V Zvezi svobodnih sindikatov obžalujemo, da Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku pri ponovnem glasovanju v Državnem zboru ni prejel potrebnih 46 glasov poslancev in zato ni bil sprejet. Kot vemo, je po sprejemu omenjenega zakona v Državnem svetu na pobudo delodajalcev nanj izglasoval veto Državni svet. Gospodje delodajalci, na čelu z Borutom Mehom, predsednikom Združenja delodajalcev Slovenije, so v Državnem svetu vložili veto na sprejeti zakon, ki je bil izglasovan. V teh dneh smo spet poslušali strašenje delodajalcev in Vlade RS o tem, kako bomo z morebitno uveljavitvijo tega zakona pregnali vse potencialne vlagatelje v Slovenijo. Očitno ti vlagatelji že čakajo pred slovenskimi mejami in bodo zdaj masovno drli z novci k nam, saj je zakon ja padel in nevarnosti, da bi kaj od svojih dobičkov morali dati tudi svojim zaposlenim, ni več. Dejansko pa ta ustrahovanja pomenijo, da se delodajalske organizacije, skupaj s Pahorjevo vlado, bojijo, da bi zmanjkalo dobičkov za odplačevanje tajkunskih kreditov, če bi jih del razdelili tudi med delavce, ki jih soustvarjajo.
V ZSSS smo se odločili, da bomo v prihodnje objavljali, kako so glasovali posamezni poslanci pri odločanju o zakonih, ki določajo raven delavskih pravic in takšnih glasovanj bo v prihodnjih mesecih kar nekaj, saj je Pahorjeva vlada v Državni zbor že poslala prvi paket zakonov, s katerimi se drastično zmanjšujejo delavske pravice.
Tokrat prikazujemo rezultat glasovanja o Zakonu o udeležbi delavcev pri dobičku. Zanimivo pri tem je, da je ob prvem sprejemanju zakon prejel kar 47 glasov poslancev, pri ponovnem glasovanju, ko je bilo potrebnih 46 glasov, pa jih je prejel le 39. Pri tem kar 21 poslancev, ki so ob glasovanju bili v dvorani, glasu ni oddalo. Vsak neoddan glas (označen s črko N) in glas proti (označen s črko P) je pripomogel k temu, da delavci v Sloveniji tudi v bodoče ne bodo udeleženi pri delitvi dobička v podjetjih, kjer so zaposleni.
Izid glasovanja
LDS SD
1. ANTON ANDERLIČ K P 1. SAMO BEVK K Z
2. LJUBO GERMIČ K P 2. BIZJAK MLAKAR JULIJANA K Z
3. MILAN GUMZAR K P 3. MIRKO BRULC K Z
4. MIRAN JERIČ K P 4. RENATA BRUNSKOLE K Z
5. BORUT SAJOVIC K P 5. ALAN BUKOVNIK K Z
ZARES 6. ANTON COLARIČ K Z
1. CVETKA ZALOKAR ORAŽE K P 7. BOGDAN ČEPIČ K Z
2. FRANCI KEK K P 8. ANDREJA ČRNAK MEGLIČ K Z
3. PAVEL GANTAR K N 9. SILVA ČRNUGELJ K Z
4. FRANKO JURI K Z 10. MATEVŽ FRANGEŽ K Z
5. LOJZE POSEDEL K P 11. MATJAŽ HAN K Z
6. ALOJZIJ POTOČNIK K P 12. LUKA JURI K Z
7. VITO ROŽEJ O 13. ANTON KAMPUŠ K Z
8. TADEJ SLAPNIK O 14. JANJA KLASINC K Z
9. VILI TROFENIK K P 15. MIROSLAV KLUN K Z
SLS 16. BOJAN KONTIČ K Z
1. JAKOB PRESEČNIK K N 17. MARIJAN KRIŽMAN K Z
2. RADOVAN ŽERJAV O 18. DUŠAN KUMER K Z
3. FRANC BOGOVIČ K N 19.DARJA LAVTIŽAR BEBLER K Z
4. GVIDO KRES O 20. DEJAN LEVANIČ K Z
5. FRANC PUKŠIČ K Z 21. ANDREJ MAGAJNA K Z
6. JANEZ RIBIČ K Z 22. TOMAŽ MENCINGER K Z
SDS 23. BREDA PEČAN K Z
1. JOŽE TANKO K N 24. MAJDA POTRATA K Z
2. ALENKA JERAJ K N 25. MIRAN POTRČ K Z
3. RUDOLF PETAN K N 26. JANKO VEBER K Z
4. MARJAN BEZJAK O 27. MELITA ŽUPEVC O
5. FRACE CUKJATI K N 28. ANDREJA RIHTER K Z
6. MILAN ČADEŽ K N 29. ROP ANTON O
7. ZVONKO ČERNAČ K N SNS
8. VINKO GORENAK K P 1. ZMAGO JELINČIČ O
9. IVAN GRILL O 2. MIRAN GYÖREK K Z
10. BRANKO GRIMS O 3. BOGDAN BAROVIČ K Z
11. ROBERT HROVAT K N 4. SILVEN MAJHENIČ K Z
12. EVA IRGL K N 5. SREČKO PRIJATELJ O
13. JANEZ JANŠA K N DESUS
14. JOŽEF JEROVŠEK O 1. JOŠKO GODEC K Z
15. DANIJEL KRIVEC K N 2. ANTON URH K Z
16. ZVONKO LAH K N 3. FRANC JURŠA K Z
17. RADO LIKAR K N 4. VASJA KLAVORA O
18. BRANKO MARINIČ K N 5. MATJAŽ ZANOŠKAR K Z
19. DARKO MENIH K N POSLANCA NARODNOSTI
20. MIRO PETEK O 1. ROBERTO BATTELLI O
21. IZTOK PODKRIŽNIK K N 2. LASZLO GÖNCZ O
22. MARJAN POJBIČ K N NEPOVEZANA POSLANCA
23. ŠTEFAN TISEL K N 1. VILI REZMAN K Z
24. PETER VERLIČ K N 2. FRANC ŽNIDARŠIČ K Z
25. ANDREJ VIZJAK K N
26. MILENKO ZIHERL O
27. ALEKSANDER ZORN O
K = poslanec prisoten na seji Z = glas ZA
P = glas PROTI O = poslanec odsoten s seje
N = NEODDANI glas prisotnega poslanca
________________________________________
sobota, 26. junij 2010
četrtek, 17. junij 2010
BANANA REPUBLIKA SLOVENIJA
Vlada ukinja socialni dialog in krči delavske pravice, delodajalci pa nad delavci izvajajo vse večji teror in jim grozijo, da bodo ob službe, če se pridružijo sindikatom.
Avtor: Erik Valenčič (MLADINA)
Takrat še opozicijski voditelj Borut Pahor je na zadnjem predvolilnem shodu Stranke Socialnih demokratov na Jesenicah 13. septembra 2008 obljubil, da bo v primeru zmage na parlamentarnih volitvah vodil konsenzualno politiko, navdahnjeno s socialno pravičnostjo. Med drugim je dejal: “Imamo odgovornost, da dokažemo, da se da z zmerno politiko pametno, preudarno, a ravno tako odločno voditi Slovenijo v smer najbolj razvitih in najbolj solidarnih držav na svetu.” Glede prihajajočega obdobja gospodarske negotovosti pa je izpostavil: “Socialni demokrati smo tista politična skupina, ki zelo dobro razume, da je prav zaradi takšnih okoliščin potrebno pokazati maksimalno socialno čutenje problemov, ki se bodo v naslednjem letu ali dveh najbolj izostrili. Ne moremo zagotavljati rasti slovenskega gospodarstva tako, da bodo ceno za to rast plačali tisti, ki so socialno najbolj šibki.”
Minili sta ti dve leti, skoraj. In kje smo zdaj? Za začetek, Pahorjeva retorika je popolnoma drugačna. “Socialno čutenje problemov” so zamenjale besede “kompromis ni več mogoč”. Dialog očitno tudi ne. Vlada pošilja v obravnavo zakona o malem delu in pa delovnih razmerjih, ne da bi se o domnevno nujnih spremembah v naprej dogovorila s socialnimi partnerji, predvsem sindikati. Namesto dialoga ima Pahorjev kabinet pred seboj tako imenovani semafor sprememb, ki pooseblja vladno strategijo za izhod iz krize ter gospodarski razvoj države. Prav v zvezi s tem je vse manj govora o družbeni solidarnosti in vse več o ekonomski konkurenčnosti. Vlada si namreč prizadeva na semaforju prižgati zeleno luč za zakonsko krčenje delavskih pravic, denimo skrajševanje odpovednih rokov, zniževanje odpravnin (najprej za četrtino, po enem letu pa za petino povprečne mesečne plače) in tako naprej.
Sindikati in delavci so vse bolj razburjeni. V sredo, 16. junija, je okoli 400 predstavnikov Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) s protestom pred poslopjem vlade opozorilo na nesprejemljivost njenega soliranja. Ob tem so poteptali maketo semaforja in vladi sporočili: “Hvala lepa, vendar ta vaš razvoj ni naš razvoj.” David Švarc, nekdaj zaposlen v škofjeloškem podjetju LTH, je dodal: “Predstavniki naše vlade nam skušajo razložiti, kaj je fleksibilen trg dela, kako bomo delavci dobili boljše možnosti, boljše službe, v resnici pa je to le podpora kapitalizmu, kapitalu, tistim, ki nas že dolgo časa izkoriščajo in ki jim delavec pomeni le strošek.” Isti dan je Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) razposlala izjavo za javnost, iz katere je razvidno, kako Pahorjeva vlada zakone sprejema tako rekoč pod mizo: “ŠOS podpira nestrinjanje ZSSS glede predlogov zakonov s področja trga dela, ki jih vlada pošilja v nadaljnji postopek brez soglasja sindikatov in študentov. Zadnja verzija Zakona o malem delu prikazuje stopnjevanje zavajanja vlade, saj je v zadnjih trenutkih (danes zjutraj) dodala člene, o katerih socialni partnerji sploh niso obveščeni. V teh členih je jasno zapisano, da bo malo delo sicer imelo elemente delovnega razmerja, vendar pa iz tega ne izhajajo tudi sorazmerne pravice iz dela.” Par ur zatem je vlada tudi dejansko sprejela Zakon o malem delu.
Ko ni pripravljenosti na socialni dialog, gredo stvari hitro navzdol. V zadnjem času sindikalne centrale iz celotne Slovenije beležijo porast različnih oblik vršenja pritiska na sindikalne zaupnike in druge delavce s strani njihovih delodajalcev. Ti pritiski so praviloma najhujši v tistih podjetjih, kjer se delavci poskušajo organizirati v sindikat, da bi se tako skupno uprli krivicam, ki se jim dogajajo. Zaradi odsotnosti ne le dialoga temveč tudi pravne države, ki ne izvaja dovoljšnjega nadzora nad delodajalci, med slednjimi vse bolj očitno vlada prepričanje, da lahko počnejo, kar jih je volja.
Prejšnji teden je prišlo do alarmantnega primera, ko je lastnik podjetja REM d.o.o. iz Trebnjega Jože Udovič skupaj z dvema kolegoma fizično napadel sindikalista in novinarja glasila Delavska enotnost Mirsada Begiča. Dogodek se je zgodil na javni površini, potem ko se je Begič v bližnjem lokalu sestal s sindikalnim zaupnikom iz podjetja, ki mu je povedali, da se delavci zaradi svojega članstva v sindikatu soočajo s hudimi pritiski nanje. Napadalci so Begiču razbili očala, poškodovali glavo in odtujili fotoaparat, ki mu ga je kasneje vrnila policija. Navkljub dejstvu, da so bile poškodbe tako močne, da je novinar moral pomoč iskati na očesni kliniki v Ljubljani, policija napadalcev ne misli preganjati. Nekaj dni zatem je iz REM d.o.o. prišla izjava za javnost, pod njo se je podpisal direktor Igor Kastelic, v kateri je vodstvo firme obžalovalo dogodek in sporočilo, da lastnik Udovič trenutno “doživlja zelo stresno obdobje”. Dejansko v tem pismu ne gre za opravičilo, temveč prej za piar izjavo, skozi katero se želi vodstvo distancirati od incidenta, javnosti pa sporočajo še to, da “sodelovanje med sindikatom in podjetjem po naši oceni poteka korektno ter v skladu z zakonodajo.”
Vendar to ni res, pravi Begič: “Po tem, kar sem izvedel od sogovornika, ne morem sklepati, da so razmere dobre, torej da je sindikat v podjetju sprejet. Kot mi je zagotovil sindikalist, jim šefi od samega začetka ustanavljanja sindikalne skupine v REM d.o.o. mečejo polena pod noge, jih šikanirajo in grozijo. Številni delavci, ki so pristopili k sindikatu, so prejeli namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pod pretvezo, češ da mora podjetje varčevati. Hkrati pa, tako mi je povedal sogovornik, v firmi zaposlujejo zunanje delavce, tako imenovane kooperante. Skratka gre za ljudi, ki delajo za REM d.o.o., a so formalno zaposleni pri drugih podjetjih.” Polovica delavcev, ki se je pridružila sindikatu, je zaradi pritiskov vodstva že izstopila iz njega.
Daleč od tega, da gre za osamljen primer. Gre za stalnico, za kampanjo ustrahovanja in pritiskanja na delavce, ki se širi po Sloveniji. Gregor Cerar, sekretar območne organizacije ZSSS za Podravje in Koroško, je pojasnil: “Ponekod imamo velike težave ljudi sploh pripraviti do včlanitve v sindikat, ker jim delodajalci grozijo, da bodo ob službe. Tam, kjer so delavci že včlanjeni v sindikat, pa se vse pogosteje dogaja to, da se ljudje ne upajo več izpostavljati. So primeri, ko so sindikalni zaupniki starši samohranilci in jih potem delodajalci prav na podlagi tega izsiljujejo, češ ob službo boš, če boš preveč glasen. V enem podjetju, ki ga ne morem imenovati, se dogaja to, da direktor delavcem grozi, da jih bo nabrcal v glavo in tako dalje. Ni da ni.” Cerar je pojasnil, zakaj nekaterih podjetij ne more imenovati; če bi jih, bi bili določeni delavci takoj izpostavljeni, njihova delovna mesta pa ogrožena. So pa tudi podjetja iz te regije, ki se jih da imenovati; to so Celovite storitve, ISS in razni drugi čistilni servisi, v katerih delavce pošiljajo pošiljajo čistiti iz enega delovišča na drugo, ne da bi jim pri tem priznavali kakršne koli prevozne stroške. Tu je še tekstilno podjetje Prevent Halog, kjer so delavci primorani delati čez zakonsko določeno mejo ur. V zvezi z nadzorom, ki bi ga morala država izvajati na tem področju, konkretno Inšpektorat za delo, Cerar pravi: “Tu gre za zgodbo, ki jo osebno ponavljam že leto in pol in sicer, da nadzora v tej državi praktično ni in tudi zato se vse več delodajalcev milo rečeno požvižga na veljavne zakonodaje. Ljudi se izkorišča do konca. Hkrati je resen problem še ta, da je številne kršitve težko odkriti, ker se delavci enostavno preveč bojijo o njih spregovoriti.”
