torek, 08. junij 2010

POMEN SINDIKALIZMA IN ZAKAJ POTREBUJEMO SINDIKATE

Kaj je sindikat?



Sindikat je interesna organizacija, ki združuje delavce na podlagi prostovoljnega včlanjevanja, svobode sindikalnega organiziranja in kolektivnega pogajanja, njegova temeljna naloga pa je zaščita in izboljšanje gospodarskih, socialnih, izobraževalnih in kulturnih interesov svojih članov. Moč sindikata izvira iz članstva: številčnost aktivnih članov zagotavlja pogajalsko moč, možnost organiziranja industrijskih akcij (stavk, protestov…) za uveljavljanje njihovih pravic in interesov ter finančno in akcijsko neodvisnost od oblasti, delodajalcev in političnih strank. Pravica do sindikalnega organiziranja je temeljna človekova pravica!



UPADANJE ČLANSTVA V SINDIKATIH



Vzroki za upadanje



Globalno gospodarstvo je s seboj prineslo precejšnje poslabšanje pogajalskih pozicij delovne sile v svetovnih razmerah, ki se kaže tudi v dramatičnih spremembah položaja delavskih sindikatov. Z globalizacijo se je vrnila samozavest kapitalističnega - lastniškega razreda, nekdanja moč sindikatov pa je upadla v tolikšni meri, da je le še Evropa v tem pogledu velika izjema. Le na našem kontinentu sindikati namreč še nekaj pomenijo. Zato se moramo boriti povsod po svetu, da okrepimo pogajalsko moč sindikatov kot zastopnikov delavskih interesov in, da če že mora obstajati globalizacija trga, potem mora biti naš cilj globalizacija delavskih in socialnih pravic.



Evropsko sindikalno gibanje in s tem tudi slovensko, se je v zadnjih desetletjih soočalo tudi z neobrzdanim neoliberalizmom, ki je vidno vplival na zmanjševanje delavskih in socialnih pravic. Glavne značilnosti neoliberalizma so:



• Svobodni trg je vsemogočen in lahko ureja vse, tudi sam sebe,

• Država blaginje ovira posameznikovo svobodo in samostojnost (kar pomeni, da je treba skrčiti sisteme socialne varnosti in da mora vsak posameznik poskrbeti sam zase),

• Poudarjen je posameznik in ne družba kot celota.



Zato je po mnenju neoliberalcev treba:



• uničiti ali ukiniti vse kolektivne organe in organizacije (tudi sindikate!), ki bi lahko ovirali delovanje svobodnega trga,

• iz posameznika narediti zmagovalca, ki vodi boj proti vsem.



Da se je doktrina neoliberalizma iz Združenih držav Amerike uspešno usidrala tudi v Evropski uniji, kažejo na primer poskusi Evropske komisije, da s pomočjo tako imenovane Bolkensteinove direktive o storitvah na notranjem trgu uveljavi pravilo države izvora, s katerim bi za delavce iz ene države, ki opravljajo storitve v drugi državi, veljala delovnopravna in socialna zakonodaja ter kolektivne pogodbe države, iz katere prihajajo in ne tiste, v kateri opravljajo storitve (socialni damping!).



Drugi izrazit primer neoliberalne politike Evropske komisije je direktiva o delovnem času. Kljub številnim deklarativnim dokumentom, s katero želi Evropska komisija prikazati, da se zavzema za socialno Evropo in zavezo, da »morajo države članice EU sprejeti ustrezne politike, s katerimi bi lahko delavke in delavci usklajevali svoje delovno in družinsko življenje«, je bila pri reviziji direktive o delovnem času na strani Evropskega sveta, ki je vztrajal, da mora direktiva omogočati, da bi lahko delavci delali dlje kot pa največ 48 ur tedensko in sicer tja do 65 ur.



Tretji izrazit primer te politike je v tem, da je bila dosedanja Pogodba o Evropski uniji napisana tako, da so določila prostega trga omogočala prevlado nad delavskimi in socialnimi pravicami v EU. Takšna pogodba je omogočila Evropskemu sodišču, da je v sodbi »Laval« omejilo pravico delavcev do stavke in to kljub temu, da so vse članice Evropske unije ratificirale konvencijo Mednarodne organizacije dela, ki govori o pravici do stavke. Evropsko sodišče je v sodbi namreč dejalo, da imajo delavci načeloma sicer pravico do stavke, vendar pa je ta omejena s pravili prostega oziroma svobodnega trga.



