POKOJNINSKA REFORMA

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je v začetku avgusta posredovalo predlog Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Tako predsednik vlade, Borut Pahor, kot tudi sam minister za delo, družino in socialne zadeve, Ivan Svetlik, sta dejala, da je to zadnji predlog in hkrati dala socialnim partnerjem rok do konca avgusta za podajo morebitnih pripomb in predlogov. Ali bodo predlogi socialnih partnerjev smiselni ali ne, bosta glavna akterja pokojninske reforme odločila, kot sta večkrat javno povedala, sama in hkrati tudi sama odločila, ali je nadaljevanje socialnega dialoga še smiselno. To pa pomeni, da vlada na sebi lasten način razume pojem demokracije, sodelovanje socialnih partnerjev in socialni dialog. Vsekakor pa ne priznava dosedanjega prispevka socialnih partnerjev k razvoju Slovenije in uvaja avtokratski način odločanj - demokracije.




Predlog, s katerim želi vlada podaljšati delovno aktivnost na 43 (moški) oz. 41 let (ženske) oziroma na 65 let starosti za oba spola (če delavec predhodno ne doseže 43 oz. 41 let pokojninske dobe), pomeni, da je vlada v celoti izgubila stik z realnostjo ter da so ji delovni pogoji in zdravstveno stanje večine delavcev popolna neznanka. Predlog ZPIZ-2 gre celo tako daleč, da si vlada s spremembo sestave organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije želi podrediti delovanje zavoda, bistveno zmanjšati vpliv sindikatov in upokojencev pri delovanju zavoda in s tem v celoti pridobiti monopol nad delovanjem pokojninske blagajne. Očitno pa vlada pozablja, da pokojninska reforma iz leta 2000 daje rezultate, povečuje pa se tudi dejanska upokojitvena starost. Pri moških je ta že v celoti primerljiva z ostalimi evropskimi državami, pri ženskah pa se prav tako naglo približuje. Zato je vladni predlog pokojninske reforme v prvi vrsti poskus reševanja javnih financ, proračunskega primanjkljaja, ki je posledica negospodarnega ravnanja, financiranja Grčije, bank, finančnih ustanov in drugih vladnih projektov, od katerih ljudje nimajo ničesar. Zgolj dvig pokojninske in starostne dobe za polno pokojnino vsekakor ne pomeni dolgoročne vzdržnosti pokojninske blagajne, temveč zgolj in izključno preložitev sedanjega problema. Nedvomno pa predlog pomeni v nominalnem znesku nižje pokojnine in to kljub večjemu odmernemu odstotku.



Pri zagotavljanju vzdržnosti pokojninske blagajne in zaustavitvi padanja pokojnin bi morali upoštevati dejanske razmere na trgu delovne sile in razmere, v katerih delavke in delavci opravljajo svoje delo. Tako bi bilo potrebno dati večjo veljavo bonusom za daljše ostajanje v delovnem razmerju, zagotoviti druge vire financiranja blagajne, predvsem v dvigu prispevne stopnje delodajalcem (slovenski delavec v primerjavi z drugimi evropskimi delavci plačuje največji prispevek v pokojninsko blagajno – 15,5 % od svoje bruto plače, delodajalec pa samo 8,5 %), nadalje v uvedbi davka na luksuz, obdavčitvi finančnih transakcij med pravnimi osebami, večji obdavčitvi prihodkov od dividend in drugih kapitalskih donosov, v dosledni izterjavi neplačanih prispevkov, zmanjševanju »sive ekonomije«, dela na črno, ipd. Potrebno je vzpodbuditi investicije, odpiranje novih delovnih mest, vzpodbuditi zaposlovanje mladih (prvi iskalci zaposlitve so brezposelni v povprečju več kot 12 mesecev), vzpodbuditi zaposlovanje starejših (več kot 30 % vseh brezposelnih je danes starejših od 50 let), ipd.



Ker tako predsednik vlade kot tudi minister za delo, družino in socialne zadeve nimata ne volje in ne želje prisluhniti argumentom ZSSS in ker nimata niti namena spoznati realno stanje delavk in delavcev (tako zdravstveno kot tudi socialno) in ker sta prepričana, da je slovenskega delavca potrebno izkoristiti do konca, mlade pa imeti brezposelne in odvisne od svojih staršev, bomo v ZSSS, v kolikor bo parlament sedanje predloge ministra in predsednika vlade sprejel, primorani pristopiti k zbiranju podpisov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma, s katerim bomo jasno pokazali, da dobljeno zaupanje na volitvah ne pomeni absolutne oblasti in da imamo sami pravico odločati o svoji usodi.



Andrej Zorko

Izvršni sekretar v ZSSS za pravno področje