TRI ZGODBE

Bolj kot smo zabredli v krizo, bolj se zdi da kapitalizem ne samo da živi, temveč se celo krepi. Vedno znova se prisesa na vedno nove finančne vire, pa naj si bodo to tudi javni, četudi v svoji neoliberalni obliki tako prezira javni aparat. Pri tem pa račun za svojo rešitev popolnoma brez sramu izstavi tako javnim financam kot delavcem. V Sloveniji je tako država izvajala prikrito zamenjavo bančnega dolga z javnim dolgom, ko je leta 2008 2,6 milijarde evrov naložila v banke v obliki depozitov.



Račun ki ga plačuje delavstvo, pa ni zgolj zniževanje življenjskega standarda in izgube zaposlitev. Račun je delavstvu izstavljen tudi preko »nujnih« strukturnih reform. V nadaljevanju bomo pogledali tri konkretne primere le-teh v Sloveniji.



PRVIČ. O FLEKSIBILNOSTI TRGA DELA

Konec avgusta smo socialni partnerji dobili na mizo nov predlog Zakona o delovnih razmerjih. Skrajšujejo se odpovedni roki za delavce z več kot 15 in več kot 25 leti delovne dobe s 75 na 60 oziroma s 150 na 90 dni. Odpravnina ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj bi enotno znašala eno petino osnove za vsako leto dela pri delodajalcu.

Ti ukrepi delavcu s 15 let delovne dobe in zadnjimi tremi plačami v znesku bruto minimalne plače (734,15€) znižaajo odpravnino za 1.432€, torej za dve minimalni plači. Pri čemer bi z naraščanjem delovne dobe ta izguba naraščala. Vse več mladih pa lahko o odpravnini le sanja, saj je skoraj 80 odstotkov prostih delovnih mest zgolj za določen čas, katera pa ne poznajo odpravnin.



A čas krize je jasno pokazal naslednje – v državah z bolj liberalnimi trgi dela (beri: cenejšim in hitrejšim odpuščanjem) so delovna mesta izginjala neprimerno hitreje kot v državah z bolj reguliranim trgom dela. Tako imamo podatek iz EUROSTAT-a, da se je med aprilom 2008 in 2009 stopnja brezposelnosti v ZDA, meki fleksibilizacije trga dela, zvišala za skoraj 5 odstotkov, medtem ko se je le-ta v Nemčiji, ki ima veliko bolj reguliran trg dela, v istem času znižala za 0,3 odstotka. Richard B. Freeman iz Univerze v Harvardu je jasen: dvajset let reform po večji fleksibilnosti trga dela ni v bistvu pripomoglo ničesar k varovanju delavcev pred ekonomskimi krizami, ki jih je povzročilo sledenje »laissez- faire« kapitalskim trgom – in katere del so pravzaprav reforme po večji fleksibilnosti trga dela. Po njegovem je »laissez- faire« eksperiment pogorel na dveh črtah. Deregulacija finančnega sektorja je povzročila povišanje nestabilnosti kapitalskega trga, brez kakršnega koli učinka v zvišani rasti. Ko pa je finančni sektor zapadel v globoko krizo, pa so ukrepi višje fleksibilnosti trga dela naredili bore malo za varovanje delavcev pred negativnimi učinki napačnega menedžeriranja finančnega sektorja – negativni učinki ki so po vseh merilih ogromni.



DRUGIČ. O MALEM DELU



Prav nič ne bomo pretiravali, če bomo zapisali, da se za malim delom pod krinko reševanja problemov študentskega dela skuša mladim ponuditi le še drugo obliko fleksibilnega dela, ki bo konkurenčno za delodajalce in oskubljeno pravic iz rednega delovnega razmerja za male delavce. To navsezadnje prizna sam predlagatelj zakona, saj v gradivu ob tem zakonu zapiše da je »prednost malega dela v primerjavi z delovnim razmerjem še vedno v nižji obremenitvi (8,7% manjša obremenitev s prispevki za socialna zavarovanja) in v večji fleksibilnosti (sistem napotnic), prav tako pa malo delo ne predvideva drugih stroškov dela, ki bremenijo delovno razmerje kot npr. prevoz na delo, letni dopust.« Da bi si res konkretno predstavljali kaj to pomeni, si poglejmo trgovca Borisa. Redno zaposleni Boris dobi po kolektivni pogodbi za dejavnost trgovine 10 odstotni dodatek za popoldansko delo in 100 odstotni dodatek za nedeljsko delo. Prav tako je upravičen do povračila stroškov za malico v višini 3,78 evra za osem ur dela in tako naprej. Medtem pa Boris, mali delavec nima prav nič od teh pravic. Dodatek za popoldansko delo? Nedeljsko delo? Pozabi. Povračilo stroškov za malico in potnih stroškov? Pozabi! Regres? Pozabi!