Ta krajši uvod je bil potreben, da bi lažje razumeli bistvo, zakaj Evropa in s tem tudi Slovenija, potrebuje močne sindikate. Potrebuje jih zaradi tega, da se upremo neoliberalni politiki in zato, ker ni vseeno, kakšni ukrepi se bodo sprejemali na evropski ravni v zvezi s finančno in gospodarsko krizo, saj je potrebno v Evropski uniji sprejeti nov družbeni dogovor, ki bo omogočil pravičnejšo porazdelitev bogastva, polno zaposlitev in visoko raven socialnih pravic. Močne sindikate potrebuje zato, da se upre nadaljnjemu zmanjševanju delavskih in socialnih pravic. Potrebuje jih tudi zato, da bi ohranili evropski socialni model, za katerega njegov ustanovitelj, bivši predsednik Evropske komisije Jacques Delors pravi, da temelji na svobodi in človekovih pravicah. Temelj tega modela je socialni dialog: če tega ni, potem imajo državljani in državljanke Evropske unije manj demokracije.



ZAKAJ SE JE VREDNO VČLANITI V SINDIKAT?



Bivši predsednik vlade Estonije Mart Laar je izjavil: »pri nas nikoli ne bi mogli uvesti enotne davčne stopnje, če bi imeli močne sindikate!«



Vsaka organizacija, ne glede na to, kako je velika, slabi z upadanjem članstva, postaja stara in manjša oziroma manj učinkovita, s tem pa tudi manj zanimiva za morebitne nove člane!



Sindikat potrebuje tebe in ti potrebuješ sindikat!



Ta parola odraža bistvo sindikata: na eni strani sindikat potrebuje vsakega delavca, ker mu s tem raste moč. Velika razlika je na primer, ali na demonstracijah proti vladnim ali delodajalskim predlogom sodeluje 10.000 ali pa 100 ljudi. Velika razlika je, ko se pogajaš z delodajalci za kolektivno pogodbo in jim rečeš: zahtevam, da se plače povišajo za xy odstotka v imenu 10.000 ali pa 100 članov. Velika razlika je, ali v podjetju stavka 10 članov sindikata ali pa večina delavcev, članov sindikata. Kadar se zmanjša delež včlanjenih delavcev in jih vse več ostaja izven sindikatov, se silovito poveča tekma proti dnu za slabšo plačo in pogoje.



Nekateri primeri, ko je ZSSS zaradi svoje številčne moči uspela obraniti delavske in socialne pravice:



• zato, da leta 1993 ni bil sprejet zakon o zamrznitvi plač in da se je še naprej spoštovala splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo ter aneks k pogodbi, s katerim smo svobodnih sindikati zaščitili najslabše plačane delavce, je zaslužnih tistih več kot 1.500 naših članov, ki so takrat napravili živi obroč okoli parlamenta.



• zato, da je medgeneracijska pogodba ostala temeljni element našega pokojninskega sistema, ima zasluge več kot 20.000 naših članov, ki so 28. marca 1998 protestirali pred parlamentom. Šele po teh demonstracijah se je bil minister za delo Anton Rop pripravljen pogovarjati o ohranitvi medgeneracijske pogodbe ter odmislil privatizacijo pokojninskega sistema, ki mu jo je svetovala Svetovna banka.



• enotno davčno stopnjo smo pokopali šele potem, ko je v zasneženi Ljubljani demonstriralo več kot 40.000 članic in članov Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. In ne nazadnje,



• delodajalske organizacije so se bile pripravljene začeti pogajati o zviševanju plač šele po tistem, ko se nas je novembra 2007 na ulicah Ljubljane zbralo več kot 70.000. Kolega Roberto Treu iz italijanske sindikalne centrale CGIL nam je takrat čestital z besedami: »Bravo! 70.000 članic in članov ZSSS bi na ulicah Rima pomenilo precej več kot milijon naših članov!«



Drugi del gornje parole …« in ti potrebuješ sindikat!« ne potrebuje posebne razlage. Vsak delavec ga potrebuje za zaščito svojih delavskih in socialnih pravic. Vendar pa se delavkam in delavcem zdijo današnje pravice, ki jih uživajo, samoumevne. Kot luč, ki gori v sobi. Dokler je ne ugasnemo. Potem ni več samoumevno, da gori. Te pravice so bile ohranjene zaradi našega sindikalnega boja!