Zaradi pritiskov s strani delodajalcev se dogaja celo to, da se delavci na skrivaj pridružujejo sindikatom. To pomeni, da članarine plačujejo prek posebnih položnic, namesto da bi se jim le-te trgale naravnost iz naslovov plač. Nočejo namreč, da bi njihovi nadrejeni vedeli, da so v sindikatu, pa čeprav je v 76. členu Ustave jasno navedeno: “Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje je svobodno.” V sistemu, v katerem kapitalizem postaja sinonim za sužnjelastništvo, te svobode pač ni več, še dodaja Cerar.
Povsod je enaka situacija. Bojan Kramar iz območne organizacije ZSSS za Primorsko in Notranjsko navaja: “Tudi na našem območju beležimo velik porast pritiskov, od verbalne do materialne narave, ki so namenjeni temu, da se delavce disciplinira. To opažamo pri različnih dejavnostih, od industrije do storitvenih dejavnosti, pa tudi v javnem sektorju. Zmotno bi bilo misliti, da je slednji imun na takšne pojave. Zdaj se že na dnevni ravni soočamo s šokantnimi novicami, ravno zdaj sem bil recimo iz gostinske dejavnosti iz Kobariškega obveščen o hudih pritiskih na člane sindikatov, ki prihajajo v obliki izjav, češ bomo že opravili z vami, dobili boste odpovedi in podobno. Predvsem grožnje z oduščanji so tu nek vzvod, ki ga zdaj redno uporabljajo delodajalci.” Na vprašanje, zakaj je tega vedno več, Kramar odgovarja: “Vsi, ki delajo na delodajalski strani, vidijo, da pravna država pri zaščiti delavcev ter preganjanju kršitev pravic delavcev, ne funkcionira. Dnevno dobivajo sporočila, da je vse dovoljeno. To je to, kar nas vedno bolj tepe, ne le kot sindikate ali delavce temveč tudi kot družbo.”
Poleg groženj in odpuščanj se delodajalci poslužujejo še taktik, ki članom sindikatov onemogočajo normalno sindikalno delovanje ter udejstvovanje. Cvetka Gliha, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez, navaja: “Ljudje, ki se v našem sektorju pridružijo sindikatom, so takoj deležni šikaniranja; to velja predvsem za manjša podjetja. Delavcem se onemogoča, da bi se lahko udeleževali sindikalnih dogodkov in sicer tako, da se jih prav na tisti dan izredno pošlje na pot, o čemer so vozniki obveščeni tako rekoč tik pred zdajci.” Iz tega je moč jasno sklepati, da delodajalci sestavljajo črne liste delavcev sindikalistov.
Skorajda neverjetno je, kako si država in njene pristojne službe pred vsem skupaj zatiskajo oči. Vendar slika postane bolj jasna, ko se vzame v uvid trenutne vladne prioritete, na vrhu katerih je zagotovo gospodarskla konkurenčnost. V njenem imenu se po vse hitrejših postopkih in mimo socialnega dialoga sprejemajo zakoni, ki krčijo delavske pravice. Po drugi strani pa si je vlada za zakone, ki bi te pravice uredili oziroma ustrezno zaščitili, pripravljena vzeti svoj čas. Tako je denimo z Zakonom o zaposlovanju in delu tujcev pri nas, ki bi omejil brezvestno izkoriščanje s strani delodajalcev, tem delavcem pa med drugim tudi uredil minimalne bivanjske pogoje, na katere čakajo že vrsto let in bodo očitno morali še čakati do konca tega leta. Zakon je trenutno v javni obravnavi, vendar se zastavlja logično vprašanje: zakaj bi se sindikati o njem sploh resno pogajali, če nimajo zagotovil, da bodo njihovi predlogi sploh obravnavani ter na koncu sprejeti z nekim soglasjem, ne pa pod mizo, kot se to dogaja sedaj?
Sindikati so vse bolj odločeni, da je treba vlado in Pahorja postaviti na realna tla. To bi bilo pravzaprav nujno, ker postaja očitno da premier izgublja stik z realnostjo v tej državi. 12. junija je denimo izjavil, da je Slovenija breme krize uspela razdeliti pravično in da “lahko z optimizmom gledamo naprej, kako bomo ob dvigu konkurenčnosti zagotovili trajne vzvode za razvito, močno in v svet vpeto gospodarstvo ter obenem močno socialno državo.” Sredin sindikalni protest pred poslopjem vlade je bil najbrž zadnje opozorilo. Vprašanje pa je, če se vlada tega sploh zaveda.
Avtor: Erik Valenčič (MLADINA)
Takrat še opozicijski voditelj Borut Pahor je na zadnjem predvolilnem shodu Stranke Socialnih demokratov na Jesenicah 13. septembra 2008 obljubil, da bo v primeru zmage na parlamentarnih volitvah vodil konsenzualno politiko, navdahnjeno s socialno pravičnostjo. Med drugim je dejal: “Imamo odgovornost, da dokažemo, da se da z zmerno politiko pametno, preudarno, a ravno tako odločno voditi Slovenijo v smer najbolj razvitih in najbolj solidarnih držav na svetu.” Glede prihajajočega obdobja gospodarske negotovosti pa je izpostavil: “Socialni demokrati smo tista politična skupina, ki zelo dobro razume, da je prav zaradi takšnih okoliščin potrebno pokazati maksimalno socialno čutenje problemov, ki se bodo v naslednjem letu ali dveh najbolj izostrili. Ne moremo zagotavljati rasti slovenskega gospodarstva tako, da bodo ceno za to rast plačali tisti, ki so socialno najbolj šibki.”
Minili sta ti dve leti, skoraj. In kje smo zdaj? Za začetek, Pahorjeva retorika je popolnoma drugačna. “Socialno čutenje problemov” so zamenjale besede “kompromis ni več mogoč”. Dialog očitno tudi ne. Vlada pošilja v obravnavo zakona o malem delu in pa delovnih razmerjih, ne da bi se o domnevno nujnih spremembah v naprej dogovorila s socialnimi partnerji, predvsem sindikati. Namesto dialoga ima Pahorjev kabinet pred seboj tako imenovani semafor sprememb, ki pooseblja vladno strategijo za izhod iz krize ter gospodarski razvoj države. Prav v zvezi s tem je vse manj govora o družbeni solidarnosti in vse več o ekonomski konkurenčnosti. Vlada si namreč prizadeva na semaforju prižgati zeleno luč za zakonsko krčenje delavskih pravic, denimo skrajševanje odpovednih rokov, zniževanje odpravnin (najprej za četrtino, po enem letu pa za petino povprečne mesečne plače) in tako naprej.
Sindikati in delavci so vse bolj razburjeni. V sredo, 16. junija, je okoli 400 predstavnikov Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) s protestom pred poslopjem vlade opozorilo na nesprejemljivost njenega soliranja. Ob tem so poteptali maketo semaforja in vladi sporočili: “Hvala lepa, vendar ta vaš razvoj ni naš razvoj.” David Švarc, nekdaj zaposlen v škofjeloškem podjetju LTH, je dodal: “Predstavniki naše vlade nam skušajo razložiti, kaj je fleksibilen trg dela, kako bomo delavci dobili boljše možnosti, boljše službe, v resnici pa je to le podpora kapitalizmu, kapitalu, tistim, ki nas že dolgo časa izkoriščajo in ki jim delavec pomeni le strošek.” Isti dan je Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) razposlala izjavo za javnost, iz katere je razvidno, kako Pahorjeva vlada zakone sprejema tako rekoč pod mizo: “ŠOS podpira nestrinjanje ZSSS glede predlogov zakonov s področja trga dela, ki jih vlada pošilja v nadaljnji postopek brez soglasja sindikatov in študentov. Zadnja verzija Zakona o malem delu prikazuje stopnjevanje zavajanja vlade, saj je v zadnjih trenutkih (danes zjutraj) dodala člene, o katerih socialni partnerji sploh niso obveščeni. V teh členih je jasno zapisano, da bo malo delo sicer imelo elemente delovnega razmerja, vendar pa iz tega ne izhajajo tudi sorazmerne pravice iz dela.” Par ur zatem je vlada tudi dejansko sprejela Zakon o malem delu.
Ko ni pripravljenosti na socialni dialog, gredo stvari hitro navzdol. V zadnjem času sindikalne centrale iz celotne Slovenije beležijo porast različnih oblik vršenja pritiska na sindikalne zaupnike in druge delavce s strani njihovih delodajalcev. Ti pritiski so praviloma najhujši v tistih podjetjih, kjer se delavci poskušajo organizirati v sindikat, da bi se tako skupno uprli krivicam, ki se jim dogajajo. Zaradi odsotnosti ne le dialoga temveč tudi pravne države, ki ne izvaja dovoljšnjega nadzora nad delodajalci, med slednjimi vse bolj očitno vlada prepričanje, da lahko počnejo, kar jih je volja.
Prejšnji teden je prišlo do alarmantnega primera, ko je lastnik podjetja REM d.o.o. iz Trebnjega Jože Udovič skupaj z dvema kolegoma fizično napadel sindikalista in novinarja glasila Delavska enotnost Mirsada Begiča. Dogodek se je zgodil na javni površini, potem ko se je Begič v bližnjem lokalu sestal s sindikalnim zaupnikom iz podjetja, ki mu je povedali, da se delavci zaradi svojega članstva v sindikatu soočajo s hudimi pritiski nanje. Napadalci so Begiču razbili očala, poškodovali glavo in odtujili fotoaparat, ki mu ga je kasneje vrnila policija. Navkljub dejstvu, da so bile poškodbe tako močne, da je novinar moral pomoč iskati na očesni kliniki v Ljubljani, policija napadalcev ne misli preganjati. Nekaj dni zatem je iz REM d.o.o. prišla izjava za javnost, pod njo se je podpisal direktor Igor Kastelic, v kateri je vodstvo firme obžalovalo dogodek in sporočilo, da lastnik Udovič trenutno “doživlja zelo stresno obdobje”. Dejansko v tem pismu ne gre za opravičilo, temveč prej za piar izjavo, skozi katero se želi vodstvo distancirati od incidenta, javnosti pa sporočajo še to, da “sodelovanje med sindikatom in podjetjem po naši oceni poteka korektno ter v skladu z zakonodajo.”
Vendar to ni res, pravi Begič: “Po tem, kar sem izvedel od sogovornika, ne morem sklepati, da so razmere dobre, torej da je sindikat v podjetju sprejet. Kot mi je zagotovil sindikalist, jim šefi od samega začetka ustanavljanja sindikalne skupine v REM d.o.o. mečejo polena pod noge, jih šikanirajo in grozijo. Številni delavci, ki so pristopili k sindikatu, so prejeli namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pod pretvezo, češ da mora podjetje varčevati. Hkrati pa, tako mi je povedal sogovornik, v firmi zaposlujejo zunanje delavce, tako imenovane kooperante. Skratka gre za ljudi, ki delajo za REM d.o.o., a so formalno zaposleni pri drugih podjetjih.” Polovica delavcev, ki se je pridružila sindikatu, je zaradi pritiskov vodstva že izstopila iz njega.
Daleč od tega, da gre za osamljen primer. Gre za stalnico, za kampanjo ustrahovanja in pritiskanja na delavce, ki se širi po Sloveniji. Gregor Cerar, sekretar območne organizacije ZSSS za Podravje in Koroško, je pojasnil: “Ponekod imamo velike težave ljudi sploh pripraviti do včlanitve v sindikat, ker jim delodajalci grozijo, da bodo ob službe. Tam, kjer so delavci že včlanjeni v sindikat, pa se vse pogosteje dogaja to, da se ljudje ne upajo več izpostavljati. So primeri, ko so sindikalni zaupniki starši samohranilci in jih potem delodajalci prav na podlagi tega izsiljujejo, češ ob službo boš, če boš preveč glasen. V enem podjetju, ki ga ne morem imenovati, se dogaja to, da direktor delavcem grozi, da jih bo nabrcal v glavo in tako dalje. Ni da ni.” Cerar je pojasnil, zakaj nekaterih podjetij ne more imenovati; če bi jih, bi bili določeni delavci takoj izpostavljeni, njihova delovna mesta pa ogrožena. So pa tudi podjetja iz te regije, ki se jih da imenovati; to so Celovite storitve, ISS in razni drugi čistilni servisi, v katerih delavce pošiljajo pošiljajo čistiti iz enega delovišča na drugo, ne da bi jim pri tem priznavali kakršne koli prevozne stroške. Tu je še tekstilno podjetje Prevent Halog, kjer so delavci primorani delati čez zakonsko določeno mejo ur. V zvezi z nadzorom, ki bi ga morala država izvajati na tem področju, konkretno Inšpektorat za delo, Cerar pravi: “Tu gre za zgodbo, ki jo osebno ponavljam že leto in pol in sicer, da nadzora v tej državi praktično ni in tudi zato se vse več delodajalcev milo rečeno požvižga na veljavne zakonodaje. Ljudi se izkorišča do konca. Hkrati je resen problem še ta, da je številne kršitve težko odkriti, ker se delavci enostavno preveč bojijo o njih spregovoriti.”
Zaradi pritiskov s strani delodajalcev se dogaja celo to, da se delavci na skrivaj pridružujejo sindikatom. To pomeni, da članarine plačujejo prek posebnih položnic, namesto da bi se jim le-te trgale naravnost iz naslovov plač. Nočejo namreč, da bi njihovi nadrejeni vedeli, da so v sindikatu, pa čeprav je v 76. členu Ustave jasno navedeno: “Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje je svobodno.” V sistemu, v katerem kapitalizem postaja sinonim za sužnjelastništvo, te svobode pač ni več, še dodaja Cerar.
Povsod je enaka situacija. Bojan Kramar iz območne organizacije ZSSS za Primorsko in Notranjsko navaja: “Tudi na našem območju beležimo velik porast pritiskov, od verbalne do materialne narave, ki so namenjeni temu, da se delavce disciplinira. To opažamo pri različnih dejavnostih, od industrije do storitvenih dejavnosti, pa tudi v javnem sektorju. Zmotno bi bilo misliti, da je slednji imun na takšne pojave. Zdaj se že na dnevni ravni soočamo s šokantnimi novicami, ravno zdaj sem bil recimo iz gostinske dejavnosti iz Kobariškega obveščen o hudih pritiskih na člane sindikatov, ki prihajajo v obliki izjav, češ bomo že opravili z vami, dobili boste odpovedi in podobno. Predvsem grožnje z oduščanji so tu nek vzvod, ki ga zdaj redno uporabljajo delodajalci.” Na vprašanje, zakaj je tega vedno več, Kramar odgovarja: “Vsi, ki delajo na delodajalski strani, vidijo, da pravna država pri zaščiti delavcev ter preganjanju kršitev pravic delavcev, ne funkcionira. Dnevno dobivajo sporočila, da je vse dovoljeno. To je to, kar nas vedno bolj tepe, ne le kot sindikate ali delavce temveč tudi kot družbo.”
Poleg groženj in odpuščanj se delodajalci poslužujejo še taktik, ki članom sindikatov onemogočajo normalno sindikalno delovanje ter udejstvovanje. Cvetka Gliha, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez, navaja: “Ljudje, ki se v našem sektorju pridružijo sindikatom, so takoj deležni šikaniranja; to velja predvsem za manjša podjetja. Delavcem se onemogoča, da bi se lahko udeleževali sindikalnih dogodkov in sicer tako, da se jih prav na tisti dan izredno pošlje na pot, o čemer so vozniki obveščeni tako rekoč tik pred zdajci.” Iz tega je moč jasno sklepati, da delodajalci sestavljajo črne liste delavcev sindikalistov.
Skorajda neverjetno je, kako si država in njene pristojne službe pred vsem skupaj zatiskajo oči. Vendar slika postane bolj jasna, ko se vzame v uvid trenutne vladne prioritete, na vrhu katerih je zagotovo gospodarskla konkurenčnost. V njenem imenu se po vse hitrejših postopkih in mimo socialnega dialoga sprejemajo zakoni, ki krčijo delavske pravice. Po drugi strani pa si je vlada za zakone, ki bi te pravice uredili oziroma ustrezno zaščitili, pripravljena vzeti svoj čas. Tako je denimo z Zakonom o zaposlovanju in delu tujcev pri nas, ki bi omejil brezvestno izkoriščanje s strani delodajalcev, tem delavcem pa med drugim tudi uredil minimalne bivanjske pogoje, na katere čakajo že vrsto let in bodo očitno morali še čakati do konca tega leta. Zakon je trenutno v javni obravnavi, vendar se zastavlja logično vprašanje: zakaj bi se sindikati o njem sploh resno pogajali, če nimajo zagotovil, da bodo njihovi predlogi sploh obravnavani ter na koncu sprejeti z nekim soglasjem, ne pa pod mizo, kot se to dogaja sedaj?
Sindikati so vse bolj odločeni, da je treba vlado in Pahorja postaviti na realna tla. To bi bilo pravzaprav nujno, ker postaja očitno da premier izgublja stik z realnostjo v tej državi. 12. junija je denimo izjavil, da je Slovenija breme krize uspela razdeliti pravično in da “lahko z optimizmom gledamo naprej, kako bomo ob dvigu konkurenčnosti zagotovili trajne vzvode za razvito, močno in v svet vpeto gospodarstvo ter obenem močno socialno državo.” Sredin sindikalni protest pred poslopjem vlade je bil najbrž zadnje opozorilo. Vprašanje pa je, če se vlada tega sploh zaveda.
nedelja, 13. junij 2010
101 sindikalistk in sindikalistov ubitih v letu 2009: pritisk na delavske pravice se v času ekonomske krize stopnjuje
ITUC, 9. junij 2010
Po najnovejšem poročilu mednarodne sindikalne organizacije ITUC je bilo v letu 2009 ubit 101 sindikalist in sindikalistka v primerjavi s številko 76 leto poprej; 48 jih je bilo ubitih v Kolumbiji, 16 v Gvatemali, 12 v Hondurasu, 6 v Mehiki in Bangladešu, trije v Dominikanski republiki in na Filipinih, eden v Indiji, Iraku in Nigeriji. Kolumbija je ponovno daleč najbolj nevarna država za sindikaliste. Prav tako je izredno zaskrbljujoč trend nasilja v Gvatemali in Hondurasu.
Nadalje je zabeleženih 10 poskusov umorov in 35 groženj po smrti, ponovno največ v Kolumbiji in Gvatemali. Nadalje je veliko sindikalistov ostalo v zaporih, katerim se je v letu 2009 pridružilo nekaj sto. Veliko ostalih je bilo aretiranih v Iraku, Hondurasu, Pakistanu, J Koreji, Turčiji in Zimbabveju še posebej. Na splošno je stanje na področju spoštovanja sindikalnih pravic še naprej nazadovalo v številnih državah, še posebej Egiptu, Ruski federaciji, J Koreji i n Turčiji.
Sindikalne pravice se še naprej močno kršijo, in represija nad sindikalisti in sindikalistkami se nadaljuje medtem ko vlade ne uspejo sprejeti svoje odgovornosti v zagotovitvi da so sindikalne pravice spoštovane in da so osebe, ki te pravice ščitijo tudi ustrezno zavarovani. V vrsti držav je očitno namen oblasti držati sindikate pod močnim nadzorom.
V vsaki izmed svetovnih regij je zabeleženih vrsta dejanj razbijanj stavk in pritiskov na stavkajoče delavce. Na tisoče delavcev, ki so zahtevali višje plače, boljše delovne in življenjske pogoje je bilo soočenih s pretepanjem, aretiranjem in priporom, vključno z Alžirijo, Argentino, Belorusijo, Burmo, Slonokoščeno obalo, Egiptom, Hondurasom, Indijo, Iranom, Kenijo, Nepalom Pakistanom in Turčijo. Odpuščanje sindikalistov zaradi njihove sindikalne dejavnosti so zabeležile številne države. V Bangladešu je šest delavcev ki so stavkali za višje plače umrlo po intervenciji policije.
Razbijanje sindikatov in pritiski so še nadalje oblika pritiska delodajalcev. V večih državah so podjetja grozila delavcem z zaprtjem ali preselitvijo proizvodnje drugam, če bodo organizirali sindikat. Pogosto so delodajalci preprosto zavrnili pogajanja z legitimnimi predstavniki delavcev, medtem ko oblasti niso naredile nič. Nekatere določila delovne zakonodaje so bila dopolnjena, da bi se dosegla večja »fleksibilnost« in da zniža raven socialnih pravic.
Druga negativna posledica ekonomske in finančne krize je to, da je vse več delavk in delavcev prisiljeno delati v raznoraznih prekernih oblikah dela. Po ocenah Mednarodne organizacije dela (ILO) je že 50% delavcev na svetu vpetih v prekerne zaposlitve. To je prizadelo delavke in delavce v izvoznih conah, recimo JV Aziji, Centralni Ameriki, delavce na domu (še posebej Srednjem V in JV Aziji), migrante kot tudi delavce v kmetijstvu. Nujno je poudariti, da je v teh sektorjih delež žensk večinski. Prav tako se je nadaljeval trend neformalnih zaposlitev in razvoja nadaljnjih atipičnih oblik dela. Ovire pri organiziranju delavstva so v neposredni povezavi prav s temi trendi ustvarjanja vedno novih vedno bolj ranljivih delov trga dela.
četrtek, 10. junij 2010
ČRNA KNJIGA O SLOVENIJI - TAKO IMENOVANI SOCIALNI DRŽAVI
Kaj nam povedo nemške izkušnje malega dela? Nič kaj dobrega! Malo delo pomeni malo pravic in veliko problemov. Hkrati pa vam ponujamo v branje najnovejšo publikacijo z naslovom
Natančno si lahko preberete realno stanje države, v katerem skušajo njeni vladarji vpeljati radikalne liberalne reforme trga dela.
Natančno si lahko preberete realno stanje države, v katerem skušajo njeni vladarji vpeljati radikalne liberalne reforme trga dela.
DEJSTVA O MALEM DELU – PRIMER NEMČIJE
KOLIKO?
Od leta 2000 se je samo število zaposlitev s polnim delovnim časom in obveznim socialnim zavarovanjem znižalo za 1,6 milijona. To je več kot 7-odstotni upad. Vzporedno s tem se je število delovnih razmerij s skrajšanim delovnim časom povečalo za več kot 1,7 milijona. To je skoraj 30-odstotni porast. Približno 2/3 od tega so mala dela.
Leta 2006 je 9,2 % zaposlenih v novih zveznih deželah opravljalo izključno mala dela. Leta 2001 jih je bilo pičlih 5 %.
Delež malih del pri celotni zaposlitvi se je od leta 1995 skoraj potrojil. Obseg malih del se je tudi že od nove ureditve iz leta 2003 ponovno občutno povečal. Število vseh oseb, ki opravljajo mala dela, se je v zadnjih letih ustalilo na visoki ravni (pri približno 7 milijonih, od tega je 64 % žensk).
Decembra 2007 je bilo skupno 7,8 mio oseb zaposlenih v omejenem obsegu, od tega dobrih 5 mio oseb, ki so imeli izključno marginalno delnih zaposlitev (MDZ).Pri skupnem številu 27 mio zaposlenih z obveznim socialnim zavarovanjem v istem obdobju je to razmerje znašalo 21,6 %. To pomeni, da dobra petina vseh delavcev v Nemčiji dela izključno na področju malega dela, z vsemi, največkrat negativnimi posledicami.
KJE?
Če pogledamo posamezne panoge, potem vidimo, da malo delo prevladuje predvsem v storitvenem sektorju, v trgovini in gostinstvu ter v poslovanju z nepremičninami.
NADOMESTITVENI UČINEK
Negotove zaposlitve, torej tudi mala dela, so nadomestile običajna delovna razmerja! In sicer v velikem slogu. Kajti: če bi s porastom neznačilnih delovnih razmerij dejansko nastalo več dela, bi se moralo v Nemčiji povečati število skupno opravljenih delovnih ur. To se pa od leta 1997 ni zgodilo!
Weinkopfova (2008) opozarja na izjemno naraščanje mini-del (»mini jobs«) v določenih, predvsem storitvenih dejavnostih v Nemčiji v zadnjih letih. V nekaterih dejavnostih, kot recimo čiščenje ali skrbstvena dela, je število malih del celo preseglo število polno zavarovanih delovnih mest.
STROŠKOVNI DUMPING
Raziskava Jacobijeve in Schafnerrja je ugotovila, da je najbolj pomemben razlog za naraščajočo popularnost tako imenovanih marginalnih delnih zaposlitev, med njimi tudi malega dela med delodajalci njegova stroškovna primerjalna prednost. Če bi iz sedanje politike MDZ izvzeli izjemo le delnega plačevanja socialnih prispevkov do višine 400 €, bi popularnosti MDZ med delodajalci strmo padla.
Vzporedno zniževanje priliva v socialne blagajne na račun ustvarjanja novih delovnih mest je izjemno nevarno početje, ki dolgoročno negativno vpliva na vzdržnost javnih socialno zavarovalniških skladov, na kar opozarja tudi sama Mednarodna organizacija dela (ILO, 2009).
RAZBIJANJE DELOVNIH MEST
Predvsem ima velik pomen tudi kvalitativen razvoj. Razkosanje dela (s polnim delovnim časom) vpliva na delovne procese.
Primer maloprodaje-> 2,9 milijona zaposlenih - od tega 930.000 oseb, ki opravljajo mala dela; mala dela so delovala kot pospeševalci strukturnih sprememb. Obseg dela je bil razdrobljen in porazdeljen, se pravi: prišlo je do upada zaposlitev s polnim in s skrajšanim delovnim časom z obveznim socialnim zavarovanjem in do eksplozije malih del. Mala dela v maloprodaji gredo tako rekoč v korak s pristopom »ravno ob pravem času« (just-in-time) v proizvodnji.
Na tovrstne primere je opozorila Komisija Združenega kraljestva za enake možnosti v svojem poročilu za leto 1998, ki je ugotovila prakso razbijanja rednih delovnih mesta na več mini delovnih mest.
ZAPOSLENI PRVEGA, DRUGEGA IN TRETJEGA REDA
Eksplozija malega dela sledi vzorcu ‚polni delovni čas samo še za vodstveno raven’, izkušeno delovno silo kot ‚sidro’ v vsakdanjem poslovanju, ki tudi niso vedno zaposleni s polnim delovnim časom, in poleg teh vse večja armada prilagodljivih oseb, ki opravljajo mala dela.
ZAPOSLENI REVNI
Mala dela so zaznamovana z nizkimi (najnižjimi) plačami, visoko fluktuacijo in zelo redkimi poklicnimi in poslovnimi možnostmi za napredovanje zaposlenih.
Edine države, ki so se v 90 letih lahko merile z Nemčijo po stopnji dohodkovne enakosti so bile Skandinavske države. Vendar pa se je ta slika v zadnjih letih v Nemčiji zelo spremenila – tudi in predvsem na račun izrazitega porasta števila malih del, kjer je po nekaterih podatkih incidenca zaposlenih revnih več kot 90 o.t. (glej: Weinkopf, 2008) – in katerih število je med leti 1995 in 2005 naraslo za 150 o.t., medtem ko je število polnih zaposlitev padlo za okoli 13 o.t. (Kalina, Weinkopf, 2007)
FLEKSPLOATACIJA
Zaposleni, ki opravljajo malo delo, niso v enaki meri udeleženi pri poslovnih ugodnostih in delovnopravnih ureditvah. Večina delavcev, ki opravljajo mala dela, se znajde na obrobju delovnega kolektiva.
