nedelja, 01. avgust 2010

NAPAKA FISKALNE KONSOLIDACIJE – USMERITEV

Ena izmed skupnih značilnosti večih varčevalnih programov (Španija, Slovenija, Irska) je zniževanje investicij. Španija predvideva znižanje sredstev za regionalna vlaganja za 1,2 milijardi evrov, Slovenija zniževanje vlaganj v prometno in zdravstveno infrastukturo, Irska se odpoveduje investicijam v vrednosti 960 milijonov evrov.



Tovrstno ravnanje vlad je v najmanjši meri presenetljivo. Dušan Mramor, bivši finančni minister Slovenije je tako povedal »tako kot je bilo v mandatu prejšnje vlade nesmotrno, da se je s pospešenimi investicijami v infrastukturo pregrevalo gospodarstvo v času visoke konjukture, je danes nesmotrno, da se te investicije v krizi še zmanjšujejo, saj imajo največje multiplikativne učinke na rast gospodarstva« (Mladina, 18.6. 2010). Temu na istem mestu pritrjuje tudi Bogomir Kovač, ki pravi potrebuje Slovenija začetek zagona gospodarskega cikla. Ker zasebni sektor tega ne more financirati, bi se morala vključiti država z dobro pripravljenimi investicijskimi projekti«.

Pri tem pa v primeru Slovenije ne moremo in ne smemo mimo dejstva, da se Slovenski podjetniški sektor že sam po sebi in že kar kronično spopada z neinovativnostjo. Matjaž Krč je v intervjuju za revijo Podjetnik (junij 2010) tako jasno povedal, da so razvili program za pospeševanje prebojnih inovacij, vendar pa interesa podjetij ni. Pri tem je podal primer pogovora z odgovornim v enem izmed večjih slovenskih podjetij, ki o prebojnih inovacijah noče niti razmišljati. Obenem je podal še dva primera. Prvi se dotika pogovora s predstavnikom slovenske vlade, ki mu je ob predstavitvi programa inovativnosti rekel, da tega slovenska podjetja nočejo. Kakršno koli inoviranje namreč pomeni tveganje, tega pa slovenska podjetja nočejo. Drugi primer pa se dotika pogovora z predstavnico banke, kateri je Krč predlagal, da za njihove komintente, ki so drzni in imajo vizijo, naredi program zastonj. Sicer se je strinjala, da je program krasen, a da nimajo takih podjetij. Ker ima vpogled v poslovna poročila, ve, da imajo za letos v načrtu predvsem krčenje stroškov in strategijo preživetja. Krč poda na to konkreten komentar, kot da se nihče ne zaveda, da najboljša podjetja ravno v času krize usmerijo energijo v inovacije, da pridejo iz krize v dobri kondiciji, ne pa kot izrabljen dirkalni konj.

Vendar pa je to že stara zgodba, ki jo zelo plastično razgali Drenovec (2010), ko zapiše da je slovensko gospodarstvo še staro, staro fordovsko. »Mikro« delovni procesi žarčijo v svoja socialna okolja v glavnem samo disciplino in podrejenost. Večina zaposlenih zasluţi mesečno manj kot 900 evrov, veliki večini Slovencev materialni standard še ne daje kakšnih posebnih občutkov varnosti, ki bi ţe napeljevali v kakšno posebno doživljanje svobode; prevladuje boj za materialne dobrine, ljudstvo je še vedno navaden homo economicus. Impulzi k rasti in napredku, ki jih je dajalo še tisto zadnje veliko prestrukturiranje iz industrije v storitve, so se po dvajsetih letih že izpeli. Pri tem Drenovec opozarja, da ne smemo spregledat, koliko je k rasti BDP in dohodkov v novem kapitalizmu, s privatnimi podjetji in drobnim sektorjem, prispevalo zgolj intenziviranje dela, zgolj potiskanje značilne marljivosti Slovencev že v območje velikega garanja. Ocene »produkcijske funkcije« za Slovenijo kažejo, da so bili prispevki »tehnološkega napredka« (tj. tisti del gospodarske rasti, ki presega vplive rasti količine »dela« in »kapitala«) od drugega dela devetdesetih let naprej samo še neznatni in občasno kar negativni; skoraj zagotovo so bili spet krepko negativni po letu 2006.

Skratka – inovacijski preboj je na Slovenskem trgu očitno res le politična mantra, ki se zelo hitro skrči v realnosti. Zato je rebalans proračuna v bistvu le lepa preslikava slovenskega gospodarskega modela, ki je že kar nekaj časa preživet in ob globalni krizi preživlja sebi lastno krizo.



Pripravil:

Goran Lukič, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

Ni komentarjev:

Objavite komentar