Vsaka delavka ali delavec bi se moral vprašati: kaj bi bilo, če ne bi bilo sindikata? Tistim, ki se njihove delavske in socialne pravice zdijo tako samoumevne (dane od Boga, morda od dobrohotne vlade ali pa od do delavcev zelo prijateljskih in dobrodušnih delodajalcev), bodo morda prišle prav naslednje preglednice, ki jih je pripravila samostojna pravna svetovalka Andreja Toš Zajšek in za katere bi bilo prav, da z njimi seznanimo tudi vse naše članice in člane, kot odgovor na njihovo nezadovoljstvo oziroma trditve, »da sindikat ni nič naredil«:



ČESA NIMAMO, ČE NI SINDIKATA!



 Plače, ki bi bila višja o minimalne plače;

 Dodatkov k plači iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov iz naslova pogojev dela ter neugodne organizacije delovnega časa (nadurno delo, delo ob nedeljah, praznikih..);

 Dodatka za delovno dobo za vse zaposlene, ki niso bili v delovnem razmerju ob uveljavitvi zakona o delovnih razmerjih v letu 2003;

 Dopusta, ki bi trajal dlje kot 4 tedne,

 Regresa za letni dopust, ki bi po višini presegal minimalno plačo;



BREZ SINDIKATA BI:



 Imeli minimalne odpravnine ob upokojitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov;

 Delodajalec bi lahko brez večjih težav odpustil večje število delavcev;

 Ob tem pa bi delavci ostali brez:

- božičnice,

- trinajste plače,

- jubilejne nagrade,

- solidarnostne pomoči.



Da je to res, dokazuje naslednji primer:



leta 2006 so delodajalske organizacije predlagale spremembe komaj sprejetega zakona o delovnih razmerjih (ki je začel veljati s 1.1.2003) z naslednjimi zahtevami:



- odprava plačanega odmora med delom,

- odprava dodatka na delovno dobo,

- podaljšanje delovnega časa z 48 na 65 ur tedensko,

- povečan obseg nadurnega dela (400 ur)

- sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas brez omejitev,

- skrajšanje vseh odpovednih rokov na največ 30 dni,

- poenostavitev postopkov za lažje odpuščanje delavcev,

- zmanjšala naj bi se zaščitna vloga sindikata pri odpuščanju delavcev,

- zmanjšanje odpravnin ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi,

- maksimiranje letnega dopusta na največ 30 dni na leto,

- regres za letni dopust in za prehrano naj bi bila odvisna od tega, koliko časa delavec prebije na delu,

- opustil naj bi se termin kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, itd.



VSE TO SO DELODAJALSKE ORGANIZACIJE ZAHTEVALE KLJUB TEMU, DA VELJA SPLOŠNO PREPRIČANJE, DA SMO SVOBODNI SINDIKATI SLOVENIJE PREMOČNI. ČE POGLEDAMO GORNJE ZAHTEVE DELODAJALCEV ZA SPREMEMBE ZAKONA, POTEM NAM MORA BITI POPOLNOMA JASNO, V KAKŠNI DRŽAVI BI ŽIVELI, ČE NE BI BILO SINDIKATOV!



Prav zaradi naše moči smo v pogajanjih o spremembah zakona o delovnih razmerjih ubranili:



- višino odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi,

- povračilo stroškov za malico ter prihod na delo in odhod z dela,

- dodatek za delovno dobo,

- vlogo in naloge sindikata na področju delovnih razmerij,

- delovno pravni položaj oziroma varstvo sindikalnih zaupnikov,

- pravilo, da lahko le kolektivna pogodba na ravni dejavnosti izjemoma določi pravice na nižji ravni, kot jih določa zakon.



V pogajanjih pa smo »iztržili«:



- minimalno krajšanje odpovednih rokov,

- minimalno krajšanje obveznega nadurnega dela,

- ponudba dela pri drugem delodajalcu s prenosom pravice do odpravnine,

- projektno delo,

- opustitev subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov,

- podaljšanje subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi,

- ureditev mesta in vloge vodilnih delavcev,

- dopustna odpoved pogodbe o zaposlitvi starejšemu delavcu pod pogojem, da mu je ponujena nova pogodba o zaposlitvi,

- sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto ali vrsto del,

- dopolnjeni členi zakona v zvezi z diskriminacijo, viktimizacijo in na novo urejeno psihično trpinčenje.