Leta 2004 je na primer skoraj 8 % oseb, ki so opravljale mala dela, in »kar« 56 % zaposlenih z obveznim socialnim zavarovanjem prejelo plačilo v času odsotnosti zaradi bolezni.
PREHOD V REDNO ZAPOSLITEV
Reforma malih del ni privedla niti do napovedane množične legalizacije dela na črno niti do zaposlovanja brezposelnih z obveznim socialnim zavarovanjem.
Za zaposlene se je malo delo pri „opazovanju po panogah izkazalo kot slepa ulica na poklicni poti in pridobivanju kvalifikacije", torej nasprotno od želenega mostu do prve redne zaposlitve.
Izkušnje žensk (pogovor s Kristino Schröder v januarju) kažejo: prav v panogah z največ osebami, ki opravljajo mala dela, kot so maloprodaja, hotelirstvo in gostinstvo, časopisne hiše in čiščenje zgradb ter zdravstvo, absolutno prevladujejo mala dela in skoraj ni prehodov v redno zaposlitev.
Inštitut WSI je trenutno dokazal: samo 10 % oseb, ki opravljajo malo delo, uspe prehod v običajno delovno razmerje. Večina jih ostane v malem delu ali znova ostanejo brez dela.
ŽENSKE IN MALO DELO
Ženske so z deležem od 65 % do 93 % že danes nesorazmerno zastopane pri vseh oblikah pogosto neprostovoljne marginalne zaposlitve.
Absolutno število odvisnih zaposlenih žensk neprestano narašča. Skoraj polovica je zaposlenih predvsem s skrajšanim delovnim časom – z obveznim socialnim zavarovanjem ali v malem delu. Novi trend se imenuje »neprostovoljen skrajšan delovni čas«
Četrtina zaposlenih s skrajšanim delovnim časom z manj kot 21 urami na teden (= približno 1 milijon) je leta 2008 navedlo, da dela s skrajšanim delovnim časom samo zato, ker jim delo za polni delovni čas ni bilo ponujeno. V novih zveznih deželah ne preseneča, da so te številke s 64 % vprašanih občutno višje, predvsem med ženskami. (Vir: St. Bundesamt 2009).
Centrali del gradiva je povzet iz uradnih stališč nemške sindikalne centrale DGB.
sreda, 9. junij 2010
Radikalen rez Vlade RS v delavske pravice
Ljubljana, 9.6.2010
Na včerajšnjih pogajanjih pri predsedniku Vlade RS glede predlaganih sprememb delovno-pravne zakonodaje, trga dela in malega dela, smo bili priča neverjetnemu socialnemu čutu predsednika vlade in ministra za delo, družino in socialne zadeve. Da pa ne bo pomote! Ne gre za izražen socialni čut do delavk in delavcev, do tistih, ki iz dneva v dan z nizkimi prihodki vedno težje živijo. Gre za socialni čut do tistih, ki so nas s svojim pohlepom, željo po hitrem bogatenju, finančnimi prevarami in tajkunskimi prevzemi pahnili v krizo. Drugače namreč ni možno razumeti včerajšnje odločitve dveh glavnih akterjev (g. Pahorja, predsednika Vlade RS, in ministra za delo družino in socialne zadeve, g. Svetlika), da se v Zakonu o delovnih razmerjih znižajo odpravnine in skrajšajo odpovedni roki ter da se na široko odprejo vrata prekernim, negotovim oblikam zaposlovanja, ki bodo izkoriščanje delavcev še povečale. Brez kakršnihkoli utemeljenih in strokovnih argumentov se namreč skrajšujejo odpovedni roki in znižujejo odpravnine. Tako želi vlada delavca z npr. 25 leti delovne dobe skupno prikrajšati (nižja odpravnina in krajši odpovedni rok) za krepko čez 3.000 EUR. Prikrajšanje je seveda večje v primeru, da delavec prejema plačo, ki je večja od minimalne plače, kot tudi v primeru daljše delovne dobe. Očitno sta predsednik vlade in minister prepričana, da je višina odpravnin slovenskega delavca glavni razlog za padec konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in nastanek krize. Pri tem pa namerno pozabljata na nesramno (če že ne nagnusno) visoke odpravnine menedžerjev, ki si samo za nekaj mesecev dela izplačajo iz naslova odpravnine več deset, sto tisoč evrov, ponekod tudi milijon evrov. Izplačilo tako visokih odpravnin po njunem mnenju ne ogroža slovenskega gospodarstva in njegove konkurenčnosti. Je nekaj popolnoma normalnega in tudi moralnega. Tako je več kot očitno, da se želi še dodatno poslabšati socialni položaj delavk in delavcev (in to tistih, ki bodo tako in tako brez svoje volje ali krivde izgubili delo), finančno pa pomagati delodajalcem, direktorjem in lastnikom podjetij, da bodo njihovi dobički in prejemki lahko še naprej izredno visoki. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije smo tem spremembam Zakona o delovnih razmerjih odločno nasprotovali in zahtevali, da se od predlaganih sprememb odstopi. Žal glavni akterji, kljub naši izrecni zahtevi, temu niso sledili in bodo spremembe Zakona o delovnih razmerjih brez soglasja socialnih partnerjev posredovali v nadaljnji postopek. Pri tem je potrebno omeniti, da se bo prvič v zgodovini zgodilo, da se Zakon o delovnih razmerjih oziroma njegove spremembe sprejemajo brez soglasja socialnih partnerjev. Tako je več kot očitno, da je zniževanje odpravnin in skrajševanje odpovednih rokov rezultat obljube predsednika vlade delodajalskim organizacijam in ne rezultat tehtnih, strokovno argumentiranih razlogov in dokazov ter skrbi za socialni položaj že tako premalo plačanih delavk in delavcev. Da se je vlada odločila poslabšati ekonomski in socialni položaj delavk in delavcev priča tudi dejstvo, da je že napovedala, da bo v jesenskem času ponovno spremenila Zakon o delovnih razmerjih. Predvidevamo, da v delu, ki se nanaša na plačan odmor med delovnim časom, povračila stroškov prehrane in prevoza na delo ter z dela kot tudi na področju regresa za letni dopust, nadurnega dela, dodatka za delovno dobo, odpravnin ob upokojitvi, … Skratka, na vseh tistih področjih, kjer želijo delodajalci krčenje pravic delavcev. Kot kaže je edino sredstvo vlade za izhod iz krize in dvig konkurenčnosti krčenje pravic delavk in delavcev, slabšanje njihovega socialnega položaja, ne pa vlaganje v znanje, spodbujanje razvoja, inovacij in iskanja sposobnih menedžerjev.
Nesporno je bil včeraj dan, ko se je izvedlo nasilje nad slovenskim delavstvom. Dan, ko sta predsednik vlade in predvsem minister za delo, družino in socialne zadeve odkrito povedala, da so pravice delavcev in njihovi prejemki v Sloveniji previsoki, da so delavci, predvsem starejši, preveč zaščiteni.
Tej sprevrženi logiki, logiki klasičnega neoliberalizma v ZSSS odločno nasprotujemo in že danes sporočamo, da te logike in uvajanja neoliberalizma, krčenja pravic delavcev, načrtno slabšanje njihovega ekonomskega in socialnega položaja, ne bomo dovolili.
Na včerajšnjih pogajanjih pri predsedniku Vlade RS glede predlaganih sprememb delovno-pravne zakonodaje, trga dela in malega dela, smo bili priča neverjetnemu socialnemu čutu predsednika vlade in ministra za delo, družino in socialne zadeve. Da pa ne bo pomote! Ne gre za izražen socialni čut do delavk in delavcev, do tistih, ki iz dneva v dan z nizkimi prihodki vedno težje živijo. Gre za socialni čut do tistih, ki so nas s svojim pohlepom, željo po hitrem bogatenju, finančnimi prevarami in tajkunskimi prevzemi pahnili v krizo. Drugače namreč ni možno razumeti včerajšnje odločitve dveh glavnih akterjev (g. Pahorja, predsednika Vlade RS, in ministra za delo družino in socialne zadeve, g. Svetlika), da se v Zakonu o delovnih razmerjih znižajo odpravnine in skrajšajo odpovedni roki ter da se na široko odprejo vrata prekernim, negotovim oblikam zaposlovanja, ki bodo izkoriščanje delavcev še povečale. Brez kakršnihkoli utemeljenih in strokovnih argumentov se namreč skrajšujejo odpovedni roki in znižujejo odpravnine. Tako želi vlada delavca z npr. 25 leti delovne dobe skupno prikrajšati (nižja odpravnina in krajši odpovedni rok) za krepko čez 3.000 EUR. Prikrajšanje je seveda večje v primeru, da delavec prejema plačo, ki je večja od minimalne plače, kot tudi v primeru daljše delovne dobe. Očitno sta predsednik vlade in minister prepričana, da je višina odpravnin slovenskega delavca glavni razlog za padec konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in nastanek krize. Pri tem pa namerno pozabljata na nesramno (če že ne nagnusno) visoke odpravnine menedžerjev, ki si samo za nekaj mesecev dela izplačajo iz naslova odpravnine več deset, sto tisoč evrov, ponekod tudi milijon evrov. Izplačilo tako visokih odpravnin po njunem mnenju ne ogroža slovenskega gospodarstva in njegove konkurenčnosti. Je nekaj popolnoma normalnega in tudi moralnega. Tako je več kot očitno, da se želi še dodatno poslabšati socialni položaj delavk in delavcev (in to tistih, ki bodo tako in tako brez svoje volje ali krivde izgubili delo), finančno pa pomagati delodajalcem, direktorjem in lastnikom podjetij, da bodo njihovi dobički in prejemki lahko še naprej izredno visoki. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije smo tem spremembam Zakona o delovnih razmerjih odločno nasprotovali in zahtevali, da se od predlaganih sprememb odstopi. Žal glavni akterji, kljub naši izrecni zahtevi, temu niso sledili in bodo spremembe Zakona o delovnih razmerjih brez soglasja socialnih partnerjev posredovali v nadaljnji postopek. Pri tem je potrebno omeniti, da se bo prvič v zgodovini zgodilo, da se Zakon o delovnih razmerjih oziroma njegove spremembe sprejemajo brez soglasja socialnih partnerjev. Tako je več kot očitno, da je zniževanje odpravnin in skrajševanje odpovednih rokov rezultat obljube predsednika vlade delodajalskim organizacijam in ne rezultat tehtnih, strokovno argumentiranih razlogov in dokazov ter skrbi za socialni položaj že tako premalo plačanih delavk in delavcev. Da se je vlada odločila poslabšati ekonomski in socialni položaj delavk in delavcev priča tudi dejstvo, da je že napovedala, da bo v jesenskem času ponovno spremenila Zakon o delovnih razmerjih. Predvidevamo, da v delu, ki se nanaša na plačan odmor med delovnim časom, povračila stroškov prehrane in prevoza na delo ter z dela kot tudi na področju regresa za letni dopust, nadurnega dela, dodatka za delovno dobo, odpravnin ob upokojitvi, … Skratka, na vseh tistih področjih, kjer želijo delodajalci krčenje pravic delavcev. Kot kaže je edino sredstvo vlade za izhod iz krize in dvig konkurenčnosti krčenje pravic delavk in delavcev, slabšanje njihovega socialnega položaja, ne pa vlaganje v znanje, spodbujanje razvoja, inovacij in iskanja sposobnih menedžerjev.
Nesporno je bil včeraj dan, ko se je izvedlo nasilje nad slovenskim delavstvom. Dan, ko sta predsednik vlade in predvsem minister za delo, družino in socialne zadeve odkrito povedala, da so pravice delavcev in njihovi prejemki v Sloveniji previsoki, da so delavci, predvsem starejši, preveč zaščiteni.
Tej sprevrženi logiki, logiki klasičnega neoliberalizma v ZSSS odločno nasprotujemo in že danes sporočamo, da te logike in uvajanja neoliberalizma, krčenja pravic delavcev, načrtno slabšanje njihovega ekonomskega in socialnega položaja, ne bomo dovolili.
torek, 8. junij 2010
POMEN SINDIKALIZMA IN ZAKAJ POTREBUJEMO SINDIKATE
Kaj je sindikat?
Sindikat je interesna organizacija, ki združuje delavce na podlagi prostovoljnega včlanjevanja, svobode sindikalnega organiziranja in kolektivnega pogajanja, njegova temeljna naloga pa je zaščita in izboljšanje gospodarskih, socialnih, izobraževalnih in kulturnih interesov svojih članov. Moč sindikata izvira iz članstva: številčnost aktivnih članov zagotavlja pogajalsko moč, možnost organiziranja industrijskih akcij (stavk, protestov…) za uveljavljanje njihovih pravic in interesov ter finančno in akcijsko neodvisnost od oblasti, delodajalcev in političnih strank. Pravica do sindikalnega organiziranja je temeljna človekova pravica!
UPADANJE ČLANSTVA V SINDIKATIH
Vzroki za upadanje
Globalno gospodarstvo je s seboj prineslo precejšnje poslabšanje pogajalskih pozicij delovne sile v svetovnih razmerah, ki se kaže tudi v dramatičnih spremembah položaja delavskih sindikatov. Z globalizacijo se je vrnila samozavest kapitalističnega - lastniškega razreda, nekdanja moč sindikatov pa je upadla v tolikšni meri, da je le še Evropa v tem pogledu velika izjema. Le na našem kontinentu sindikati namreč še nekaj pomenijo. Zato se moramo boriti povsod po svetu, da okrepimo pogajalsko moč sindikatov kot zastopnikov delavskih interesov in, da če že mora obstajati globalizacija trga, potem mora biti naš cilj globalizacija delavskih in socialnih pravic.
Evropsko sindikalno gibanje in s tem tudi slovensko, se je v zadnjih desetletjih soočalo tudi z neobrzdanim neoliberalizmom, ki je vidno vplival na zmanjševanje delavskih in socialnih pravic. Glavne značilnosti neoliberalizma so:
• Svobodni trg je vsemogočen in lahko ureja vse, tudi sam sebe,
• Država blaginje ovira posameznikovo svobodo in samostojnost (kar pomeni, da je treba skrčiti sisteme socialne varnosti in da mora vsak posameznik poskrbeti sam zase),
• Poudarjen je posameznik in ne družba kot celota.
Zato je po mnenju neoliberalcev treba:
• uničiti ali ukiniti vse kolektivne organe in organizacije (tudi sindikate!), ki bi lahko ovirali delovanje svobodnega trga,
• iz posameznika narediti zmagovalca, ki vodi boj proti vsem.
Da se je doktrina neoliberalizma iz Združenih držav Amerike uspešno usidrala tudi v Evropski uniji, kažejo na primer poskusi Evropske komisije, da s pomočjo tako imenovane Bolkensteinove direktive o storitvah na notranjem trgu uveljavi pravilo države izvora, s katerim bi za delavce iz ene države, ki opravljajo storitve v drugi državi, veljala delovnopravna in socialna zakonodaja ter kolektivne pogodbe države, iz katere prihajajo in ne tiste, v kateri opravljajo storitve (socialni damping!).
Drugi izrazit primer neoliberalne politike Evropske komisije je direktiva o delovnem času. Kljub številnim deklarativnim dokumentom, s katero želi Evropska komisija prikazati, da se zavzema za socialno Evropo in zavezo, da »morajo države članice EU sprejeti ustrezne politike, s katerimi bi lahko delavke in delavci usklajevali svoje delovno in družinsko življenje«, je bila pri reviziji direktive o delovnem času na strani Evropskega sveta, ki je vztrajal, da mora direktiva omogočati, da bi lahko delavci delali dlje kot pa največ 48 ur tedensko in sicer tja do 65 ur.
Tretji izrazit primer te politike je v tem, da je bila dosedanja Pogodba o Evropski uniji napisana tako, da so določila prostega trga omogočala prevlado nad delavskimi in socialnimi pravicami v EU. Takšna pogodba je omogočila Evropskemu sodišču, da je v sodbi »Laval« omejilo pravico delavcev do stavke in to kljub temu, da so vse članice Evropske unije ratificirale konvencijo Mednarodne organizacije dela, ki govori o pravici do stavke. Evropsko sodišče je v sodbi namreč dejalo, da imajo delavci načeloma sicer pravico do stavke, vendar pa je ta omejena s pravili prostega oziroma svobodnega trga.
Ta krajši uvod je bil potreben, da bi lažje razumeli bistvo, zakaj Evropa in s tem tudi Slovenija, potrebuje močne sindikate. Potrebuje jih zaradi tega, da se upremo neoliberalni politiki in zato, ker ni vseeno, kakšni ukrepi se bodo sprejemali na evropski ravni v zvezi s finančno in gospodarsko krizo, saj je potrebno v Evropski uniji sprejeti nov družbeni dogovor, ki bo omogočil pravičnejšo porazdelitev bogastva, polno zaposlitev in visoko raven socialnih pravic. Močne sindikate potrebuje zato, da se upre nadaljnjemu zmanjševanju delavskih in socialnih pravic. Potrebuje jih tudi zato, da bi ohranili evropski socialni model, za katerega njegov ustanovitelj, bivši predsednik Evropske komisije Jacques Delors pravi, da temelji na svobodi in človekovih pravicah. Temelj tega modela je socialni dialog: če tega ni, potem imajo državljani in državljanke Evropske unije manj demokracije.
ZAKAJ SE JE VREDNO VČLANITI V SINDIKAT?
Bivši predsednik vlade Estonije Mart Laar je izjavil: »pri nas nikoli ne bi mogli uvesti enotne davčne stopnje, če bi imeli močne sindikate!«
Vsaka organizacija, ne glede na to, kako je velika, slabi z upadanjem članstva, postaja stara in manjša oziroma manj učinkovita, s tem pa tudi manj zanimiva za morebitne nove člane!
Sindikat potrebuje tebe in ti potrebuješ sindikat!
Ta parola odraža bistvo sindikata: na eni strani sindikat potrebuje vsakega delavca, ker mu s tem raste moč. Velika razlika je na primer, ali na demonstracijah proti vladnim ali delodajalskim predlogom sodeluje 10.000 ali pa 100 ljudi. Velika razlika je, ko se pogajaš z delodajalci za kolektivno pogodbo in jim rečeš: zahtevam, da se plače povišajo za xy odstotka v imenu 10.000 ali pa 100 članov. Velika razlika je, ali v podjetju stavka 10 članov sindikata ali pa večina delavcev, članov sindikata. Kadar se zmanjša delež včlanjenih delavcev in jih vse več ostaja izven sindikatov, se silovito poveča tekma proti dnu za slabšo plačo in pogoje.
Nekateri primeri, ko je ZSSS zaradi svoje številčne moči uspela obraniti delavske in socialne pravice:
• zato, da leta 1993 ni bil sprejet zakon o zamrznitvi plač in da se je še naprej spoštovala splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo ter aneks k pogodbi, s katerim smo svobodnih sindikati zaščitili najslabše plačane delavce, je zaslužnih tistih več kot 1.500 naših članov, ki so takrat napravili živi obroč okoli parlamenta.
• zato, da je medgeneracijska pogodba ostala temeljni element našega pokojninskega sistema, ima zasluge več kot 20.000 naših članov, ki so 28. marca 1998 protestirali pred parlamentom. Šele po teh demonstracijah se je bil minister za delo Anton Rop pripravljen pogovarjati o ohranitvi medgeneracijske pogodbe ter odmislil privatizacijo pokojninskega sistema, ki mu jo je svetovala Svetovna banka.
• enotno davčno stopnjo smo pokopali šele potem, ko je v zasneženi Ljubljani demonstriralo več kot 40.000 članic in članov Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. In ne nazadnje,
• delodajalske organizacije so se bile pripravljene začeti pogajati o zviševanju plač šele po tistem, ko se nas je novembra 2007 na ulicah Ljubljane zbralo več kot 70.000. Kolega Roberto Treu iz italijanske sindikalne centrale CGIL nam je takrat čestital z besedami: »Bravo! 70.000 članic in članov ZSSS bi na ulicah Rima pomenilo precej več kot milijon naših članov!«
Drugi del gornje parole …« in ti potrebuješ sindikat!« ne potrebuje posebne razlage. Vsak delavec ga potrebuje za zaščito svojih delavskih in socialnih pravic. Vendar pa se delavkam in delavcem zdijo današnje pravice, ki jih uživajo, samoumevne. Kot luč, ki gori v sobi. Dokler je ne ugasnemo. Potem ni več samoumevno, da gori. Te pravice so bile ohranjene zaradi našega sindikalnega boja!
Vsaka delavka ali delavec bi se moral vprašati: kaj bi bilo, če ne bi bilo sindikata? Tistim, ki se njihove delavske in socialne pravice zdijo tako samoumevne (dane od Boga, morda od dobrohotne vlade ali pa od do delavcev zelo prijateljskih in dobrodušnih delodajalcev), bodo morda prišle prav naslednje preglednice, ki jih je pripravila samostojna pravna svetovalka Andreja Toš Zajšek in za katere bi bilo prav, da z njimi seznanimo tudi vse naše članice in člane, kot odgovor na njihovo nezadovoljstvo oziroma trditve, »da sindikat ni nič naredil«:
ČESA NIMAMO, ČE NI SINDIKATA!
Plače, ki bi bila višja o minimalne plače;
Dodatkov k plači iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov iz naslova pogojev dela ter neugodne organizacije delovnega časa (nadurno delo, delo ob nedeljah, praznikih..);
Dodatka za delovno dobo za vse zaposlene, ki niso bili v delovnem razmerju ob uveljavitvi zakona o delovnih razmerjih v letu 2003;
Dopusta, ki bi trajal dlje kot 4 tedne,
Regresa za letni dopust, ki bi po višini presegal minimalno plačo;
BREZ SINDIKATA BI:
Imeli minimalne odpravnine ob upokojitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov;
Delodajalec bi lahko brez večjih težav odpustil večje število delavcev;
Ob tem pa bi delavci ostali brez:
- božičnice,
- trinajste plače,
- jubilejne nagrade,
- solidarnostne pomoči.
Da je to res, dokazuje naslednji primer:
leta 2006 so delodajalske organizacije predlagale spremembe komaj sprejetega zakona o delovnih razmerjih (ki je začel veljati s 1.1.2003) z naslednjimi zahtevami:
- odprava plačanega odmora med delom,
- odprava dodatka na delovno dobo,
- podaljšanje delovnega časa z 48 na 65 ur tedensko,
- povečan obseg nadurnega dela (400 ur)
- sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas brez omejitev,
- skrajšanje vseh odpovednih rokov na največ 30 dni,
- poenostavitev postopkov za lažje odpuščanje delavcev,
- zmanjšala naj bi se zaščitna vloga sindikata pri odpuščanju delavcev,
- zmanjšanje odpravnin ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi,
- maksimiranje letnega dopusta na največ 30 dni na leto,
- regres za letni dopust in za prehrano naj bi bila odvisna od tega, koliko časa delavec prebije na delu,
- opustil naj bi se termin kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, itd.
VSE TO SO DELODAJALSKE ORGANIZACIJE ZAHTEVALE KLJUB TEMU, DA VELJA SPLOŠNO PREPRIČANJE, DA SMO SVOBODNI SINDIKATI SLOVENIJE PREMOČNI. ČE POGLEDAMO GORNJE ZAHTEVE DELODAJALCEV ZA SPREMEMBE ZAKONA, POTEM NAM MORA BITI POPOLNOMA JASNO, V KAKŠNI DRŽAVI BI ŽIVELI, ČE NE BI BILO SINDIKATOV!
Prav zaradi naše moči smo v pogajanjih o spremembah zakona o delovnih razmerjih ubranili:
- višino odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi,
- povračilo stroškov za malico ter prihod na delo in odhod z dela,
- dodatek za delovno dobo,
- vlogo in naloge sindikata na področju delovnih razmerij,
- delovno pravni položaj oziroma varstvo sindikalnih zaupnikov,
- pravilo, da lahko le kolektivna pogodba na ravni dejavnosti izjemoma določi pravice na nižji ravni, kot jih določa zakon.
V pogajanjih pa smo »iztržili«:
- minimalno krajšanje odpovednih rokov,
- minimalno krajšanje obveznega nadurnega dela,
- ponudba dela pri drugem delodajalcu s prenosom pravice do odpravnine,
- projektno delo,
- opustitev subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov,
- podaljšanje subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi,
- ureditev mesta in vloge vodilnih delavcev,
- dopustna odpoved pogodbe o zaposlitvi starejšemu delavcu pod pogojem, da mu je ponujena nova pogodba o zaposlitvi,
- sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto ali vrsto del,
- dopolnjeni členi zakona v zvezi z diskriminacijo, viktimizacijo in na novo urejeno psihično trpinčenje.
KAKŠNE SO ŠE DRUGE PREDNOSTI ČLANSTVA?
Poleg tega, da se en sam delavec ne more boriti za svoje pravice in da lahko dosežemo spremembe le če smo združeni, je koristno postati, biti in ostati član sindikata zato, ker članom nudimo:
- informacije o plačah in drugih pravicah iz kolektivnih pogodb,
- informacije o njihovih pravicah iz zakona o delovnih razmerjih, v primeru kršitve le-teh pa jim pomagamo z brezplačno pravno pomočjo,
- v podjetjih in ustanovah imamo organizirane sindikate, ki članom pomagajo v pogajanjih z vodstvi podjetij in lastniki o plačah, delovnih pogojih, zdravju in varnosti pri delu in drugih vprašanjih, ki se urejujejo preko sindikata,
- člani posameznih sindikatov so kolektivno nezgodno zavarovani,
- prek krovne pogodbe imajo člani popust pri dodatnem zdravstvenem zavarovanju,
- člani posameznih sindikatov dejavnosti lahko v primerih, določenih s pravilniki sindikatov, dobijo denarno pomoč iz solidarnostnih sredstev,
- člani sindikatov lahko dobijo ugodna posojila preko Delavske hranilnice,
- sindikati jim nudijo pomoč v času stavke,
- organiziramo vrsto usposabljanj in izobraževanj članov sindikatov in sindikalnih zaupnikov,
- s kartico ugodnosti lahko člani izkoristijo popuste na več kot 600 prodajnih in storitvenih mestih po vsej Sloveniji.
Pogosta trditev, ki jo od članov sindikata slišite sindikalni zaupniki v podjetjih in ustanovah je tudi: od sindikata nimam nič! Zakaj sploh plačujem članarino? Odgovor na to vprašanje je lahko naslednji: Sindikat je kot kasko zavarovanje: dolga leta ga plačuješ, pa se tvojemu avtu ne zgodi ničesar. Po desetih letih pa ga naluknja toča in si vesel, da je v tistem trenutku kasko zavarovan. Verjetno je med vami precej takšnih, ki plačujejo sindikalno članarino že dvajset ali več let in niso nikoli potrebovali brezplačne pravne pomoči ali druge usluge sindikata. Če pa ste s svojo članarino pomagali vsaj enemu delavcu, da je s sindikalno pravno pomočjo dobil tožbo proti delodajalcu na sodišču, potem ste naredili veliko. To je eden od elementov solidarnosti, ki je lastna sindikatom. Seveda pa ni samo brezplačna pravna pomoč tista, za katero gre iz sindikalne članarine veliko sredstev. Če želi sindikalna organizacija parirati delodajalskim in vladnim službam v pogajanjih, mora imeti svoje podatke in izračune, za kar tudi sama potrebuje dobre strokovnjake in jih mora ustrezno plačati, če jih želi obdržati.
Lahko pa takšnemu članu sindikata ali delavcu, ki se na ta način izgovarja, da ne želi vstopiti v sindikat, odgovorimo sledeče: če misliš, da je sindikat nepotreben in da ni nič naredil za delavce, potem se usedi in napiši pisno izjavo delodajalcu, da se odpoveduješ regresu za letni dopust, povračilu stroškov za delo, da želiš, da tvoj dopust traja le štiri tedne, da nočeš višje plače, da se odpoveduješ dodatkom na delovno dobo in podobno. Mnogi ne vedo, da vse to obstaja zaradi sindikata, ker jim tega preprosto ne znamo razložiti. Da pa smo vse to dosegli in da bomo lahko tudi ohranili v prihodnje, potrebujemo številčno močne sindikate.
Problem priskledništva
Pravice iz delovne zakonodaje in kolektivnih pogodb po navadi »pokrivajo« vse delavce, kljub temu pa ti niso vsi člani sindikata. Zato v mnogih državah takšne delavce, ki niso člani sindikata, imenujejo priskledniki. Imajo namreč koristi od pogajalske moči sindikatov, ne da bi zanjo dejansko plačevali. »Priskledniki so torej ljudje, ki se izogibajo plačilu za zadeve, ker so te »neizključljive« - na voljo so vsem, ne glede na to ali so zanje plačali ali ne. Zakaj bi se torej včlanili? Za sindikate je to bistven problem.
Sindikati se lahko odzovejo na dva načina. Lahko poiščejo regulativno rešitev tako, da mora vsak, ki ima koristi od sindikalnih storitev, obvezno prispevati k pokritju stroškov zagotavljanja teh storitev, ali pa sprejmejo tržno rešitev tako, da poskušajo prepričati delavce, da ponujajo storitve, ki jim sicer niso na voljo in je zanje vredno plačati.
Regulativne rešitve problema priskledništva so znane kot prakse za zaščito sindikata. To so ureditve, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb ali delovne zakonodaje, kjer delodajalec sodeluje s priznanim sindikatom zaradi zagotovitve, da sta število članov in / ali prihodek iz članarine čim večja. Delodajalce običajno zavezujejo, naj vztrajajo pri tem, da so delavci člani sindikata, oziroma naj članom sindikata ponudijo neke vrste prednostno obravnavo. Te regulativne rešitve je v praksi zelo težko izvesti, saj so lahko mimogrede v nasprotju z načeli konvencije o svobodi združevanja ali pa Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Takšne rešitve najbolj poznajo v Skandinaviji in v angleško govorečem svetu.
V drugih državah se bolj poslužujejo tržnih rešitev. Pri tej se skuša delavce prepričati, da je sindikat učinkovita sila za spremembe in da članstvo prinaša precejšnje prednosti. Morda najpomembneje pri pridobivanju novih članov pa je, da se jih prepriča, da imajo v boju za pravičnejša zaposlitvena razmerja, poštene plače in trajnostni gospodarski razvoj sindikati pravico na svoji strani.
Sindikati in moralna kriza
Posledice neoliberalizma, ki so vsebovane v trditvah: »Nič ni važnejše od lastnega interesa!« ali pa »Pohlep je dober!«, se kažejo v velikem delu naše družbe, žal pa tudi med mladimi!
Sedanja kriza ni samo finančna in gospodarska ampak tudi moralna. Se še spomnite? Včasih (še pred dvajsetimi leti) smo rekli: kar je dobro za družbo je dobro tudi zame, danes pa pravimo: kar je dobro zame je tudi za celotno družbo. Na videz je to morda nepomembno, vendar pa se to kaže v našem vsakdanjem življenju. Iz tega mišljenja oziroma že kar načina življenja, se je rodil neizmeren pohlep po dobičkih oziroma bogatenju, iz njega se je rodil mezdni odnos ter sužnjelastniško izkoriščanje delavk in delavcev. Zaradi tega je solidarnost, ki je bistvo sindikalizma, skoraj izumrla.
Primer nerazumevanja vloge sindikata v podjetju opisuje naslednji dogodek: novinar naše Delavske enotnosti se je pred leti mudil v znanem in uspešnem podjetju na Dolenjskem. To podjetje je zaposlovalo kar lepo število delavcev za določen čas prek agencij za zaposlovanje. Ko je vprašal našega sindikalnega zaupnika, ali se kaj ukvarja z njimi in jim skuša pomagati ter poskuša včlaniti v sindikat, mu je zaupnik odvrnil: s temi nimamo nič, oni so itak tukaj le za 6 mesecev, potem pa gredo drugam. Žal ni razumel, da delavci, zaposleni prek agencij za določen čas zbijajo ceno dela in nižajo delovne pogoje tudi drugim, redno zaposlenim delavcem (njegovim članom) in da bi se moral zavzeti za njih ter zahtevati enako obravnavanje, kot redno zaposlenih delavcev.
Primer pripadnosti sindikalni organizaciji
Kot primer zavesti članstva o tem, kaj pomeni sindikalna organizacija in zakaj jo potrebujemo, navajam sindikalno organizacijo CGIL iz sosednje Italije. Ko je aprila letos organizirala sindikalne demonstracije v Rimu, ki se jih je udeležilo okoli dva milijona članov, so članice in člani nakazali v obliki prostovoljnih prispevkov skoraj 3 milijone evrov na žiro račun CGIL za organizacijo demonstracij. Na moje vprašanje, od kje tako visoka zavest, sem dobil odgovor, da članice in člani CGIL vedo, da organizacija takšnih demonstracij veliko stane, da vedo, da jih CGIL ne more organizirati zgolj iz članarine in je zato za njih popolnoma normalno, da prostovoljno prispevajo. In nihče od članic in članov jih ni vprašal, kam dajejo članarino, oziroma zakaj demonstracij ne organizirajo iz članarine.
RAST IN UPADANJE ČLANSTVA V EVROPSKIH SINDIKATIH
»Sedanja kriza velika priložnost za delavke in delavce, da vstopijo v sindikate in obranijo svoje pravice!« (bivši predsednik Evropske komisije in pobudnik vzpostavitve socialnega dialoga na evropski ravni Jacques Delors, Pariz, 27. maja 2009)
Večina evropskih sindikatov se v zadnjih letih sooča s problemi upadanja članstva. Ravno zato je Evropska konfederacija sindikatov pred dvema letoma na kongresu v Sevilli sklenila, da je potreben ofenzivni pristop k včlanjevanju novih članov v sindikate. Večina članic evropske konfederacije se je tega problema lotila z vso resnostjo in razvila različne aktivnosti za ohranjanje članstva in pridobivanje novih članov. Kljub temu so po zadnjih podatkih evropski sindikati v obdobju 2008-2009 izgubili 73.500 članov.
Tudi v Sloveniji so sindikati v zadnjih desetih letih izgubili veliko število članov. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila stopnja sindikaliziranosti (to je odstotek zaposlenih delavk in delavcev, ki so včlanjeni v sindikalno organizacijo) okoli 60%, sredi devetdesetih let pa je ta odstotek padel na 40 % in se obdržal do vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Od vstopa v EU naprej pa je padal in pristal na 26,6%.
Večina sindikalnih organizacij je za včlanjevanje izdelala svoje strategije. Te so z marketinškega vidika sicer različne, po pristopu pa so si podobne v naslednjem:
• Sindikalne centrale so si postavile cilje, za koliko bodo do konca tekočega leta povečale članstvo: na primer za 2, 3 ali 5 odstotkov;
• Vsak sestanek sindikata, ne glede na kateri ravni se odvija (nacionalni, sindikata dejavnosti, regionalni ali v sindikatu podjetja oziroma ustanove) mora imeti točko dnevnega reda: včlanjevanje;
• Na ravni sindikalne konfederacije so ustanovile posebne oddelke za včlanjevanje. Ti s strokovnega in marketinškega vidika pomagajo sindikatom dejavnosti pri včlanjevanju. Povprečno je v teh oddelkih za včlanjevanje in organiziranje zaposleno 6 ljudi, finančna sredstva, ki jih imajo letno na razpolago za včlanjevanje pa se gibljejo od 5.000 evrov pa do 2 milijonov evrov. V povprečju sindikalne konfederacije namenjajo za včlanjevanje letno 387.632 evrov;
• Ciljne skupine za včlanjevanje so naslednje: delavci, ki še niso včlanjeni, mladi delavci, delavke, delavci, ki so zaposleni po pogodbah za določen čas ali v drugih negotovih oblikah zaposlitve (na primer samozaposleni, ki ob sebi nimajo zaposlenih še drugih delavcev), delavci migranti in upokojeni delavci.
ZAKLJUČEK: VELIKA DRUŽBENA ODGOVORNOST SINDIKATOV
Upadanje članstva v sindikatih in s tem moči sindikatov predstavlja resen problem ne samo v Evropi, pač pa tudi v Sloveniji. Izumiranje sindikatov oziroma velik padec članstva v sindikatih bi lahko imelo širše posledice za našo družbo. V sindikatih se morda sploh ne zavedamo svoje odgovornosti in posledic, ki jih ima padec moči sindikatov za sistem kolektivnega pogajanja, za socialno državo in demokratično družbo nasploh. Z upadanjem moči sindikatov država izgublja enega izmed najbolj močnih kontrolnih mehanizmov v sistemu industrijske demokracije in če se bo to nadaljevalo, bodo delavke in delavci prepuščeni na milost in nemilost liberalnemu modelu kapitalizma, socialna država pa bo le še mrtva črka na papirju.
Pavle VRHOVEC
Izvršni sekretar P ZSSS
Sindikat je interesna organizacija, ki združuje delavce na podlagi prostovoljnega včlanjevanja, svobode sindikalnega organiziranja in kolektivnega pogajanja, njegova temeljna naloga pa je zaščita in izboljšanje gospodarskih, socialnih, izobraževalnih in kulturnih interesov svojih članov. Moč sindikata izvira iz članstva: številčnost aktivnih članov zagotavlja pogajalsko moč, možnost organiziranja industrijskih akcij (stavk, protestov…) za uveljavljanje njihovih pravic in interesov ter finančno in akcijsko neodvisnost od oblasti, delodajalcev in političnih strank. Pravica do sindikalnega organiziranja je temeljna človekova pravica!
UPADANJE ČLANSTVA V SINDIKATIH
Vzroki za upadanje
Globalno gospodarstvo je s seboj prineslo precejšnje poslabšanje pogajalskih pozicij delovne sile v svetovnih razmerah, ki se kaže tudi v dramatičnih spremembah položaja delavskih sindikatov. Z globalizacijo se je vrnila samozavest kapitalističnega - lastniškega razreda, nekdanja moč sindikatov pa je upadla v tolikšni meri, da je le še Evropa v tem pogledu velika izjema. Le na našem kontinentu sindikati namreč še nekaj pomenijo. Zato se moramo boriti povsod po svetu, da okrepimo pogajalsko moč sindikatov kot zastopnikov delavskih interesov in, da če že mora obstajati globalizacija trga, potem mora biti naš cilj globalizacija delavskih in socialnih pravic.
Evropsko sindikalno gibanje in s tem tudi slovensko, se je v zadnjih desetletjih soočalo tudi z neobrzdanim neoliberalizmom, ki je vidno vplival na zmanjševanje delavskih in socialnih pravic. Glavne značilnosti neoliberalizma so:
• Svobodni trg je vsemogočen in lahko ureja vse, tudi sam sebe,
• Država blaginje ovira posameznikovo svobodo in samostojnost (kar pomeni, da je treba skrčiti sisteme socialne varnosti in da mora vsak posameznik poskrbeti sam zase),
• Poudarjen je posameznik in ne družba kot celota.
Zato je po mnenju neoliberalcev treba:
• uničiti ali ukiniti vse kolektivne organe in organizacije (tudi sindikate!), ki bi lahko ovirali delovanje svobodnega trga,
• iz posameznika narediti zmagovalca, ki vodi boj proti vsem.
Da se je doktrina neoliberalizma iz Združenih držav Amerike uspešno usidrala tudi v Evropski uniji, kažejo na primer poskusi Evropske komisije, da s pomočjo tako imenovane Bolkensteinove direktive o storitvah na notranjem trgu uveljavi pravilo države izvora, s katerim bi za delavce iz ene države, ki opravljajo storitve v drugi državi, veljala delovnopravna in socialna zakonodaja ter kolektivne pogodbe države, iz katere prihajajo in ne tiste, v kateri opravljajo storitve (socialni damping!).
Drugi izrazit primer neoliberalne politike Evropske komisije je direktiva o delovnem času. Kljub številnim deklarativnim dokumentom, s katero želi Evropska komisija prikazati, da se zavzema za socialno Evropo in zavezo, da »morajo države članice EU sprejeti ustrezne politike, s katerimi bi lahko delavke in delavci usklajevali svoje delovno in družinsko življenje«, je bila pri reviziji direktive o delovnem času na strani Evropskega sveta, ki je vztrajal, da mora direktiva omogočati, da bi lahko delavci delali dlje kot pa največ 48 ur tedensko in sicer tja do 65 ur.
Tretji izrazit primer te politike je v tem, da je bila dosedanja Pogodba o Evropski uniji napisana tako, da so določila prostega trga omogočala prevlado nad delavskimi in socialnimi pravicami v EU. Takšna pogodba je omogočila Evropskemu sodišču, da je v sodbi »Laval« omejilo pravico delavcev do stavke in to kljub temu, da so vse članice Evropske unije ratificirale konvencijo Mednarodne organizacije dela, ki govori o pravici do stavke. Evropsko sodišče je v sodbi namreč dejalo, da imajo delavci načeloma sicer pravico do stavke, vendar pa je ta omejena s pravili prostega oziroma svobodnega trga.
Ta krajši uvod je bil potreben, da bi lažje razumeli bistvo, zakaj Evropa in s tem tudi Slovenija, potrebuje močne sindikate. Potrebuje jih zaradi tega, da se upremo neoliberalni politiki in zato, ker ni vseeno, kakšni ukrepi se bodo sprejemali na evropski ravni v zvezi s finančno in gospodarsko krizo, saj je potrebno v Evropski uniji sprejeti nov družbeni dogovor, ki bo omogočil pravičnejšo porazdelitev bogastva, polno zaposlitev in visoko raven socialnih pravic. Močne sindikate potrebuje zato, da se upre nadaljnjemu zmanjševanju delavskih in socialnih pravic. Potrebuje jih tudi zato, da bi ohranili evropski socialni model, za katerega njegov ustanovitelj, bivši predsednik Evropske komisije Jacques Delors pravi, da temelji na svobodi in človekovih pravicah. Temelj tega modela je socialni dialog: če tega ni, potem imajo državljani in državljanke Evropske unije manj demokracije.
ZAKAJ SE JE VREDNO VČLANITI V SINDIKAT?
Bivši predsednik vlade Estonije Mart Laar je izjavil: »pri nas nikoli ne bi mogli uvesti enotne davčne stopnje, če bi imeli močne sindikate!«
Vsaka organizacija, ne glede na to, kako je velika, slabi z upadanjem članstva, postaja stara in manjša oziroma manj učinkovita, s tem pa tudi manj zanimiva za morebitne nove člane!
