in razvoja nadaljnjih atipičnih oblik dela. Ovire pri organiziranju delavstva so v neposredni povezavi prav s temi trendi ustvarjanja vedno novih vedno bolj ranljivih delov trga dela.


Ni komentarjev:

Objavite komentar