KAKŠNE SO ŠE DRUGE PREDNOSTI ČLANSTVA?



Poleg tega, da se en sam delavec ne more boriti za svoje pravice in da lahko dosežemo spremembe le če smo združeni, je koristno postati, biti in ostati član sindikata zato, ker članom nudimo:



- informacije o plačah in drugih pravicah iz kolektivnih pogodb,

- informacije o njihovih pravicah iz zakona o delovnih razmerjih, v primeru kršitve le-teh pa jim pomagamo z brezplačno pravno pomočjo,

- v podjetjih in ustanovah imamo organizirane sindikate, ki članom pomagajo v pogajanjih z vodstvi podjetij in lastniki o plačah, delovnih pogojih, zdravju in varnosti pri delu in drugih vprašanjih, ki se urejujejo preko sindikata,

- člani posameznih sindikatov so kolektivno nezgodno zavarovani,

- prek krovne pogodbe imajo člani popust pri dodatnem zdravstvenem zavarovanju,

- člani posameznih sindikatov dejavnosti lahko v primerih, določenih s pravilniki sindikatov, dobijo denarno pomoč iz solidarnostnih sredstev,

- člani sindikatov lahko dobijo ugodna posojila preko Delavske hranilnice,

- sindikati jim nudijo pomoč v času stavke,

- organiziramo vrsto usposabljanj in izobraževanj članov sindikatov in sindikalnih zaupnikov,

- s kartico ugodnosti lahko člani izkoristijo popuste na več kot 600 prodajnih in storitvenih mestih po vsej Sloveniji.



Pogosta trditev, ki jo od članov sindikata slišite sindikalni zaupniki v podjetjih in ustanovah je tudi: od sindikata nimam nič! Zakaj sploh plačujem članarino? Odgovor na to vprašanje je lahko naslednji: Sindikat je kot kasko zavarovanje: dolga leta ga plačuješ, pa se tvojemu avtu ne zgodi ničesar. Po desetih letih pa ga naluknja toča in si vesel, da je v tistem trenutku kasko zavarovan. Verjetno je med vami precej takšnih, ki plačujejo sindikalno članarino že dvajset ali več let in niso nikoli potrebovali brezplačne pravne pomoči ali druge usluge sindikata. Če pa ste s svojo članarino pomagali vsaj enemu delavcu, da je s sindikalno pravno pomočjo dobil tožbo proti delodajalcu na sodišču, potem ste naredili veliko. To je eden od elementov solidarnosti, ki je lastna sindikatom. Seveda pa ni samo brezplačna pravna pomoč tista, za katero gre iz sindikalne članarine veliko sredstev. Če želi sindikalna organizacija parirati delodajalskim in vladnim službam v pogajanjih, mora imeti svoje podatke in izračune, za kar tudi sama potrebuje dobre strokovnjake in jih mora ustrezno plačati, če jih želi obdržati.



Lahko pa takšnemu članu sindikata ali delavcu, ki se na ta način izgovarja, da ne želi vstopiti v sindikat, odgovorimo sledeče: če misliš, da je sindikat nepotreben in da ni nič naredil za delavce, potem se usedi in napiši pisno izjavo delodajalcu, da se odpoveduješ regresu za letni dopust, povračilu stroškov za delo, da želiš, da tvoj dopust traja le štiri tedne, da nočeš višje plače, da se odpoveduješ dodatkom na delovno dobo in podobno. Mnogi ne vedo, da vse to obstaja zaradi sindikata, ker jim tega preprosto ne znamo razložiti. Da pa smo vse to dosegli in da bomo lahko tudi ohranili v prihodnje, potrebujemo številčno močne sindikate.



Problem priskledništva



Pravice iz delovne zakonodaje in kolektivnih pogodb po navadi »pokrivajo« vse delavce, kljub temu pa ti niso vsi člani sindikata. Zato v mnogih državah takšne delavce, ki niso člani sindikata, imenujejo priskledniki. Imajo namreč koristi od pogajalske moči sindikatov, ne da bi zanjo dejansko plačevali. »Priskledniki so torej ljudje, ki se izogibajo plačilu za zadeve, ker so te »neizključljive« - na voljo so vsem, ne glede na to ali so zanje plačali ali ne. Zakaj bi se torej včlanili? Za sindikate je to bistven problem.