Sindikat potrebuje tebe in ti potrebuješ sindikat!
Ta parola odraža bistvo sindikata: na eni strani sindikat potrebuje vsakega delavca, ker mu s tem raste moč. Velika razlika je na primer, ali na demonstracijah proti vladnim ali delodajalskim predlogom sodeluje 10.000 ali pa 100 ljudi. Velika razlika je, ko se pogajaš z delodajalci za kolektivno pogodbo in jim rečeš: zahtevam, da se plače povišajo za xy odstotka v imenu 10.000 ali pa 100 članov. Velika razlika je, ali v podjetju stavka 10 članov sindikata ali pa večina delavcev, članov sindikata. Kadar se zmanjša delež včlanjenih delavcev in jih vse več ostaja izven sindikatov, se silovito poveča tekma proti dnu za slabšo plačo in pogoje.
Nekateri primeri, ko je ZSSS zaradi svoje številčne moči uspela obraniti delavske in socialne pravice:
• zato, da leta 1993 ni bil sprejet zakon o zamrznitvi plač in da se je še naprej spoštovala splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo ter aneks k pogodbi, s katerim smo svobodnih sindikati zaščitili najslabše plačane delavce, je zaslužnih tistih več kot 1.500 naših članov, ki so takrat napravili živi obroč okoli parlamenta.
• zato, da je medgeneracijska pogodba ostala temeljni element našega pokojninskega sistema, ima zasluge več kot 20.000 naših članov, ki so 28. marca 1998 protestirali pred parlamentom. Šele po teh demonstracijah se je bil minister za delo Anton Rop pripravljen pogovarjati o ohranitvi medgeneracijske pogodbe ter odmislil privatizacijo pokojninskega sistema, ki mu jo je svetovala Svetovna banka.
• enotno davčno stopnjo smo pokopali šele potem, ko je v zasneženi Ljubljani demonstriralo več kot 40.000 članic in članov Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. In ne nazadnje,
• delodajalske organizacije so se bile pripravljene začeti pogajati o zviševanju plač šele po tistem, ko se nas je novembra 2007 na ulicah Ljubljane zbralo več kot 70.000. Kolega Roberto Treu iz italijanske sindikalne centrale CGIL nam je takrat čestital z besedami: »Bravo! 70.000 članic in članov ZSSS bi na ulicah Rima pomenilo precej več kot milijon naših članov!«
Drugi del gornje parole …« in ti potrebuješ sindikat!« ne potrebuje posebne razlage. Vsak delavec ga potrebuje za zaščito svojih delavskih in socialnih pravic. Vendar pa se delavkam in delavcem zdijo današnje pravice, ki jih uživajo, samoumevne. Kot luč, ki gori v sobi. Dokler je ne ugasnemo. Potem ni več samoumevno, da gori. Te pravice so bile ohranjene zaradi našega sindikalnega boja!
Vsaka delavka ali delavec bi se moral vprašati: kaj bi bilo, če ne bi bilo sindikata? Tistim, ki se njihove delavske in socialne pravice zdijo tako samoumevne (dane od Boga, morda od dobrohotne vlade ali pa od do delavcev zelo prijateljskih in dobrodušnih delodajalcev), bodo morda prišle prav naslednje preglednice, ki jih je pripravila samostojna pravna svetovalka Andreja Toš Zajšek in za katere bi bilo prav, da z njimi seznanimo tudi vse naše članice in člane, kot odgovor na njihovo nezadovoljstvo oziroma trditve, »da sindikat ni nič naredil«:
ČESA NIMAMO, ČE NI SINDIKATA!
Plače, ki bi bila višja o minimalne plače;
Dodatkov k plači iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov iz naslova pogojev dela ter neugodne organizacije delovnega časa (nadurno delo, delo ob nedeljah, praznikih..);
Dodatka za delovno dobo za vse zaposlene, ki niso bili v delovnem razmerju ob uveljavitvi zakona o delovnih razmerjih v letu 2003;
Dopusta, ki bi trajal dlje kot 4 tedne,
Regresa za letni dopust, ki bi po višini presegal minimalno plačo;
BREZ SINDIKATA BI:
Imeli minimalne odpravnine ob upokojitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov;
Delodajalec bi lahko brez večjih težav odpustil večje število delavcev;
Ob tem pa bi delavci ostali brez:
- božičnice,
- trinajste plače,
- jubilejne nagrade,
- solidarnostne pomoči.
Da je to res, dokazuje naslednji primer:
leta 2006 so delodajalske organizacije predlagale spremembe komaj sprejetega zakona o delovnih razmerjih (ki je začel veljati s 1.1.2003) z naslednjimi zahtevami:
- odprava plačanega odmora med delom,
- odprava dodatka na delovno dobo,
- podaljšanje delovnega časa z 48 na 65 ur tedensko,
- povečan obseg nadurnega dela (400 ur)
- sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas brez omejitev,
- skrajšanje vseh odpovednih rokov na največ 30 dni,
- poenostavitev postopkov za lažje odpuščanje delavcev,
- zmanjšala naj bi se zaščitna vloga sindikata pri odpuščanju delavcev,
- zmanjšanje odpravnin ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi,
- maksimiranje letnega dopusta na največ 30 dni na leto,
- regres za letni dopust in za prehrano naj bi bila odvisna od tega, koliko časa delavec prebije na delu,
- opustil naj bi se termin kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, itd.
VSE TO SO DELODAJALSKE ORGANIZACIJE ZAHTEVALE KLJUB TEMU, DA VELJA SPLOŠNO PREPRIČANJE, DA SMO SVOBODNI SINDIKATI SLOVENIJE PREMOČNI. ČE POGLEDAMO GORNJE ZAHTEVE DELODAJALCEV ZA SPREMEMBE ZAKONA, POTEM NAM MORA BITI POPOLNOMA JASNO, V KAKŠNI DRŽAVI BI ŽIVELI, ČE NE BI BILO SINDIKATOV!
Prav zaradi naše moči smo v pogajanjih o spremembah zakona o delovnih razmerjih ubranili:
- višino odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi,
- povračilo stroškov za malico ter prihod na delo in odhod z dela,
- dodatek za delovno dobo,
- vlogo in naloge sindikata na področju delovnih razmerij,
- delovno pravni položaj oziroma varstvo sindikalnih zaupnikov,
- pravilo, da lahko le kolektivna pogodba na ravni dejavnosti izjemoma določi pravice na nižji ravni, kot jih določa zakon.
V pogajanjih pa smo »iztržili«:
- minimalno krajšanje odpovednih rokov,
- minimalno krajšanje obveznega nadurnega dela,
- ponudba dela pri drugem delodajalcu s prenosom pravice do odpravnine,
- projektno delo,
- opustitev subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov,
- podaljšanje subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi,
- ureditev mesta in vloge vodilnih delavcev,
- dopustna odpoved pogodbe o zaposlitvi starejšemu delavcu pod pogojem, da mu je ponujena nova pogodba o zaposlitvi,
- sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto ali vrsto del,
- dopolnjeni členi zakona v zvezi z diskriminacijo, viktimizacijo in na novo urejeno psihično trpinčenje.
KAKŠNE SO ŠE DRUGE PREDNOSTI ČLANSTVA?
Poleg tega, da se en sam delavec ne more boriti za svoje pravice in da lahko dosežemo spremembe le če smo združeni, je koristno postati, biti in ostati član sindikata zato, ker članom nudimo:
- informacije o plačah in drugih pravicah iz kolektivnih pogodb,
- informacije o njihovih pravicah iz zakona o delovnih razmerjih, v primeru kršitve le-teh pa jim pomagamo z brezplačno pravno pomočjo,
- v podjetjih in ustanovah imamo organizirane sindikate, ki članom pomagajo v pogajanjih z vodstvi podjetij in lastniki o plačah, delovnih pogojih, zdravju in varnosti pri delu in drugih vprašanjih, ki se urejujejo preko sindikata,
- člani posameznih sindikatov so kolektivno nezgodno zavarovani,
- prek krovne pogodbe imajo člani popust pri dodatnem zdravstvenem zavarovanju,
- člani posameznih sindikatov dejavnosti lahko v primerih, določenih s pravilniki sindikatov, dobijo denarno pomoč iz solidarnostnih sredstev,
- člani sindikatov lahko dobijo ugodna posojila preko Delavske hranilnice,
- sindikati jim nudijo pomoč v času stavke,
- organiziramo vrsto usposabljanj in izobraževanj članov sindikatov in sindikalnih zaupnikov,
- s kartico ugodnosti lahko člani izkoristijo popuste na več kot 600 prodajnih in storitvenih mestih po vsej Sloveniji.
Pogosta trditev, ki jo od članov sindikata slišite sindikalni zaupniki v podjetjih in ustanovah je tudi: od sindikata nimam nič! Zakaj sploh plačujem članarino? Odgovor na to vprašanje je lahko naslednji: Sindikat je kot kasko zavarovanje: dolga leta ga plačuješ, pa se tvojemu avtu ne zgodi ničesar. Po desetih letih pa ga naluknja toča in si vesel, da je v tistem trenutku kasko zavarovan. Verjetno je med vami precej takšnih, ki plačujejo sindikalno članarino že dvajset ali več let in niso nikoli potrebovali brezplačne pravne pomoči ali druge usluge sindikata. Če pa ste s svojo članarino pomagali vsaj enemu delavcu, da je s sindikalno pravno pomočjo dobil tožbo proti delodajalcu na sodišču, potem ste naredili veliko. To je eden od elementov solidarnosti, ki je lastna sindikatom. Seveda pa ni samo brezplačna pravna pomoč tista, za katero gre iz sindikalne članarine veliko sredstev. Če želi sindikalna organizacija parirati delodajalskim in vladnim službam v pogajanjih, mora imeti svoje podatke in izračune, za kar tudi sama potrebuje dobre strokovnjake in jih mora ustrezno plačati, če jih želi obdržati.
Lahko pa takšnemu članu sindikata ali delavcu, ki se na ta način izgovarja, da ne želi vstopiti v sindikat, odgovorimo sledeče: če misliš, da je sindikat nepotreben in da ni nič naredil za delavce, potem se usedi in napiši pisno izjavo delodajalcu, da se odpoveduješ regresu za letni dopust, povračilu stroškov za delo, da želiš, da tvoj dopust traja le štiri tedne, da nočeš višje plače, da se odpoveduješ dodatkom na delovno dobo in podobno. Mnogi ne vedo, da vse to obstaja zaradi sindikata, ker jim tega preprosto ne znamo razložiti. Da pa smo vse to dosegli in da bomo lahko tudi ohranili v prihodnje, potrebujemo številčno močne sindikate.
Problem priskledništva
Pravice iz delovne zakonodaje in kolektivnih pogodb po navadi »pokrivajo« vse delavce, kljub temu pa ti niso vsi člani sindikata. Zato v mnogih državah takšne delavce, ki niso člani sindikata, imenujejo priskledniki. Imajo namreč koristi od pogajalske moči sindikatov, ne da bi zanjo dejansko plačevali. »Priskledniki so torej ljudje, ki se izogibajo plačilu za zadeve, ker so te »neizključljive« - na voljo so vsem, ne glede na to ali so zanje plačali ali ne. Zakaj bi se torej včlanili? Za sindikate je to bistven problem.
Sindikati se lahko odzovejo na dva načina. Lahko poiščejo regulativno rešitev tako, da mora vsak, ki ima koristi od sindikalnih storitev, obvezno prispevati k pokritju stroškov zagotavljanja teh storitev, ali pa sprejmejo tržno rešitev tako, da poskušajo prepričati delavce, da ponujajo storitve, ki jim sicer niso na voljo in je zanje vredno plačati.
Regulativne rešitve problema priskledništva so znane kot prakse za zaščito sindikata. To so ureditve, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb ali delovne zakonodaje, kjer delodajalec sodeluje s priznanim sindikatom zaradi zagotovitve, da sta število članov in / ali prihodek iz članarine čim večja. Delodajalce običajno zavezujejo, naj vztrajajo pri tem, da so delavci člani sindikata, oziroma naj članom sindikata ponudijo neke vrste prednostno obravnavo. Te regulativne rešitve je v praksi zelo težko izvesti, saj so lahko mimogrede v nasprotju z načeli konvencije o svobodi združevanja ali pa Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Takšne rešitve najbolj poznajo v Skandinaviji in v angleško govorečem svetu.
V drugih državah se bolj poslužujejo tržnih rešitev. Pri tej se skuša delavce prepričati, da je sindikat učinkovita sila za spremembe in da članstvo prinaša precejšnje prednosti. Morda najpomembneje pri pridobivanju novih članov pa je, da se jih prepriča, da imajo v boju za pravičnejša zaposlitvena razmerja, poštene plače in trajnostni gospodarski razvoj sindikati pravico na svoji strani.
Sindikati in moralna kriza
Posledice neoliberalizma, ki so vsebovane v trditvah: »Nič ni važnejše od lastnega interesa!« ali pa »Pohlep je dober!«, se kažejo v velikem delu naše družbe, žal pa tudi med mladimi!
Sedanja kriza ni samo finančna in gospodarska ampak tudi moralna. Se še spomnite? Včasih (še pred dvajsetimi leti) smo rekli: kar je dobro za družbo je dobro tudi zame, danes pa pravimo: kar je dobro zame je tudi za celotno družbo. Na videz je to morda nepomembno, vendar pa se to kaže v našem vsakdanjem življenju. Iz tega mišljenja oziroma že kar načina življenja, se je rodil neizmeren pohlep po dobičkih oziroma bogatenju, iz njega se je rodil mezdni odnos ter sužnjelastniško izkoriščanje delavk in delavcev. Zaradi tega je solidarnost, ki je bistvo sindikalizma, skoraj izumrla.
