Po
poročanju današnjih
časopisov bodo ZDA proti
ameriški bonitetni agenciji Standard & Poor's (S&P) vložile civilno
tožbo zaradi njenih ocen
tveganosti vrednostnih papirjev iz leta 2007. V tožbi se bodo po pisanju BBC osredotočili
na izredno visoko ocenjeno stopnjo zaupanja v nekatere hipotekarne kredite, ki
jih je podelila S&P, a so pozneje propadli. Tožbi naj bi se po poročanju
ameriškega Wall Street Journala pridružile tudi nekatere druge
države.
Če
se vrnemo nekaj mesecev nazaj v preteklost – 12. novembra 2012 smo si lahko
prebrali, da je Italijansko tožilstvo, ki je vodilo preiskavo proti vodilnim v
ameriških bonitetnih hišah Standard&Poor's ter Fitch in Moody's, predlagalo
uvedbo
sodnega postopka za pet managerjev S&P in dva vodilna v Fitchu zaradi
suma manipuliranja s finančnimi trgi na škodo Italije. S&P in Fitch sta po
ugotovitvah tožilstva manipulirali s finančnimi trgi z objavljanjem
izkrivljenih ali napačnih informacij o stanju italijanskih javnih financ,
poročajo italijanski mediji. Preiskovanci v Moody's so se sojenju že izognili,
saj tožilci dokazov proti njim niso našli. Tožilstvo ugotavlja, da so
tendenciozne objave agencij škodovale ugledu in oceni kreditne sposobnosti
Italije tako na nacionalnem kot na mednarodnih finančnih trgih, kar je
povzročilo občutno spremembo cene italijanskih državnih obveznic in oslabilo
evro.
Vse
bolj očitno je torej, da bonitetne agencije kot tako imenovani vrhovni
ocenjevalci tržnega zaupanja same krepko izgubljajo na zaupanju. Ta malce
ironični obrat se med drugim pozna tudi na tržni (o)ceni zaupanja vanje -
delnice ameriške založniške in medijske skupine McGraw Hill, ki je lastnica
agencije S&P, so v ponedeljek, ko je na dan prišla novica o tožbi, padle za
14 odstotkov, za 10 odstotkov so se znižale tudi bonitetni agenciji Moody's.
A
če je v tujini minilo kar nekaj let, preden so se, oziroma se bodo sprožili
sodni postopki proti bonitetnim agencijam, pa je Slovenija država, kjer je
strahovlada bonitetnih agencij prišla celo do ustavnega sodišča – v
odločitvi US, da bi z odložitvijo uveljavitve in z zavrnitvijo Zakona o
Slovenskem državnem holdingu (ZSDH) na referendumu nastale protiustavne
posledice, lahko besedo »bonitetn« najdemo kar štirinajstkrat. Da ne
govorimo o politični sferi, ki se v pomanjkanju argumentov v prid
fiskalni konsolidaciji skriva za bonitetnimi ocenami. Ali kakor je to plastično
ponazoril Matej
Tonin iz NSi: »Predlagani vladni varčevalni ukrepi, ki v javnosti vzbujajo
nezadovoljstvo, morajo biti sprejeti, drugače nam bodo bonitetne ocene tudi v
prihodnosti padale, kar bo podražilo stroške zadolževanja« (NSi, 28.3. 2012). V histerično
verigo bonitetnih ocen so »seveda« ujeti tudi predstavniki gospodarstva
– tako smo septembra
2011 lahko zasledili, da »bo znižanje
bonitetne ocene Slovenije po mnenju GZS in OZS povzročilo velike težave
slovenskemu gospodarstvu, saj se bodo posojila močno podražila«.
A ta histerija okoli bonitetnih ocen, ki so nalepljene
predvsem in skorajda izključno na elemente fiskalne konsolidacije, med drugim
povzroča popolno razvojno blokado. Največ, kar lahko izdavijo politični nosilci
oblasti je namreč to da »varčevalni ukrepi nujni«. Največ, kar lahko izdavijo
predstavniki gospodarstva, pa je nuja po zniževanju stroškov, javne porabe in
povečevanju prožnosti trga dela. Zadnji primer takšne rigidnosti je izjava
Samota Hribar Miliča iz Gospodarske zbornice Slovenije, ko je povedal, da ne vidi nobenega razloga,
da bi bil 15. avgust ali 31. oktober še vedno praznik. A do
učinkovite razvojne politike, ki ustvarja nova delovna mesta z visoko dodano
vrednostjo, še zdaleč ni bližnjic v smislu predlaganega ukrepa zniževanja
števila praznikov. Danska in Finska imata recimo v letu 2013 19 oziroma 18 praznikov – pa
sta še vedno na 12. oziroma 3. mestu na GCI
lestvi mednarodne konkurenčnosti. Slovenija, ki ima
13 praznikov, je pač na 56.
Goran Lukič
Izvršni sekretar P ZSSS
Ni komentarjev:
Objavite komentar