Sindikati se lahko odzovejo na dva načina. Lahko poiščejo regulativno rešitev tako, da mora vsak, ki ima koristi od sindikalnih storitev, obvezno prispevati k pokritju stroškov zagotavljanja teh storitev, ali pa sprejmejo tržno rešitev tako, da poskušajo prepričati delavce, da ponujajo storitve, ki jim sicer niso na voljo in je zanje vredno plačati.



Regulativne rešitve problema priskledništva so znane kot prakse za zaščito sindikata. To so ureditve, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb ali delovne zakonodaje, kjer delodajalec sodeluje s priznanim sindikatom zaradi zagotovitve, da sta število članov in / ali prihodek iz članarine čim večja. Delodajalce običajno zavezujejo, naj vztrajajo pri tem, da so delavci člani sindikata, oziroma naj članom sindikata ponudijo neke vrste prednostno obravnavo. Te regulativne rešitve je v praksi zelo težko izvesti, saj so lahko mimogrede v nasprotju z načeli konvencije o svobodi združevanja ali pa Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Takšne rešitve najbolj poznajo v Skandinaviji in v angleško govorečem svetu.



V drugih državah se bolj poslužujejo tržnih rešitev. Pri tej se skuša delavce prepričati, da je sindikat učinkovita sila za spremembe in da članstvo prinaša precejšnje prednosti. Morda najpomembneje pri pridobivanju novih članov pa je, da se jih prepriča, da imajo v boju za pravičnejša zaposlitvena razmerja, poštene plače in trajnostni gospodarski razvoj sindikati pravico na svoji strani.



Sindikati in moralna kriza



Posledice neoliberalizma, ki so vsebovane v trditvah: »Nič ni važnejše od lastnega interesa!« ali pa »Pohlep je dober!«, se kažejo v velikem delu naše družbe, žal pa tudi med mladimi!



Sedanja kriza ni samo finančna in gospodarska ampak tudi moralna. Se še spomnite? Včasih (še pred dvajsetimi leti) smo rekli: kar je dobro za družbo je dobro tudi zame, danes pa pravimo: kar je dobro zame je tudi za celotno družbo. Na videz je to morda nepomembno, vendar pa se to kaže v našem vsakdanjem življenju. Iz tega mišljenja oziroma že kar načina življenja, se je rodil neizmeren pohlep po dobičkih oziroma bogatenju, iz njega se je rodil mezdni odnos ter sužnjelastniško izkoriščanje delavk in delavcev. Zaradi tega je solidarnost, ki je bistvo sindikalizma, skoraj izumrla.



Primer nerazumevanja vloge sindikata v podjetju opisuje naslednji dogodek: novinar naše Delavske enotnosti se je pred leti mudil v znanem in uspešnem podjetju na Dolenjskem. To podjetje je zaposlovalo kar lepo število delavcev za določen čas prek agencij za zaposlovanje. Ko je vprašal našega sindikalnega zaupnika, ali se kaj ukvarja z njimi in jim skuša pomagati ter poskuša včlaniti v sindikat, mu je zaupnik odvrnil: s temi nimamo nič, oni so itak tukaj le za 6 mesecev, potem pa gredo drugam. Žal ni razumel, da delavci, zaposleni prek agencij za določen čas zbijajo ceno dela in nižajo delovne pogoje tudi drugim, redno zaposlenim delavcem (njegovim članom) in da bi se moral zavzeti za njih ter zahtevati enako obravnavanje, kot redno zaposlenih delavcev.



Primer pripadnosti sindikalni organizaciji



Kot primer zavesti članstva o tem, kaj pomeni sindikalna organizacija in zakaj jo potrebujemo, navajam sindikalno organizacijo CGIL iz sosednje Italije. Ko je aprila letos organizirala sindikalne demonstracije v Rimu, ki se jih je udeležilo okoli dva milijona članov, so članice in člani nakazali v obliki prostovoljnih prispevkov skoraj 3 milijone evrov na žiro račun CGIL za organizacijo demonstracij. Na moje vprašanje, od kje tako visoka zavest, sem dobil odgovor, da članice in člani CGIL vedo, da organizacija takšnih demonstracij veliko stane, da vedo, da jih CGIL ne more organizirati zgolj iz članarine in je zato za njih popolnoma normalno, da prostovoljno prispevajo. In nihče od članic in članov jih ni vprašal, kam dajejo članarino, oziroma zakaj demonstracij ne organizirajo iz članarine.