Primer nerazumevanja vloge sindikata v podjetju opisuje naslednji dogodek: novinar naše Delavske enotnosti se je pred leti mudil v znanem in uspešnem podjetju na Dolenjskem. To podjetje je zaposlovalo kar lepo število delavcev za določen čas prek agencij za zaposlovanje. Ko je vprašal našega sindikalnega zaupnika, ali se kaj ukvarja z njimi in jim skuša pomagati ter poskuša včlaniti v sindikat, mu je zaupnik odvrnil: s temi nimamo nič, oni so itak tukaj le za 6 mesecev, potem pa gredo drugam. Žal ni razumel, da delavci, zaposleni prek agencij za določen čas zbijajo ceno dela in nižajo delovne pogoje tudi drugim, redno zaposlenim delavcem (njegovim članom) in da bi se moral zavzeti za njih ter zahtevati enako obravnavanje, kot redno zaposlenih delavcev.
Primer pripadnosti sindikalni organizaciji
Kot primer zavesti članstva o tem, kaj pomeni sindikalna organizacija in zakaj jo potrebujemo, navajam sindikalno organizacijo CGIL iz sosednje Italije. Ko je aprila letos organizirala sindikalne demonstracije v Rimu, ki se jih je udeležilo okoli dva milijona članov, so članice in člani nakazali v obliki prostovoljnih prispevkov skoraj 3 milijone evrov na žiro račun CGIL za organizacijo demonstracij. Na moje vprašanje, od kje tako visoka zavest, sem dobil odgovor, da članice in člani CGIL vedo, da organizacija takšnih demonstracij veliko stane, da vedo, da jih CGIL ne more organizirati zgolj iz članarine in je zato za njih popolnoma normalno, da prostovoljno prispevajo. In nihče od članic in članov jih ni vprašal, kam dajejo članarino, oziroma zakaj demonstracij ne organizirajo iz članarine.
RAST IN UPADANJE ČLANSTVA V EVROPSKIH SINDIKATIH
»Sedanja kriza velika priložnost za delavke in delavce, da vstopijo v sindikate in obranijo svoje pravice!« (bivši predsednik Evropske komisije in pobudnik vzpostavitve socialnega dialoga na evropski ravni Jacques Delors, Pariz, 27. maja 2009)
Večina evropskih sindikatov se v zadnjih letih sooča s problemi upadanja članstva. Ravno zato je Evropska konfederacija sindikatov pred dvema letoma na kongresu v Sevilli sklenila, da je potreben ofenzivni pristop k včlanjevanju novih članov v sindikate. Večina članic evropske konfederacije se je tega problema lotila z vso resnostjo in razvila različne aktivnosti za ohranjanje članstva in pridobivanje novih članov. Kljub temu so po zadnjih podatkih evropski sindikati v obdobju 2008-2009 izgubili 73.500 članov.
Tudi v Sloveniji so sindikati v zadnjih desetih letih izgubili veliko število članov. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila stopnja sindikaliziranosti (to je odstotek zaposlenih delavk in delavcev, ki so včlanjeni v sindikalno organizacijo) okoli 60%, sredi devetdesetih let pa je ta odstotek padel na 40 % in se obdržal do vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Od vstopa v EU naprej pa je padal in pristal na 26,6%.
Večina sindikalnih organizacij je za včlanjevanje izdelala svoje strategije. Te so z marketinškega vidika sicer različne, po pristopu pa so si podobne v naslednjem:
• Sindikalne centrale so si postavile cilje, za koliko bodo do konca tekočega leta povečale članstvo: na primer za 2, 3 ali 5 odstotkov;
• Vsak sestanek sindikata, ne glede na kateri ravni se odvija (nacionalni, sindikata dejavnosti, regionalni ali v sindikatu podjetja oziroma ustanove) mora imeti točko dnevnega reda: včlanjevanje;
• Na ravni sindikalne konfederacije so ustanovile posebne oddelke za včlanjevanje. Ti s strokovnega in marketinškega vidika pomagajo sindikatom dejavnosti pri včlanjevanju. Povprečno je v teh oddelkih za včlanjevanje in organiziranje zaposleno 6 ljudi, finančna sredstva, ki jih imajo letno na razpolago za včlanjevanje pa se gibljejo od 5.000 evrov pa do 2 milijonov evrov. V povprečju sindikalne konfederacije namenjajo za včlanjevanje letno 387.632 evrov;
• Ciljne skupine za včlanjevanje so naslednje: delavci, ki še niso včlanjeni, mladi delavci, delavke, delavci, ki so zaposleni po pogodbah za določen čas ali v drugih negotovih oblikah zaposlitve (na primer samozaposleni, ki ob sebi nimajo zaposlenih še drugih delavcev), delavci migranti in upokojeni delavci.
ZAKLJUČEK: VELIKA DRUŽBENA ODGOVORNOST SINDIKATOV
Upadanje članstva v sindikatih in s tem moči sindikatov predstavlja resen problem ne samo v Evropi, pač pa tudi v Sloveniji. Izumiranje sindikatov oziroma velik padec članstva v sindikatih bi lahko imelo širše posledice za našo družbo. V sindikatih se morda sploh ne zavedamo svoje odgovornosti in posledic, ki jih ima padec moči sindikatov za sistem kolektivnega pogajanja, za socialno državo in demokratično družbo nasploh. Z upadanjem moči sindikatov država izgublja enega izmed najbolj močnih kontrolnih mehanizmov v sistemu industrijske demokracije in če se bo to nadaljevalo, bodo delavke in delavci prepuščeni na milost in nemilost liberalnemu modelu kapitalizma, socialna država pa bo le še mrtva črka na papirju.
Pavle VRHOVEC
Izvršni sekretar P ZSSS
torek, 1. junij 2010
Z 31.5. 2010 JE ODPRLA SVOJE PROSTORE INFO TOČKA ZA TUJCE ZAVODA RS ZA ZAPOSLOVANJE
Povzemam sporočilo za javnost ZRSZ z dne 31.5. 2010:
Delovni migranti (v nadaljevanju migranti) se ob vstopu v Slovenijo soočajo s številnimi odprtimi vprašanji, ki večinoma predstavljajo veliko breme za posameznika. Premostiti morajo različne postopke, ki omogočajo njihovo bivanje v državi ter jih vključujejo v novo družbeno okolje. Pomanjkanje osnovnih informacij je pogosto največja ovira, s katero se spopadajo na poti do kakovostnega življenja. Pri tem igra zelo pomembno vlogo tudi možnost zaposlitve, saj prispeva k bolj celoviti in uspešni integraciji migrantov. Z namenom posredovanja ključnih podatkov o pogojih za zaposlitev in delo je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje vzpostavili nov komunikacijski kanal: INFO točko za tujce.
Info točka za tujce, ki sodi v okvir projekta Spodbujanje zaposljivosti, izobraževanja in socialnega vključevanja delavcev migrantov in njihovih družin, se nahaja v središču Ljubljane, v novih prostorih na Slovenski 55, kjer so sodelavci v času uradnih ur na voljo vsem iskalcem informacij.
Prav tako pa se ZRSZ prilagaja vsem, ki INFO točke za tujce ne morejo obiskati ali poklicati v času uradnih ur - v ta namen izvaja aktivnosti informiranja tudi na terenu, za kar imamo na razpolago posebej prirejeno vozilo, t. i. “mobilno Info točko za tujce”.
INFO točka za tujce je prvenstveno namenjena migrantom, ki prihajajo iz držav izven meja Evropske unije. Migranti, ki na podlagi delovnih dovoljenj delajo oziroma se zaposlujejo v Republiki Sloveniji, predstavljajo ranljivo družbeno skupino. Iz podatkov o veljavnih delovnih dovoljenjih je namreč razvidno, da na slovenskem trgu dela približno 80.000 državljanov, ki prihajajo iz tovrstnih držav.
INFO točka za tujce je na voljo tudi vsem drugih tujcem, ki potrebujejo informacije, svetovanje in administrativno pomoč pri urejanju dokumentacije na področjih vstopa in prebivanja v Sloveniji, zaposlovanja in dela, možnosti izobraževanja in usposabljanja, novosti s področja nacionalne zakonodaje pri zaposlovanju tujcev ter pravic pri delu, socialnem in zdravstvenem varstvu v Sloveniji.
INFO točka za tujce je na voljo ob ponedeljkih in torkih med 8. in 12. ter med 13. in 15. uro, ob sredah med 8. in 12. ter med 13. in 18. uro, v petek pa do 13. ure. Sodelavci v INFO točki so dosegljivi tudi po telefonu: 01/472 64 60 oz. prek elektronske pošte z naslovom: info-tujci@ess.gov.si
Do konca leta 2013 – do tedaj formalno poteka projekt Spodbujanje zaposljivosti, izobraževanja in socialnega vključevanja delavcev migrantov in njihovih družin – ZRSZ pričakuje, da bo INFO točko obiskalo približno 15 tisoč tujcev. Do 28. maja 2010 je informacije pridobilo približno 300 uporabnikov INFO točke.
-------------------------------------
INFO točka bo v kratkem pričela z regijskimi obiski, zato sem z njenimi predstavniki zmenil, da se posreduje informacije o obisku določene regije najbližji območni organizaciji ZSSS, tako da se boste lahko konkretno spoznali in izmenjali izkušnje.
In še nekaj: na spodnjih povezavah lahko najdete povezave do informativnih brošur za delavce migrante, ki jih je izdal ZRSZ.
• Kako priti in si urediti bivanje v Sloveniji - angleško, nemško, srbsko, hrvaško, bosansko, makedonsko, albansko
• Kako v Sloveniji pridobiti ustrezno delovno dovoljenje in pričeti z delom - angleško, nemško, srbsko, hrvaško, bosansko, makedonsko, albansko
• Kakšni so vse pogoji za zaposlitev, delo in prebivanje tujca v Sloveniji - angleško, nemško, srbsko, hrvaško, bosansko, makedonsko, albansko
• Katere pravice imajo tujci v Sloveniji in kako jih lahko uveljavljajo - angleško, nemško, srbsko, hrvaško, bosansko, makedonsko, albansko
• Kako se lahko tujec v Sloveniji samozaposli in kakšni so pogoji za samozaposlitev - angleško, nemško, srbsko, hrvaško, bosansko, makedonsko, albansko
Goran Lukič,
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije
Delovni migranti (v nadaljevanju migranti) se ob vstopu v Slovenijo soočajo s številnimi odprtimi vprašanji, ki večinoma predstavljajo veliko breme za posameznika. Premostiti morajo različne postopke, ki omogočajo njihovo bivanje v državi ter jih vključujejo v novo družbeno okolje. Pomanjkanje osnovnih informacij je pogosto največja ovira, s katero se spopadajo na poti do kakovostnega življenja. Pri tem igra zelo pomembno vlogo tudi možnost zaposlitve, saj prispeva k bolj celoviti in uspešni integraciji migrantov. Z namenom posredovanja ključnih podatkov o pogojih za zaposlitev in delo je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje vzpostavili nov komunikacijski kanal: INFO točko za tujce.
Info točka za tujce, ki sodi v okvir projekta Spodbujanje zaposljivosti, izobraževanja in socialnega vključevanja delavcev migrantov in njihovih družin, se nahaja v središču Ljubljane, v novih prostorih na Slovenski 55, kjer so sodelavci v času uradnih ur na voljo vsem iskalcem informacij.
Prav tako pa se ZRSZ prilagaja vsem, ki INFO točke za tujce ne morejo obiskati ali poklicati v času uradnih ur - v ta namen izvaja aktivnosti informiranja tudi na terenu, za kar imamo na razpolago posebej prirejeno vozilo, t. i. “mobilno Info točko za tujce”.
INFO točka za tujce je prvenstveno namenjena migrantom, ki prihajajo iz držav izven meja Evropske unije. Migranti, ki na podlagi delovnih dovoljenj delajo oziroma se zaposlujejo v Republiki Sloveniji, predstavljajo ranljivo družbeno skupino. Iz podatkov o veljavnih delovnih dovoljenjih je namreč razvidno, da na slovenskem trgu dela približno 80.000 državljanov, ki prihajajo iz tovrstnih držav.
INFO točka za tujce je na voljo tudi vsem drugih tujcem, ki potrebujejo informacije, svetovanje in administrativno pomoč pri urejanju dokumentacije na področjih vstopa in prebivanja v Sloveniji, zaposlovanja in dela, možnosti izobraževanja in usposabljanja, novosti s področja nacionalne zakonodaje pri zaposlovanju tujcev ter pravic pri delu, socialnem in zdravstvenem varstvu v Sloveniji.
INFO točka za tujce je na voljo ob ponedeljkih in torkih med 8. in 12. ter med 13. in 15. uro, ob sredah med 8. in 12. ter med 13. in 18. uro, v petek pa do 13. ure. Sodelavci v INFO točki so dosegljivi tudi po telefonu: 01/472 64 60 oz. prek elektronske pošte z naslovom: info-tujci@ess.gov.si
Do konca leta 2013 – do tedaj formalno poteka projekt Spodbujanje zaposljivosti, izobraževanja in socialnega vključevanja delavcev migrantov in njihovih družin – ZRSZ pričakuje, da bo INFO točko obiskalo približno 15 tisoč tujcev. Do 28. maja 2010 je informacije pridobilo približno 300 uporabnikov INFO točke.
-------------------------------------
INFO točka bo v kratkem pričela z regijskimi obiski, zato sem z njenimi predstavniki zmenil, da se posreduje informacije o obisku določene regije najbližji območni organizaciji ZSSS, tako da se boste lahko konkretno spoznali in izmenjali izkušnje.
In še nekaj: na spodnjih povezavah lahko najdete povezave do informativnih brošur za delavce migrante, ki jih je izdal ZRSZ.
• Kako priti in si urediti bivanje v Sloveniji - angleško, nemško, srbsko, hrvaško, bosansko, makedonsko, albansko
• Kako v Sloveniji pridobiti ustrezno delovno dovoljenje in pričeti z delom - angleško, nemško, srbsko, hrvaško, bosansko, makedonsko, albansko
• Kakšni so vse pogoji za zaposlitev, delo in prebivanje tujca v Sloveniji - angleško, nemško, srbsko, hrvaško, bosansko, makedonsko, albansko
• Katere pravice imajo tujci v Sloveniji in kako jih lahko uveljavljajo - angleško, nemško, srbsko, hrvaško, bosansko, makedonsko, albansko
• Kako se lahko tujec v Sloveniji samozaposli in kakšni so pogoji za samozaposlitev - angleško, nemško, srbsko, hrvaško, bosansko, makedonsko, albansko
Goran Lukič,
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
