Slovenska vlada je uradno privatizirana, nadaljevanje zgodbe: kdo je tu nor?

Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

 

v soboto je v časopisu Delo bil objavljen prispevek »Bruselj dolguje Sloveniji že več kot 300 milijonov evrov«. Tako je, to ni pomota. Bruseljska blagajna sicer ne sme imeti primanjkljaja, a neplačani računi za projekte Unije v članicah se prenašajo v naslednje leto in luknja bi se letos po sistemu snežne kepe utegnila povečati že na vsaj 23 milijard evrov. V Sloveniji se je že nabralo za 313 milijonov evrov neplačanih računov in do konca leta bi se po opozorilih ministra za finance Dušana Mramorja lahko njihova vrednost povečala na 350 milijonov evrov. V ta isti Bruselj hodi naš predsednik vlade pokorno dokazovati politično stabilnost, ugled in kredibilnost Slovenije, tudi v smeri nujnosti nadaljnje privatizacije, če uporabimo besednjak, ki ga pogosto uporablja.

A prav ta servilnost nam lepo pokaže dva obraza političnega vrha Slovenije – ko se predlaga (začasna!) zaustavitev postopkov privatizacije, predlagateljem vlada (!) grozi z domnevnimi odškodninskimi tožbami, ki naj bi jih vlagali zasebni finančni svetovalci zaradi izgube »nagrad za uspeh«. Ko pa v javnost pride novica, da je ta isti Bruselj, ki zateguje fiskalni pas Sloveniji in jo med drugim poziva k privatizaciji, dolžan Sloveniji več kot 300 milijonov evrov, pa je vse tiho, imamo zgolj kratko »zaskrbljujočo« informacijo ministra za finance Dušana Mramorja. Kot da je to nekaj normalnega. Več kot 300 milijonov evrov. Da ne govorimo o tem, da naš politični vrh servilno izvaja politično pokoro vrhu Evropske komisije. Vrhu, ki je utelešen v osebi svežega predsednika evropske komisije Jeana Clauda Junckerja. Tistega Junckerja, ki je bil 18 (!) let, to je med leti 1995 in 2013 predsednik vlade in finančni minister Luksemburga. Države, ki je v tem trenutku najbolj znana po aferi Lux leaks, kjer je mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev razkril vso velikodušnost Luksemburga pri davčnih darilih multinacionalkam.  

 

Skratka, politično kredibilnost in odvezo za nadaljnjo privatizacijo naš politični vrh išče pri našem dolžniku. Katerega vodi oseba iz države, ki je tako rekoč patentirala »davčno optimizacijo«. In kakšen je odziv naše vlade na Lux leaks? Tišina (o odzivih pristojnih politikov iz Francije, Združenega kraljestva, Belgije, Nemčije, Avstralije in Danske si lahko preberete tukaj. ).

Če pa malce pobrskate po seznamu več kot 340 mednarodnih korporacij, ki se že vrsto let poslužujejo skrivnih davčnih dogovorov v Luksemburgu, pa recimo najdete tudi podjetji Apax Partners in Providence Equity Partners – imena, ki so  po zadnjih informacijah  v igri za nakup Telekoma Slovenije. Da ne govorimo, da je na tem istem seznamu tudi Citigroup,  s katerim je Slovenska odškodninska družba (SOD) oktobra 2013 podpisala pogodbo o pomoči pri prodaji nacionalnega telekomunikacijskega operaterja.

 

P.S. Medtem, ko so v igri za privatizacijo našega največjega telekomunikacijskega operaterja podjetja, ki so zelo domača s pojmom »davčna optimizacija«, bomo v Sloveniji očitno dobili novo delovno skupino, ki se bo imenovala »medinstitucionalna delovna skupina za oceno stanja in identifikacijo ukrepov za učinkovitejšo zaščito gospodarskih in finančnih interesov Republike Slovenije zaradi odlivanja in skrivanja finančnega premoženja v tujini, zlasti v tako imenovanih davčnih oazah«.

In medtem, ko bo ta delovna skupina zbirala podatke, ki jih že tako in tako imata Finančna uprava RS in Urad RS za preprečevanje pranja denarja, pa bo ta ista vlada po besedah predsednika vlade ustvarila »gospodarsko okolje z bistveno manj administrativnimi ovirami«. Že nič kolikokrat smo zapisali, da je prav to nižanje administrativnih ovir med drugim ustvarilo epidemijo veriženja podjetij, kjer se po podatkih Bisnode v ozadju dostikrat skriva tveganje davčne utaje…

 

Res, kdo je tu nor?

 

Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije