Ime česa sta Marko Milenković in Jurij Šimac?

Ime česa sta Marko Milenković  in Jurij Šimac?

 

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

najprej sem vam vnaprej dolžan opravičilo. Kajti slednje elektronsko sporočilo bo mestoma tudi osebno, in zato moram že na začetku poudariti, da namen mojega pisanj nikakor ni populistično nabiranje točk, temveč zgolj ena stvar: razjasnitev stvari. Za kaj gre?

V zadnjih tednih opažam, da se s strani določenih medijskih hiš in znotraj njih določenih novinarjev stopnjuje medijski pritisk na sindikalno gibanje.

Novinar informativne oddaje 24ur na POP tv Marko Milenković je ob sindikalnih protestih proti razprodaji podjetij 6. novembra letos tako izjavil naslednje: »Ampak glede na to, da je bila danes edina konkretna zahteva sindikalistov to, da morajo biti vključeni v kakršnokoli odločanje o privatizaciji, se mi zdi, da branijo predvsem svoje položaje, svoj status«. Isti novinar je 11. novembra letos v prispevku o sindikalnih protestih izjavil » (…) A to niso bili naši sindikati, Posediju, Štruklju, Semoliču in drugim se v nekdanji socialistični Jugoslaviji ni bilo treba boriti za pravice delavstva, zato pa se že celotno zgodovino samostojne Slovenije borijo za svoje izgubljene privilegije. (…) Naši sindikalisti so si na krilih socialističnih idej ustvarjali kariere in odlično živeli, zdaj pa ne zmorejo ali nočejo uvideti, da so se razmere spremenile«.

Včeraj pa smo si lahko v Financah prebrali uredniški komentar novinarja Jurija Šimaca z naslovom »Za koga delata Semolič in Štrukelj«. V katerem le-ta med drugim zapiše: »Se kdo spominja, da bi Semolič in Štrukelj organizirala proteste v središču prestolnice ali drugega večjega mesta, ko smo mediji objavljali zgodbe o neplačanih prispevkih zaposlenih v Vegradu in Viator & Vektorju, o neplačanih podizvajalcih v Stožicah? Sta protestirala morda takrat, ko je Hilda Tovšak svoje neplačane delavce izganjala v Bosno? Ali pa takrat, ko je izginil denar iz Vegradovega solidarnostnega sklada, namenjen družini umrlega delavca?«

 

Res ne razumem. Kakšni sindikalni privilegiji? Od kdaj je stresanje floskul novinarsko delo? Morebiti se komu to zdi težek jezik. A ne morem biti več tiho. Ne kot sindikalist, ne kot Goran Lukič. Absolutno verjamem v sindikalizem in sindikalno gibanje. To seveda ne pomeni, da je sindikalno gibanje absolutno brez napak. A takšno stresanje subjektivnih mnenj, skrito za tako imenovano objektivno novinarsko poročanje je nič drugega kot žaljivo. Ja, imam absolutni privilegij. Absolutni privilegij, da pomagam našemu članu. Privilegij, da pride član do nas in se nam zahvali za pomoč, ki mu jo nudimo. In imam tudi absolutno odgovornost. Odgovornost do našega člana. Kajti naš član je naša javnost. Pred  katerim se položi račune, da podatke in informacije. Kot pa vidim, pa nekateri razumejo novinarski poklic kot privilegij promoviranja lastnih stereotipnih predstav in predsodkov. In to je absolutno napačno. In žalostno. In omalovažujoče do kvalitetnega novinarskega dela, katerega se trudi opravljati velika večina novinarjev in novinark. Novinar Marko Milenković recimo pravi, da »branimo svoje položaje, svoj status«. Ja, res je, branimo status naših članov, ki so zaposleni v podjetjih, katera so v postopku privatizacije. Ali je s tem kaj narobe?

 

Novinar Financ Jurij Šimac nam očita, da nas ni bilo nikjer, ko so v medije recimo prišle zgodbe o neplačanih podizvajalcih v Stožicah; ko je Hilda Tovšak svoje neplačane delavce izganjala v Bosno; ko je izginil denar iz Vegradovega solidarnostnega sklada. Sam zase verjamem, da imam dokaj visok tolerančni prag. A te obtožbe so več kot žaljive. Kajti te obtožbe novinarja Financ ne razumem zgolj kot ideološko slepo pego. Te obtožbe novinarja Financ sam razumem in definiram zelo osebno. Ali se res moram usmeriti na link do prispevka na oddaji 24ur (!), kjer smo skupaj z novinarko opozarjali na neživljenjske pogoje delavcev migrantov (sedaj pa ta ista oddaja tolče po nas, češ da branimo »sindikalne privilegije«), novinar Jurij Šimac pa nam očita, da smo bili tiho ob teh tragičnih zgodbah? Razumi, kdor more. Ali novinar Jurij Šimac ve, kako je, ko v tvojo pisarno pride gradbeni fizični delavec, ki se pred tabo psihično stre, ker mu je delodajalec pobral vse, doma pa ga čaka lačna družina? Ali ta isti novinar ve, skozi kaj vse gremo in bomo vedno znova šli za tega in te delavce? Ker smo sindikat! Ali ta isti novinar ve, da je s svojimi izjavami pohodil naše vsakodnevno delo z delavkami in delavci? Ali se je ta isti novinar sploh kdaj oglasil v svetovalni pisarni za migrante na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, kjer bi videl, kaj pomeni vsakodnevni boj s slabimi delodajalci? Ali se je ta isti novinar glede Vegrada pogovoril z našim sindikalistom Srečkom Čaterjem, ki bi povedal da smo prav mi Policiji prijavili izginotje denarja iz Vegradovega solidarnostnega sklada?

 

Seveda je lažje selekcionirati informacije in jih zožiti v kratek antisindikalni politični pamflet s preplačanimi sindikalnimi privilegiranci kot glavnimi junaki. Seveda je lažje ne priti na novinarsko konferenco, kjer opozarjamo o pritiskih na sindikaliste znotraj podjetij.

A to ni novinarstvo. To je zloraba medijskega prostora za promocijo lastnih predsodkov.

Lahko bi sledil praznemu cinizmu zgornjih zapisov omenjenih dveh novinarjev in zapisal »za koga delata Šimac in Milenković?«

Ker pa se res ni bi želel spuščati na nivo prazne pamfletarske debate, hkrati pa pač ne morem in ne smem mimo težkih posledic le-te, bom na koncu postavil naslednje vprašanje:

Ime česa sta Marko Milenković in Jurij Šimac?

 

Goran Lukič

ZSSS