RAST IN UPADANJE ČLANSTVA V EVROPSKIH SINDIKATIH



»Sedanja kriza velika priložnost za delavke in delavce, da vstopijo v sindikate in obranijo svoje pravice!« (bivši predsednik Evropske komisije in pobudnik vzpostavitve socialnega dialoga na evropski ravni Jacques Delors, Pariz, 27. maja 2009)



Večina evropskih sindikatov se v zadnjih letih sooča s problemi upadanja članstva. Ravno zato je Evropska konfederacija sindikatov pred dvema letoma na kongresu v Sevilli sklenila, da je potreben ofenzivni pristop k včlanjevanju novih članov v sindikate. Večina članic evropske konfederacije se je tega problema lotila z vso resnostjo in razvila različne aktivnosti za ohranjanje članstva in pridobivanje novih članov. Kljub temu so po zadnjih podatkih evropski sindikati v obdobju 2008-2009 izgubili 73.500 članov.



Tudi v Sloveniji so sindikati v zadnjih desetih letih izgubili veliko število članov. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila stopnja sindikaliziranosti (to je odstotek zaposlenih delavk in delavcev, ki so včlanjeni v sindikalno organizacijo) okoli 60%, sredi devetdesetih let pa je ta odstotek padel na 40 % in se obdržal do vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Od vstopa v EU naprej pa je padal in pristal na 26,6%.



Večina sindikalnih organizacij je za včlanjevanje izdelala svoje strategije. Te so z marketinškega vidika sicer različne, po pristopu pa so si podobne v naslednjem:



• Sindikalne centrale so si postavile cilje, za koliko bodo do konca tekočega leta povečale članstvo: na primer za 2, 3 ali 5 odstotkov;



• Vsak sestanek sindikata, ne glede na kateri ravni se odvija (nacionalni, sindikata dejavnosti, regionalni ali v sindikatu podjetja oziroma ustanove) mora imeti točko dnevnega reda: včlanjevanje;



• Na ravni sindikalne konfederacije so ustanovile posebne oddelke za včlanjevanje. Ti s strokovnega in marketinškega vidika pomagajo sindikatom dejavnosti pri včlanjevanju. Povprečno je v teh oddelkih za včlanjevanje in organiziranje zaposleno 6 ljudi, finančna sredstva, ki jih imajo letno na razpolago za včlanjevanje pa se gibljejo od 5.000 evrov pa do 2 milijonov evrov. V povprečju sindikalne konfederacije namenjajo za včlanjevanje letno 387.632 evrov;



• Ciljne skupine za včlanjevanje so naslednje: delavci, ki še niso včlanjeni, mladi delavci, delavke, delavci, ki so zaposleni po pogodbah za določen čas ali v drugih negotovih oblikah zaposlitve (na primer samozaposleni, ki ob sebi nimajo zaposlenih še drugih delavcev), delavci migranti in upokojeni delavci.



ZAKLJUČEK: VELIKA DRUŽBENA ODGOVORNOST SINDIKATOV



Upadanje članstva v sindikatih in s tem moči sindikatov predstavlja resen problem ne samo v Evropi, pač pa tudi v Sloveniji. Izumiranje sindikatov oziroma velik padec članstva v sindikatih bi lahko imelo širše posledice za našo družbo. V sindikatih se morda sploh ne zavedamo svoje odgovornosti in posledic, ki jih ima padec moči sindikatov za sistem kolektivnega pogajanja, za socialno državo in demokratično družbo nasploh. Z upadanjem moči sindikatov država izgublja enega izmed najbolj močnih kontrolnih mehanizmov v sistemu industrijske demokracije in če se bo to nadaljevalo, bodo delavke in delavci prepuščeni na milost in nemilost liberalnemu modelu kapitalizma, socialna država pa bo le še mrtva črka na papirju.





Pavle VRHOVEC

Izvršni sekretar P ZSSS

Ni komentarjev:

Objavite komentar