Predlagatelj zakona o malem delu pa ponuja korenček v obliki vštevanja malega dela v pokojninsko dobo, in sicer »sorazmerno z višino plačanih prispevkov«. No, postavimo trgovca Borisa še enkrat v dvojno vlogo. Prvič naj bo delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta s skrajšanim delovnim časom 60 ur dela na mesec. V drugem primeru pa naj bo Boris mali delavec, ki prav tako dela 60 ur na mesec. In kaj so ugotovili naši ekonomisti? Borisu, ki dela po pogodbi za določen čas, se v zavarovalno dobo šteje 4,14 meseca v enem letu. Borisu, malemu delavcu, ki opravi enako količino dela (!) pa le 2,8 meseca v enem letu.

Kar se tiče malega dela, moramo v najmanjši meri omeniti še tri probleme. Malo delo širi segment zaposlenih revnih. Po podatkih dr. Weinkopfove iz univerze Duisburg Essen kar 86 odstotkov malih delavcev v Nemčiji sodi med zaposlene revne, torej kljub delu pade pod mejo revšcine. Malo delo segregira ženske na trgu dela. Po podatkih nemške sindikalne centrale DGB iz Nemcije je delež žensk med malimi delavci od 65 odstotkov do celo 93 odstotkov. In pa navsezadnje – malo delo ima zaradi vseh svojih »konkurenčnih« značilnosti veliko možnost izpodrivanja »velikega« dela, torej redne zaposlitve. Od leta 2000 se je število zaposlitev s polnim delovnim časom in obveznim socialnim zavarovanjem v Nemčiji znižalo za 1,4 milijona. Delež malih del pri celotni zaposlitvi pa se je od leta 1995 skoraj potrojil.



TRETJIČ. POKOJNINSKA REFORMA

Če poskusimo zelo na kratko strniti glavne predloge vladne pokojninske reforme, lahko uporabimo številke 65, 34, 41 in 43; dvig polne upokojitvene starosti na 65 let; podaljšanje obdobja za odmero predčasne in starostne pokojnine niz sedanjih 18 najugodnejših zaporednih let zavarovanja na 34 let; dvig upokojitvene dobe za moške na 43 let in za ženske na 41 let.



Kot razlog za te spremembe Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) navaja negativne demografske trende ter finančno nevzdržnost trenutnega pokojninskega sistema. Po navedbah MDDSZ se bo pokojninski sistem v Sloveniji po letu 2020 znašel v hudih težavah. Odhodki pokojninske blagajne bodo tako leta 2020 znašali 12,2 % BDP, leta 2050 pa že 20,5 % BDP. Kakor koli se lahko strinjamo s prvim razlogom, pa se je pri drugem potrebno ustaviti in nanj realno pogledati. Kajti v isti sapi ko vlada govori o »požrešnem« pokojninskem sistemu, sa mora zavedati da so delodajalci od leta 1996, ko se jim je prispevna stopnja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prepolovila, pokojninski blagajni do danes odtegnili več kot osem milijard evrov. Prav tako moramo v isti sapi reči, da država vsako leto izgubi okoli deset milijard evrov prihodkov zaradi sive ekonomije – več kakor je predviden prihodek proračuna za leto 2011 (8.822.066.428 €)!



Povejmo po pravici – pokojninski sistem se je večji del znašel v finančni krizi, ker država ne zmore opravljati svoje nadzorstvene funkcije oziroma ker se celo prostovoljno odreče delu prihodkom delodajalcev zaradi baje višje konkurenčnosti gospodarstva. In kaj nam v zameno ponuja? Vsem skupaj tri leta dlje za enake oziroma nižje pokojnine. Zaradi podaljšanja obdobja za odmero pokojnine iz 18 na 34 let pa se nam v posameznih primerih obetajo celo do 150 evrov nižje pokojnine.

Kako nerealni so vladni predlogi sprememb pokojninskega sistema, nam pove primer mlade osebe, ki po študiju vstopa na trg dela. Delavec Rok, star 31 let, ki je do sedaj zbral 2 leti pokojninske dobe bo v najboljšem primeru zbral 43 let pokojninske dobe, ko bo star 72 let. Besede »v najboljšem primeru« pišem zato, ker se vsi še kako prekleto zavedamo, da se vse več mladim obetajo nestabilne in kratkoročne zaposlitve!



Kaj torej država preko strukturnih reform pravi mladim v Sloveniji? Pozabite na pravice iz rednega delovnega razmerja, za vas imamo malo delo s še manjšo priznano pokojninsko dobo, vendar se zavedajte, da boste morali delati tudi preko 70 leta starosti, če boste želeli uveljaviti polno pokojnino.

Ta formula preprosto ni pravična. Ker pa »nujne« strukturne reforme segajo preko vseh generacij, je očitno in nujno potreben usklajen medgeneracijski odgovor. Kajti vse to je naša zgodba, so naša življenja.



Goran Lukič

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije