...komentar prepuščamo vam....
ponedeljek, 30. avgust 2010
četrtek, 26. avgust 2010
ZAKAJ TAKO DRASTIČNA POKOJNINSKA REFORMA ?
POKOJNINSKA REFORMA ZARADI ODPUSTKOV KAPITALU
Od leta 1996 do leta 2008 so delodajalci na račun znižanih socialnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje privarčevali 6,451 milijard €. Ali povedano še bolj konkretno: Ta kumulativni znesek je glede na podatke SURS enak 17,4 % celotnega BDP v letu 2008.
Medtem pa MDDSZ v gradivu za novinarje ob predstavitvi zadnjega predloga ZPIZ 2 (9.8. 2010) zapiše: Modernizacija pokojninskega sistema v Sloveniji je nujna. Brez spremembe se bo pokojninski sistem v Sloveniji po letu 2020 znašel v hudih težavah. Odhodki pokojninske blagajne bodo tako leta 2020 znašali 12,2 % BDP, leta 2050 pa že 20,5 % BDP.
Skratka – projekcije višine odhodkov pokojninske blagajne v letu 2020 v deležu BDP je za 5,4 odstotkov NIŽJA od višine sredstev, ki so jih delodajalci privarčevali na račun znižanih socialnih prispevkov med 1996 in 2008, če to vržemo v delež BDP za leto 2008.
Če k temu prištejemo še znesek 1,6 milijarde €, ki so ga banke v Sloveniji namenile menedžerskim odkupom (višina vseh posojil, ki so jih v zadnjih letih predvsem domače banke v državni lasti namenile drugim pravnim in fizičnim osebam za financiranje menedžerskih prevzemov (katerih je bilo med leti 2000 in 2008 27) naj bi bila po podatkih člana sveta Centralne banke Boža Jašovića v marcu 2009 okoli 1,6 milijarde €), ki so, kot vemo, bolj kot ne uničevala delovna mesta, kar je v popolnem nasprotju z mantro o povezavi med znižanimi socialnimi prispevki in višjo konkurenčnostjo, dobimo znesek 8, 051 milijarde €, ki je bolj kot ne izpuhtel v zadnjih 15 letih v imenu »konkurenčnosti« in ki je seveda še kako povezan s pokojninsko blagajno.
In če k temu še prištejemo količino neplačanih socialnih prispevkov:
Po najnovejših podatkih o socialnih prispevkih, ki jih je zbrala davčna uprava, je aktivni dolg (torej še izterljivi) za socialne prispevke 31. marca znašal 186.190.755 evrov. V skupnem dolgu za socialne prispevke je bilo konec marca 124.882.821 evrov dolga za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 59.990.984 evrov za zdravstveno zavarovanje, 603.000 evrov za prispevke za zaposlovanje in 713.945 evrov za prispevke za starševsko varnost.
Skupaj to znese 8,23 milijarde evrov, ki jih je kapital na tak ali drugače način izsilil ZA SVOJE INTERESE. IN PONOVNO SE STROŠEK KAPITALA SKUŠA PREVALITI NA PLEČA DELAVCEV. TOKRAT PREKO POKOJNINSKE REFORME!
Od leta 1996 do leta 2008 so delodajalci na račun znižanih socialnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje privarčevali 6,451 milijard €. Ali povedano še bolj konkretno: Ta kumulativni znesek je glede na podatke SURS enak 17,4 % celotnega BDP v letu 2008.
Medtem pa MDDSZ v gradivu za novinarje ob predstavitvi zadnjega predloga ZPIZ 2 (9.8. 2010) zapiše: Modernizacija pokojninskega sistema v Sloveniji je nujna. Brez spremembe se bo pokojninski sistem v Sloveniji po letu 2020 znašel v hudih težavah. Odhodki pokojninske blagajne bodo tako leta 2020 znašali 12,2 % BDP, leta 2050 pa že 20,5 % BDP.
Skratka – projekcije višine odhodkov pokojninske blagajne v letu 2020 v deležu BDP je za 5,4 odstotkov NIŽJA od višine sredstev, ki so jih delodajalci privarčevali na račun znižanih socialnih prispevkov med 1996 in 2008, če to vržemo v delež BDP za leto 2008.
Če k temu prištejemo še znesek 1,6 milijarde €, ki so ga banke v Sloveniji namenile menedžerskim odkupom (višina vseh posojil, ki so jih v zadnjih letih predvsem domače banke v državni lasti namenile drugim pravnim in fizičnim osebam za financiranje menedžerskih prevzemov (katerih je bilo med leti 2000 in 2008 27) naj bi bila po podatkih člana sveta Centralne banke Boža Jašovića v marcu 2009 okoli 1,6 milijarde €), ki so, kot vemo, bolj kot ne uničevala delovna mesta, kar je v popolnem nasprotju z mantro o povezavi med znižanimi socialnimi prispevki in višjo konkurenčnostjo, dobimo znesek 8, 051 milijarde €, ki je bolj kot ne izpuhtel v zadnjih 15 letih v imenu »konkurenčnosti« in ki je seveda še kako povezan s pokojninsko blagajno.
In če k temu še prištejemo količino neplačanih socialnih prispevkov:
Po najnovejših podatkih o socialnih prispevkih, ki jih je zbrala davčna uprava, je aktivni dolg (torej še izterljivi) za socialne prispevke 31. marca znašal 186.190.755 evrov. V skupnem dolgu za socialne prispevke je bilo konec marca 124.882.821 evrov dolga za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 59.990.984 evrov za zdravstveno zavarovanje, 603.000 evrov za prispevke za zaposlovanje in 713.945 evrov za prispevke za starševsko varnost.
Skupaj to znese 8,23 milijarde evrov, ki jih je kapital na tak ali drugače način izsilil ZA SVOJE INTERESE. IN PONOVNO SE STROŠEK KAPITALA SKUŠA PREVALITI NA PLEČA DELAVCEV. TOKRAT PREKO POKOJNINSKE REFORME!
torek, 24. avgust 2010
SOCIALNI PRISPEVKI - KAM/KAJ Z NJIMI ?
Po podatkih Statističnega urada RS so bili dejanski prispevki za socialno varnosti v letu 2008 v višini 2042 mio € s strani delodajalcev, 2752 mio € s strani delavcev in 427 mio € s strani samozaposlenih (SURS).
Prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so v letu 1995 pokrili še 92o.t. vseh odhodkov pokojninske blagajne, so od leta 1997 dalje krili le še 70 o.t. vseh odhodkov pokojninske blagajne. Zaradi primanjkljaja pokojninske blagajne, ki je konec leta 2000 znašal že 112,9 milijonov €, je moral ZPIZ za pokrivanje svojih tekočih mesečnih obveznosti skladno z zakonom o javnih financah, zakonom o izvrševanju proračuna ter ostalimi predpisi redno najemati posojila (Posavec, 2009)
KOMENTAR 1: kakor je videti iz zgornje tabele, je od leta 1996, ko se je znižala obremenitev s socialnimi prispevki za delodajalce, v pokojninsko blagajno priteklo 6.451 mio €. Ali povedano drugače: od leta 1996 do leta 2008 so delodajalci na račun znižanih socialnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje privarčevali 6,451 milijard €! Ali povedano še bolj konkretno: Ta kumulativni znesek je glede na podatke SURS enak 17,4 % celotnega BDP v letu 2008.
KOMENTAR 2: Po eni strani smo videli, da je ukrep zniževanja socialnih prispevkov za PIZ omogočil izdatna privarčevana sredstva na strani delodajalcev. Pa so se ta sredstva resnično prevalila v višjo konkurenčnost, ki bi zagotavljala nova delovna mesta? V odgovor bomo podali dva realna scenarija – (1) privatizacija dobičkov in (2) lastniška konsolidacija;
(1) Kakor je videti iz primerjave deleža dobička in plač v BDP v konjukturnem letu 2007 in visokem zviševanju števila brezposelnih v času krize, je zaključek ta, da se je morebitna višja konkurenčnost bolj kot ne privatizirala v višjih dobičkih, medtem ko je čas krize pokazal visoko stopnjo razvojne nekonkurenčnosti slovenskih podjetij, ki so to prevalile v povišano odpuščanje. Tako je samo v obdobju med septembrom 2008 in junijem 2009 število registrirano brezposelnih povečalo iz 59,3 tisoč oseb na 86,5 tisoč oseb (UMAR, 2009).
Ob optimalno teoretični predpostavki, da bi se ta razlika prevalila v nova delovna mesta, bi to namreč ob podatku, da je bila decembra 2008 povprečna plača 1457, 66 €, pomenilo zaposlitev 45.450 novih zaposlitev za obdobje enega leta.
Pri tem je treba povedati, da je po podatkih ankete LP ZAP ZRSZ o zaposlitvenih potrebah delodajalcev za leto 2008 le-ti med razlogi za zaposlitev le v nekaj več kot polovici primerov (55,3%) navedli razširitev obstoječih storitvenih in proizvodnih dejavnosti, uvajanju novih tržnih storitev, zagon novih investicij, novih poslovnih enot ter pozitivno zakonodajo, torej razloge, ki po logiki stvari dvigujejo konkurenčnost gospodarstva. Z drugimi besedami to pomeni, da so delodajalci za leto 2008 predvideli 21.340 delovnih mest, ki izhajajo iz razlogov neposredno povezanih z dvigom konkurenčnosti – medtem ko je »optimalna« projekcija prenosa razlike v plačnih prispevkih med delodajalci in delojemalci pokazala 45.450 novih delovnih mest, kar je 213% več od realne projekcije delodajalcev.
Tudi ob optimalni predpostavki lahko zatrdimo, da se znižani socialni prispevki (PIZ) za delodajalce še zdaleč niso optimalno prevalili v ustvarjanje novih delovnih mest. Še več - tukaj je nujno potrebno izpostaviti ravno obraten trend in sicer dejstvo, da se podjetja v Sloveniji v času konjukture torej v letih 2006 in 2007, deloma tudi 2008 povečini niso konkurenčno okrepila, temveč lastniško konsolidirala preko t.i. menedžerskih odkupov, katera so bila financirana preko menedžerskih kreditov. Pri tem Sjekloča opozarja negativni vpliv menedžerskega kredita na kapitalski del plačilne bilance, ki se ne kompenzira s povečanjem prihodka na tekočem računu plačilne bilance. Slovenija je že visoko zadolžena, za menedžerske kredite pa morajo banke najemati nove kredite na zunanjem trgu, zato menedžerski prevzemi prispevajo k povečanju deficita plačilne bilance (Ibid, 2008). Višina vseh posojil, ki so jih v zadnjih letih predvsem domače banke v državni lasti namenile drugim pravnim in fizičnim osebam za financiranje menedžerskih prevzemov (katerih je bilo med leti 2000 in 2008 27) naj bi bila po podatkih (takratnega) člana sveta Centralne banke Boža Jašanovića v februarju 2009 okoli 1,2 milijarde €. Koliko prispevajo menedžerski odkupi h konkurenčnosti podjetja, pa si lahko pogledamo zgolj z pogledom na negativne poslovne podatke treh najbolj razvpitih podjetij, ki so to doživela – Pivovarna Laško, Istrabenz in Merkur.
Skratka – očitno je, da je kar nekaj podjetij v Sloveniji zamenjalo besedo »konkurenčnost« z »lastninjenjem«, za kar navsezadnje drago plačuje tudi pokojninska blagajna, ki je naivno pričakovala socializacijo učinkov znižanja prispevkov PIZ delodajalcem, namesto tega pa smo doživeli privatizacijo lastniške strukture podjetij, podprto z kreditnimi linijami iz našega bančnega sistema.
Kar se tiče socialnih prispevkov, je dodatna problematika tudi neplačevanje le-teh. Po podatkih Davčne uprave RS je aktivni dolg iz tega naslova na dan 31.12. 2009 174.247.002 €, od tega iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 114.702.697 € (DURS)
KOMENTAR: Dejstvo, ki ga je potrebno nujno izpostaviti, je obremenitev delodajalca in delavca pri plačevanju prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ). Če je obremenitev delodajalca na bruto plačo za PIZ v višini 8,85%, je obremenitev delavca iz bruto plače v višini 15,50%. V absolutnem merilu to pomeni, da so delavci leta 2008 v blagajno ZPIZ vplačali za 70,2% več sredstev. Tovrstno nesorazmerje bode v oči tudi v primerjavi z ostalimi državami EU27, saj je zadnja raziskava EUROSTAT-a o davčnih obremenitvah ugotovila, da so socialni prispevki zaposlenih najvišji med vsemi državami v območju EU27 (EC, EUROSTAT, 2010). Tukaj se je potrebno vprašati o učinkih znižanja prispevne stopnje delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz 15,5 o.t. na 8,85 o.t. Delodajalčeva prispevna stopnja se je znižala kar dvakrat, skupaj kar za 6,65 odstotne točke. Prvič je bil znižana 1. februarja 1996, in sicer iz 15,50% na 12,85% ter nato še enkrat 1. julija istega leta za dodatne 4 odstotne točke na 8,85%, kar je v veljavi še danes. Posledice tega ukrepa za pokojninsko blagajno so bile izjemno negativne, saj je v njej nastal precejšen finančni primanjkljaj, saj prihodki iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ostali izvirni prihodki niso več mogli pokriti vseh obveznosti iz naslova pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so v letu 1995 pokrili še 92o.t. vseh odhodkov pokojninske blagajne, so od leta 1997 dalje krili le še 70 o.t. vseh odhodkov pokojninske blagajne. Zaradi primanjkljaja pokojninske blagajne, ki je konec leta 2000 znašal že 112,9 milijonov €, je moral ZPIZ za pokrivanje svojih tekočih mesečnih obveznosti skladno z zakonom o javnih financah, zakonom o izvrševanju proračuna ter ostalimi predpisi redno najemati posojila (Posavec, 2009)
KOMENTAR 1: kakor je videti iz zgornje tabele, je od leta 1996, ko se je znižala obremenitev s socialnimi prispevki za delodajalce, v pokojninsko blagajno priteklo 6.451 mio €. Ali povedano drugače: od leta 1996 do leta 2008 so delodajalci na račun znižanih socialnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje privarčevali 6,451 milijard €! Ali povedano še bolj konkretno: Ta kumulativni znesek je glede na podatke SURS enak 17,4 % celotnega BDP v letu 2008.
KOMENTAR 2: Po eni strani smo videli, da je ukrep zniževanja socialnih prispevkov za PIZ omogočil izdatna privarčevana sredstva na strani delodajalcev. Pa so se ta sredstva resnično prevalila v višjo konkurenčnost, ki bi zagotavljala nova delovna mesta? V odgovor bomo podali dva realna scenarija – (1) privatizacija dobičkov in (2) lastniška konsolidacija;
(1) Kakor je videti iz primerjave deleža dobička in plač v BDP v konjukturnem letu 2007 in visokem zviševanju števila brezposelnih v času krize, je zaključek ta, da se je morebitna višja konkurenčnost bolj kot ne privatizirala v višjih dobičkih, medtem ko je čas krize pokazal visoko stopnjo razvojne nekonkurenčnosti slovenskih podjetij, ki so to prevalile v povišano odpuščanje. Tako je samo v obdobju med septembrom 2008 in junijem 2009 število registrirano brezposelnih povečalo iz 59,3 tisoč oseb na 86,5 tisoč oseb (UMAR, 2009).
(2) Če pogledamo zgolj podatek za leto 2008, bomo videli, da gre pri razliki med prispevki za PIZ med delodajalci in delojemalci (795 milijonov €) za izjemno velika sredstva tudi v smislu ustvarjanja novih delovnih mest.
Ob optimalno teoretični predpostavki, da bi se ta razlika prevalila v nova delovna mesta, bi to namreč ob podatku, da je bila decembra 2008 povprečna plača 1457, 66 €, pomenilo zaposlitev 45.450 novih zaposlitev za obdobje enega leta.
Pri tem je treba povedati, da je po podatkih ankete LP ZAP ZRSZ o zaposlitvenih potrebah delodajalcev za leto 2008 le-ti med razlogi za zaposlitev le v nekaj več kot polovici primerov (55,3%) navedli razširitev obstoječih storitvenih in proizvodnih dejavnosti, uvajanju novih tržnih storitev, zagon novih investicij, novih poslovnih enot ter pozitivno zakonodajo, torej razloge, ki po logiki stvari dvigujejo konkurenčnost gospodarstva. Z drugimi besedami to pomeni, da so delodajalci za leto 2008 predvideli 21.340 delovnih mest, ki izhajajo iz razlogov neposredno povezanih z dvigom konkurenčnosti – medtem ko je »optimalna« projekcija prenosa razlike v plačnih prispevkih med delodajalci in delojemalci pokazala 45.450 novih delovnih mest, kar je 213% več od realne projekcije delodajalcev.
Tudi ob optimalni predpostavki lahko zatrdimo, da se znižani socialni prispevki (PIZ) za delodajalce še zdaleč niso optimalno prevalili v ustvarjanje novih delovnih mest. Še več - tukaj je nujno potrebno izpostaviti ravno obraten trend in sicer dejstvo, da se podjetja v Sloveniji v času konjukture torej v letih 2006 in 2007, deloma tudi 2008 povečini niso konkurenčno okrepila, temveč lastniško konsolidirala preko t.i. menedžerskih odkupov, katera so bila financirana preko menedžerskih kreditov. Pri tem Sjekloča opozarja negativni vpliv menedžerskega kredita na kapitalski del plačilne bilance, ki se ne kompenzira s povečanjem prihodka na tekočem računu plačilne bilance. Slovenija je že visoko zadolžena, za menedžerske kredite pa morajo banke najemati nove kredite na zunanjem trgu, zato menedžerski prevzemi prispevajo k povečanju deficita plačilne bilance (Ibid, 2008). Višina vseh posojil, ki so jih v zadnjih letih predvsem domače banke v državni lasti namenile drugim pravnim in fizičnim osebam za financiranje menedžerskih prevzemov (katerih je bilo med leti 2000 in 2008 27) naj bi bila po podatkih (takratnega) člana sveta Centralne banke Boža Jašanovića v februarju 2009 okoli 1,2 milijarde €. Koliko prispevajo menedžerski odkupi h konkurenčnosti podjetja, pa si lahko pogledamo zgolj z pogledom na negativne poslovne podatke treh najbolj razvpitih podjetij, ki so to doživela – Pivovarna Laško, Istrabenz in Merkur.
Skratka – očitno je, da je kar nekaj podjetij v Sloveniji zamenjalo besedo »konkurenčnost« z »lastninjenjem«, za kar navsezadnje drago plačuje tudi pokojninska blagajna, ki je naivno pričakovala socializacijo učinkov znižanja prispevkov PIZ delodajalcem, namesto tega pa smo doživeli privatizacijo lastniške strukture podjetij, podprto z kreditnimi linijami iz našega bančnega sistema.
Kar se tiče socialnih prispevkov, je dodatna problematika tudi neplačevanje le-teh. Po podatkih Davčne uprave RS je aktivni dolg iz tega naslova na dan 31.12. 2009 174.247.002 €, od tega iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 114.702.697 € (DURS)
ponedeljek, 23. avgust 2010
POKOJNINSKA REFORMA
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je v začetku avgusta posredovalo predlog Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Tako predsednik vlade, Borut Pahor, kot tudi sam minister za delo, družino in socialne zadeve, Ivan Svetlik, sta dejala, da je to zadnji predlog in hkrati dala socialnim partnerjem rok do konca avgusta za podajo morebitnih pripomb in predlogov. Ali bodo predlogi socialnih partnerjev smiselni ali ne, bosta glavna akterja pokojninske reforme odločila, kot sta večkrat javno povedala, sama in hkrati tudi sama odločila, ali je nadaljevanje socialnega dialoga še smiselno. To pa pomeni, da vlada na sebi lasten način razume pojem demokracije, sodelovanje socialnih partnerjev in socialni dialog. Vsekakor pa ne priznava dosedanjega prispevka socialnih partnerjev k razvoju Slovenije in uvaja avtokratski način odločanj - demokracije.
Predlog, s katerim želi vlada podaljšati delovno aktivnost na 43 (moški) oz. 41 let (ženske) oziroma na 65 let starosti za oba spola (če delavec predhodno ne doseže 43 oz. 41 let pokojninske dobe), pomeni, da je vlada v celoti izgubila stik z realnostjo ter da so ji delovni pogoji in zdravstveno stanje večine delavcev popolna neznanka. Predlog ZPIZ-2 gre celo tako daleč, da si vlada s spremembo sestave organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije želi podrediti delovanje zavoda, bistveno zmanjšati vpliv sindikatov in upokojencev pri delovanju zavoda in s tem v celoti pridobiti monopol nad delovanjem pokojninske blagajne. Očitno pa vlada pozablja, da pokojninska reforma iz leta 2000 daje rezultate, povečuje pa se tudi dejanska upokojitvena starost. Pri moških je ta že v celoti primerljiva z ostalimi evropskimi državami, pri ženskah pa se prav tako naglo približuje. Zato je vladni predlog pokojninske reforme v prvi vrsti poskus reševanja javnih financ, proračunskega primanjkljaja, ki je posledica negospodarnega ravnanja, financiranja Grčije, bank, finančnih ustanov in drugih vladnih projektov, od katerih ljudje nimajo ničesar. Zgolj dvig pokojninske in starostne dobe za polno pokojnino vsekakor ne pomeni dolgoročne vzdržnosti pokojninske blagajne, temveč zgolj in izključno preložitev sedanjega problema. Nedvomno pa predlog pomeni v nominalnem znesku nižje pokojnine in to kljub večjemu odmernemu odstotku.
Pri zagotavljanju vzdržnosti pokojninske blagajne in zaustavitvi padanja pokojnin bi morali upoštevati dejanske razmere na trgu delovne sile in razmere, v katerih delavke in delavci opravljajo svoje delo. Tako bi bilo potrebno dati večjo veljavo bonusom za daljše ostajanje v delovnem razmerju, zagotoviti druge vire financiranja blagajne, predvsem v dvigu prispevne stopnje delodajalcem (slovenski delavec v primerjavi z drugimi evropskimi delavci plačuje največji prispevek v pokojninsko blagajno – 15,5 % od svoje bruto plače, delodajalec pa samo 8,5 %), nadalje v uvedbi davka na luksuz, obdavčitvi finančnih transakcij med pravnimi osebami, večji obdavčitvi prihodkov od dividend in drugih kapitalskih donosov, v dosledni izterjavi neplačanih prispevkov, zmanjševanju »sive ekonomije«, dela na črno, ipd. Potrebno je vzpodbuditi investicije, odpiranje novih delovnih mest, vzpodbuditi zaposlovanje mladih (prvi iskalci zaposlitve so brezposelni v povprečju več kot 12 mesecev), vzpodbuditi zaposlovanje starejših (več kot 30 % vseh brezposelnih je danes starejših od 50 let), ipd.
Ker tako predsednik vlade kot tudi minister za delo, družino in socialne zadeve nimata ne volje in ne želje prisluhniti argumentom ZSSS in ker nimata niti namena spoznati realno stanje delavk in delavcev (tako zdravstveno kot tudi socialno) in ker sta prepričana, da je slovenskega delavca potrebno izkoristiti do konca, mlade pa imeti brezposelne in odvisne od svojih staršev, bomo v ZSSS, v kolikor bo parlament sedanje predloge ministra in predsednika vlade sprejel, primorani pristopiti k zbiranju podpisov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma, s katerim bomo jasno pokazali, da dobljeno zaupanje na volitvah ne pomeni absolutne oblasti in da imamo sami pravico odločati o svoji usodi.
Andrej Zorko
Izvršni sekretar v ZSSS za pravno področje
Predlog, s katerim želi vlada podaljšati delovno aktivnost na 43 (moški) oz. 41 let (ženske) oziroma na 65 let starosti za oba spola (če delavec predhodno ne doseže 43 oz. 41 let pokojninske dobe), pomeni, da je vlada v celoti izgubila stik z realnostjo ter da so ji delovni pogoji in zdravstveno stanje večine delavcev popolna neznanka. Predlog ZPIZ-2 gre celo tako daleč, da si vlada s spremembo sestave organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije želi podrediti delovanje zavoda, bistveno zmanjšati vpliv sindikatov in upokojencev pri delovanju zavoda in s tem v celoti pridobiti monopol nad delovanjem pokojninske blagajne. Očitno pa vlada pozablja, da pokojninska reforma iz leta 2000 daje rezultate, povečuje pa se tudi dejanska upokojitvena starost. Pri moških je ta že v celoti primerljiva z ostalimi evropskimi državami, pri ženskah pa se prav tako naglo približuje. Zato je vladni predlog pokojninske reforme v prvi vrsti poskus reševanja javnih financ, proračunskega primanjkljaja, ki je posledica negospodarnega ravnanja, financiranja Grčije, bank, finančnih ustanov in drugih vladnih projektov, od katerih ljudje nimajo ničesar. Zgolj dvig pokojninske in starostne dobe za polno pokojnino vsekakor ne pomeni dolgoročne vzdržnosti pokojninske blagajne, temveč zgolj in izključno preložitev sedanjega problema. Nedvomno pa predlog pomeni v nominalnem znesku nižje pokojnine in to kljub večjemu odmernemu odstotku.
Pri zagotavljanju vzdržnosti pokojninske blagajne in zaustavitvi padanja pokojnin bi morali upoštevati dejanske razmere na trgu delovne sile in razmere, v katerih delavke in delavci opravljajo svoje delo. Tako bi bilo potrebno dati večjo veljavo bonusom za daljše ostajanje v delovnem razmerju, zagotoviti druge vire financiranja blagajne, predvsem v dvigu prispevne stopnje delodajalcem (slovenski delavec v primerjavi z drugimi evropskimi delavci plačuje največji prispevek v pokojninsko blagajno – 15,5 % od svoje bruto plače, delodajalec pa samo 8,5 %), nadalje v uvedbi davka na luksuz, obdavčitvi finančnih transakcij med pravnimi osebami, večji obdavčitvi prihodkov od dividend in drugih kapitalskih donosov, v dosledni izterjavi neplačanih prispevkov, zmanjševanju »sive ekonomije«, dela na črno, ipd. Potrebno je vzpodbuditi investicije, odpiranje novih delovnih mest, vzpodbuditi zaposlovanje mladih (prvi iskalci zaposlitve so brezposelni v povprečju več kot 12 mesecev), vzpodbuditi zaposlovanje starejših (več kot 30 % vseh brezposelnih je danes starejših od 50 let), ipd.
Ker tako predsednik vlade kot tudi minister za delo, družino in socialne zadeve nimata ne volje in ne želje prisluhniti argumentom ZSSS in ker nimata niti namena spoznati realno stanje delavk in delavcev (tako zdravstveno kot tudi socialno) in ker sta prepričana, da je slovenskega delavca potrebno izkoristiti do konca, mlade pa imeti brezposelne in odvisne od svojih staršev, bomo v ZSSS, v kolikor bo parlament sedanje predloge ministra in predsednika vlade sprejel, primorani pristopiti k zbiranju podpisov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma, s katerim bomo jasno pokazali, da dobljeno zaupanje na volitvah ne pomeni absolutne oblasti in da imamo sami pravico odločati o svoji usodi.
Andrej Zorko
Izvršni sekretar v ZSSS za pravno področje
petek, 20. avgust 2010
ODZIV ZSSS NA IZJAVO GZS
V izjavi za javnost Gospodarske zbornice Slovenije pod naslovom »komu bi koristila zmota v ocenah učinkov dviga minimalne plače na zaposlenost«, gre ponovno za paleto demagoških kritik, ki se nanašajo na sindikate in na njihovo razumevanje delovanja trga dela. Argumenti s katerimi opravičujejo svojo zmoto in s katerimi zavračajo trditev sindikatov, da dvig minimalne plače ni povzročil dodatnih 70.000 brezposelnih so ponovno neutemeljeni. Prav njihovo strašenje ob zahtevi po dostojnem plačilu za opravljeno delo je povzročilo strah in negotovost med zaposlenimi in v gospodarstvu s tem pa še večjo gospodarsko in politično krizo.
Vlada je razumela, da delavci s plačo nižjo od 460 EUR na mesec ne morejo preživeti, zaradi česar je upoštevala mednarodne konvencije in minimalno plačo prilagodila zavezi, da mora minimalna plača omogočati dostojno življenje. V vrhu GZS nikoli niso videli in ne vidijo drugega kot kapital in dobičke za svoje člane, za zaposlene v zasebnem sektorju, državljanje in zaposlene v javnem sektorju pa jim je malo mar.
Sindikati na novinarski konferenci dne 19.08.2010 nismo zahtevali dviga plač, smo pa opozorili na rast cen osnovnih življenjskih artiklov, rast trošarin na energente ter na demagogijo v zvezi z minimalno plačo, ki prihaja iz vodstva GZS in s strani posameznih delodajalcev. Nikakor ne podtikamo GZS ničesar, govorimo le o številkah in o dejstvih. Koliko škode pa je vodstvo GZS s svojimi zavajajočimi analizami o odpuščanju delavcev povzročila gospodarstvu in posledično tudi vladi pa bodo verjetno ocenili tako v svojih organih kakor tudi v vladi.
Ob sprejemu nove višine minimalne plače je že kar nekaj časa veljal interventni zakon o subvencioniranju polnega delovnega časa in že takrat so se vsaj družbeno odgovorni managerji, ki so ugotavljali, da zaradi krize ne bodo mogli normalno poslovati dogovarjali z Vlado o podaljšanju veljavnosti zakona. Tudi predpostavke, da se bodo plače v vseh tarifnih razredih zaradi dviga minimalne plače dvignile za 10 do 20 % so popolnoma nerealne in služijo le za zavajanje javnosti.
Dogajanja na področju poslovanja podjetij pa vsekakor niso odraz dela delavcev in minimalne plače temveč sposobnosti menegiranja podjetij. V kolikor res držijo trditve, ki jih vodstvo GZS venomer ponavlja, in sicer da je naše izvozno gospodarstvo odvisno predvsem od nemškega tržišča, katero pa beleži rekordno gospodarsko rast, se resno sprašujemo ali vodstvo GZS misli, da jim slovenska javnost in vlada sploh še kaj verjame. Vsekakor lahko tudi med svojimi člani najdejo poztivne izjeme, ki bi si jih vodstvo GZS lahko vzelo za vzor; tako po družbeni odgovornosti kot tudi glede plačila zaposlenih delavcev.
Upamo, da bo vodstvo GZS spoznalo, da zavajanje in demagogija ne koristita nikomur.
Ladislav Rožič
Izvršni sekretar za ekonomsko področje
Vlada je razumela, da delavci s plačo nižjo od 460 EUR na mesec ne morejo preživeti, zaradi česar je upoštevala mednarodne konvencije in minimalno plačo prilagodila zavezi, da mora minimalna plača omogočati dostojno življenje. V vrhu GZS nikoli niso videli in ne vidijo drugega kot kapital in dobičke za svoje člane, za zaposlene v zasebnem sektorju, državljanje in zaposlene v javnem sektorju pa jim je malo mar.
Sindikati na novinarski konferenci dne 19.08.2010 nismo zahtevali dviga plač, smo pa opozorili na rast cen osnovnih življenjskih artiklov, rast trošarin na energente ter na demagogijo v zvezi z minimalno plačo, ki prihaja iz vodstva GZS in s strani posameznih delodajalcev. Nikakor ne podtikamo GZS ničesar, govorimo le o številkah in o dejstvih. Koliko škode pa je vodstvo GZS s svojimi zavajajočimi analizami o odpuščanju delavcev povzročila gospodarstvu in posledično tudi vladi pa bodo verjetno ocenili tako v svojih organih kakor tudi v vladi.
Ob sprejemu nove višine minimalne plače je že kar nekaj časa veljal interventni zakon o subvencioniranju polnega delovnega časa in že takrat so se vsaj družbeno odgovorni managerji, ki so ugotavljali, da zaradi krize ne bodo mogli normalno poslovati dogovarjali z Vlado o podaljšanju veljavnosti zakona. Tudi predpostavke, da se bodo plače v vseh tarifnih razredih zaradi dviga minimalne plače dvignile za 10 do 20 % so popolnoma nerealne in služijo le za zavajanje javnosti.
Dogajanja na področju poslovanja podjetij pa vsekakor niso odraz dela delavcev in minimalne plače temveč sposobnosti menegiranja podjetij. V kolikor res držijo trditve, ki jih vodstvo GZS venomer ponavlja, in sicer da je naše izvozno gospodarstvo odvisno predvsem od nemškega tržišča, katero pa beleži rekordno gospodarsko rast, se resno sprašujemo ali vodstvo GZS misli, da jim slovenska javnost in vlada sploh še kaj verjame. Vsekakor lahko tudi med svojimi člani najdejo poztivne izjeme, ki bi si jih vodstvo GZS lahko vzelo za vzor; tako po družbeni odgovornosti kot tudi glede plačila zaposlenih delavcev.
Upamo, da bo vodstvo GZS spoznalo, da zavajanje in demagogija ne koristita nikomur.
Ladislav Rožič
Izvršni sekretar za ekonomsko področje
četrtek, 12. avgust 2010
POKOJNINA ENAKA PLAČI
Razmišljanje ljudi (anonimni mail, ki kroži po emailih):
Vsakemu izmed nas se zdi samo po sebi umevno, da odvaja določen del plače za svojo pokojnino. Redki med nami pa so izračunali, kaj dejansko plačujemo in predvsem, koliko! Glede na to, da takšnega izračuna v medijih še nisem zasledil, sem se odločil, da ga sam pripravim in tudi objavim.
Kot osnovo sem vzel neto plačo 1000 €, kar je približno 50 € nad povprečno neto plačo. V izračunu sem uporabljal program za izračun plače na spletni strani http://www.racunovodja.com/ , za izračun obresti pa spletno stran abanke, kjer sem kombiniral namensko varčevanje z vezano vlogo. Po grobi primerjavi so bili izračuni drugih bank skoraj identični.
Kot osnovo sem vzel seštevek prispevka, ki ga plačuje posameznik (236 €), in tistega, ki ga plačuje podjetje (134 €), kar znese skupaj 370 €. Nadalje sem ta znesek s pomočjo internetne aplikacije najprej namensko varčeval, po 5 letih pa vezal na obdobja po 6 let in začel na novo namensko varčevati isti znesek. Rezultat takšne kalkulacije je bil šokanten:
Že po 23 letih bi privarčeval skupaj 146.850 €, kar bi ob vezavi zneslo letno 4.919 € obresti, kar pomeni mesečno 410 €. S takšno pokojnino danes živi kar nekaj upokojencev, ki so delali vse življenje.
Po 29 letih bi ta znesek znašal skoraj 211.000 €, kar bi ob vezavi prineslo kar 7.068 € letno ali 590 € mesečno. Takšna bo verjetno višina naše pokojnine po obstoječem sistemu.
Po 35 letih bi ta znesek znašal skoraj 300.000 € (natančneje 292.208 €), letne obresti pa 9.787 € ali 815 € mesečno. To pa je kar za 212 € več, kot je decembra 2008 znašala povprečna pokojnina (602,90 – podatek sSpletne strani spiz).
Če pa izračunamo, kaj bi to pomenilo pri 40 letih delovne dobe, pridemo do vratolomnega zneska 382.128 €. Tak znesek bi navrgel 12.800 € obresti letno ali kar 1.066 €/mesec. To pa je višina pokojnine, ki smo jo slišali v obljubah nekaterih strankarskih prvakov.
Če bi torej želeli imeti mesečne prejemke po zaključku delovne dobe enako visoke, kot je vaša plača, ni potrebnega nič drugega, kot ukiniti pokojninski sistem, ki ga poznamo, in namesto tega uvesti le obvezo, kolikšen del od plače je posameznik dolžan varčevati za svojo starost.
Sedaj pa še glavna razlika med predlaganim in obstoječim sistemom. Mesečni znesek 815 €, ki bi ga upokojenec prejemal po 35 letih delovne dobe, bi bile le obresti, kar pomeni, da bosta dedek in babica po svoji smrti zapustila dedičem celotno glavnico v znesku 584.416 € (2 x 292.208 €), s čimer bi lahko npr. Vsak od štirih vnukov kupil luksuzno stanovanje ali hišo za 146.000 €!
Razlike med obstoječim in predlaganim sistemom lahko strnemo v tri točke:
1. Mesečni prejemek upokojenca bi znašal v povprečju za 30 % več kot sedaj,
2. Upokojevali bi se lahko v povprečju 5 let prej brez obremenjevanja države,
3. Po smrti bi za upokojencem ostalo v povprečju 292.208 € glavnice.
Zelo pomembno vprašanje, ki logično sledi iz zgornje kalkulacije, pa je: Kam izpuhti 292.208 € glavnice po vsakem umrlem upokojencu? Če upoštevamo statistični podatek, da je v letu 2008 umrlo 18.308 oseb, in če predpostavimo, da je bilo med njimi 10.000 upokojencev, je z njimi vred neznano kam izpuhtelo kar 3 milijarde evrov ali približno tretjina Državnega proračuna!
Zato predlagam vladi, da dosedanji pokojninski sistem ukine in namesto tega uzakoni obvezno varčevanje v znesku dosedanjega prispevka. Stroškov za sistem tako ne bo več, njegovo vlogo bodo prevzele banke in zavarovalnice, ki bodo z dobro naložbeno politiko tudi kaj zaslužile in državi prinesle nove davke.
Posledice takšnega sistema bi bile naslednje:
1. Zaradi zgodnje upokojitve bi več mladih dobilo zaposlitev,
2. Zaposleni bi se upokojili po 35 letih delovne dobe in bi zdravi uživali starost,
3. S privarčevano glavnico bi lahko rešili stanovanjski problem mladih za večno,
4. Izračun pokojnine bi bil jasen in predvidljiv, predvsem pa neodvisen od vlade.
A ravno četrta točka je tista, ki politiki (predvsem desusu) ne more biti po godu, saj bi s tem postale pokojnine jasne in urejene in nihče več ne bi mogel pred volitvami obljubljati 1.000 € najnižje pokojnine ali s to občutljivo populacijo kakor koli drugače manipulirati.
Zato lahko pričakujemo le, da se bo sistem, ki bi se moral sam vzdrževati, začel zadolževati, vlada pa bo začela v obliki davkov pobirati vsem, ki še kaj imajo, da bo lahko ohranila trenutni pokojninski sistem (z nekaj kozmetičnimi popravki).
Nihče pa se očitno ne zaveda, da bo zvišanje starostne meje za upokojitev in bonitete za delo po tej starosti še dodatno skrčilo že tako ozek izbor kvalitetnih delovnih mest za mlade.
Ko poslušam nekatere predstavnike oblasti, se nikakor ne morem znebiti občutka, da je njihov cilj čim krajši čas med upokojitvijo in pogrebom,
Zares optimalno pa bi bilo, če bi ljudje umrli kar na svoj zadnji delovni Dan.
Vsakemu izmed nas se zdi samo po sebi umevno, da odvaja določen del plače za svojo pokojnino. Redki med nami pa so izračunali, kaj dejansko plačujemo in predvsem, koliko! Glede na to, da takšnega izračuna v medijih še nisem zasledil, sem se odločil, da ga sam pripravim in tudi objavim.
Kot osnovo sem vzel neto plačo 1000 €, kar je približno 50 € nad povprečno neto plačo. V izračunu sem uporabljal program za izračun plače na spletni strani http://www.racunovodja.com/ , za izračun obresti pa spletno stran abanke, kjer sem kombiniral namensko varčevanje z vezano vlogo. Po grobi primerjavi so bili izračuni drugih bank skoraj identični.
Kot osnovo sem vzel seštevek prispevka, ki ga plačuje posameznik (236 €), in tistega, ki ga plačuje podjetje (134 €), kar znese skupaj 370 €. Nadalje sem ta znesek s pomočjo internetne aplikacije najprej namensko varčeval, po 5 letih pa vezal na obdobja po 6 let in začel na novo namensko varčevati isti znesek. Rezultat takšne kalkulacije je bil šokanten:
Že po 23 letih bi privarčeval skupaj 146.850 €, kar bi ob vezavi zneslo letno 4.919 € obresti, kar pomeni mesečno 410 €. S takšno pokojnino danes živi kar nekaj upokojencev, ki so delali vse življenje.
Po 29 letih bi ta znesek znašal skoraj 211.000 €, kar bi ob vezavi prineslo kar 7.068 € letno ali 590 € mesečno. Takšna bo verjetno višina naše pokojnine po obstoječem sistemu.
Po 35 letih bi ta znesek znašal skoraj 300.000 € (natančneje 292.208 €), letne obresti pa 9.787 € ali 815 € mesečno. To pa je kar za 212 € več, kot je decembra 2008 znašala povprečna pokojnina (602,90 – podatek sSpletne strani spiz).
Če pa izračunamo, kaj bi to pomenilo pri 40 letih delovne dobe, pridemo do vratolomnega zneska 382.128 €. Tak znesek bi navrgel 12.800 € obresti letno ali kar 1.066 €/mesec. To pa je višina pokojnine, ki smo jo slišali v obljubah nekaterih strankarskih prvakov.
Če bi torej želeli imeti mesečne prejemke po zaključku delovne dobe enako visoke, kot je vaša plača, ni potrebnega nič drugega, kot ukiniti pokojninski sistem, ki ga poznamo, in namesto tega uvesti le obvezo, kolikšen del od plače je posameznik dolžan varčevati za svojo starost.
Sedaj pa še glavna razlika med predlaganim in obstoječim sistemom. Mesečni znesek 815 €, ki bi ga upokojenec prejemal po 35 letih delovne dobe, bi bile le obresti, kar pomeni, da bosta dedek in babica po svoji smrti zapustila dedičem celotno glavnico v znesku 584.416 € (2 x 292.208 €), s čimer bi lahko npr. Vsak od štirih vnukov kupil luksuzno stanovanje ali hišo za 146.000 €!
Razlike med obstoječim in predlaganim sistemom lahko strnemo v tri točke:
1. Mesečni prejemek upokojenca bi znašal v povprečju za 30 % več kot sedaj,
2. Upokojevali bi se lahko v povprečju 5 let prej brez obremenjevanja države,
3. Po smrti bi za upokojencem ostalo v povprečju 292.208 € glavnice.
Zelo pomembno vprašanje, ki logično sledi iz zgornje kalkulacije, pa je: Kam izpuhti 292.208 € glavnice po vsakem umrlem upokojencu? Če upoštevamo statistični podatek, da je v letu 2008 umrlo 18.308 oseb, in če predpostavimo, da je bilo med njimi 10.000 upokojencev, je z njimi vred neznano kam izpuhtelo kar 3 milijarde evrov ali približno tretjina Državnega proračuna!
Zato predlagam vladi, da dosedanji pokojninski sistem ukine in namesto tega uzakoni obvezno varčevanje v znesku dosedanjega prispevka. Stroškov za sistem tako ne bo več, njegovo vlogo bodo prevzele banke in zavarovalnice, ki bodo z dobro naložbeno politiko tudi kaj zaslužile in državi prinesle nove davke.
Posledice takšnega sistema bi bile naslednje:
1. Zaradi zgodnje upokojitve bi več mladih dobilo zaposlitev,
2. Zaposleni bi se upokojili po 35 letih delovne dobe in bi zdravi uživali starost,
3. S privarčevano glavnico bi lahko rešili stanovanjski problem mladih za večno,
4. Izračun pokojnine bi bil jasen in predvidljiv, predvsem pa neodvisen od vlade.
A ravno četrta točka je tista, ki politiki (predvsem desusu) ne more biti po godu, saj bi s tem postale pokojnine jasne in urejene in nihče več ne bi mogel pred volitvami obljubljati 1.000 € najnižje pokojnine ali s to občutljivo populacijo kakor koli drugače manipulirati.
Zato lahko pričakujemo le, da se bo sistem, ki bi se moral sam vzdrževati, začel zadolževati, vlada pa bo začela v obliki davkov pobirati vsem, ki še kaj imajo, da bo lahko ohranila trenutni pokojninski sistem (z nekaj kozmetičnimi popravki).
Nihče pa se očitno ne zaveda, da bo zvišanje starostne meje za upokojitev in bonitete za delo po tej starosti še dodatno skrčilo že tako ozek izbor kvalitetnih delovnih mest za mlade.
Ko poslušam nekatere predstavnike oblasti, se nikakor ne morem znebiti občutka, da je njihov cilj čim krajši čas med upokojitvijo in pogrebom,
Zares optimalno pa bi bilo, če bi ljudje umrli kar na svoj zadnji delovni Dan.
četrtek, 5. avgust 2010
...NEKAJ GNILEGA JE V DEŽELI TEJ....
Dogajanja okoli stečaja podjetja Prevent Global in Prevent Avtomobilski deli so naravnost nepojemljiva. Neposredno je ogroženih 1260 zaposlitev. Poleg tega stečaj omenjenih družb posredno ogroža še 1490 delovnih mest v drugih hčerinskih podjetjih v Sloveniji in tujini. Za tiste, dandanes žal že skoraj redke ljudi, ki še verjamemo in razumemo pomen besed pravičnost, poštenost, solidarnost, so takšne novice naravnost nepojmljive, grozljive in nedopustne.
Sprašujem se, kako se lahko v tako imenovani »pravni in socialni državi« sploh dogajajo takšne stvari. Že dalj časa vztrajno in sistematično opozarjamo na to, da je država popolnoma odpovedala na vseh nivojih. Žalostno oziroma zdaj že tragično lahko ugotovimo, da je nezadostno delovanje inšpekcijskih služb, tožilstva, policije, sodstva. Nadzor ne obstaja več ! Nenazadnje pa vse, kar se dogaja in kar spremljamo, dovolj zgovorno priča o tem in napoveduje, da smo dejansko pred socialno katastrofo in tudi popolnim kolapsom družbe.
A se sploh še kdo vpraša, kako je dopustno v 21.stoletju, da nekdo, ki »ima svoje delavce rad« in jih pošilja na Rdeči križ, medtem ko jim ne plača za njihovo pošteno opravljeno delo in zato ne odgovarja ? A ni to dejansko kraja ?
Zakaj se dopuščajo primeri, ko delodajalci na plačilni listi obračunajo prispevke, tudi kredite odštejejo delavcem. Tega denarja pa delodajalec ne nakaže in banke pošiljajo opomine ljudem, da nimajo poravnavnih obveznosti. Zaključimo lahko, da je delodajalec ta denar dejansko ukradel. In kdo kaj naredi ?
Se morda vpraša kdo, kako je možno, da se ustanavljajo podjetja, kjer direktorji sami s seboj podpisujejo sporazume o prevzemu delavcev iz firme A, katere direktor je, v firmo B katere direktor je, in da ima firma B blokiran račun zaradi neplačila prispevkov ? Kako se ljudje lahko sploh počutijo, ko so seznanjeni s temi dejstvi, delodajalec pa jim odpove pogodbe s ponudbo nove pogodbe in v kolikor v 15 dnevih ne podpišejo, ostanejo brez odpravnine in brez vseh pravic na zavodu. In kdo lahko tem ljudem sploh pomaga ? Sindikat po svojih najboljših močeh, vendar pristojnosti in moč sindikata se konča, ko bi morale nastopiti institucije, ki jih v tej državi nenazadnje plačujemo davkoplačevalci, pa te institucije svoje delo opravljajo nezadostno.
Kako se lahko dogaja to, da v določenem podjetju v Mariboru 15 let niso prejeli regresa za letni dopust ? Pred kratkim smo izvedeli še za eno drugo podjetje, da delavci 5 let niso prejeli regresa. Ljudje več ne upajo govoriti, ljudje so popolnoma prestrašeni, saj se jih sistematično ustrahuje, celo ponujajo jim 30 % stimulacije, če se izčlanijo iz sindikata. Zanima me, kako dolgo bo teh 30 % stimulacije trajalo, preden bodo spet prišli na sindikat po pomoč, z polno »malho« problemov.
Po podatkih urgence ptujskega zdravstvenega doma je bilo od 19. maja do 26. julija letos v vročih dnevih k njim urgentno pripeljanih 17 pacientk, delavk Boxmarka. Vzrok so bile slabosti in dehidriranost na delovnem mestu. Najhuje je bilo 16. julija, ko je bilo treba v omenjenem kidričevskem podjetju opraviti kar 6 nujnih intervencij ekipe z dežurno zdravnico ptujskega zdravstvenega doma. Neuradno smo izvedeli, da je navodilo delodajalca, da si naj ne drzne kdo klicati reševalcev, naj po ljudi pridejo svojci, saj naj bi morebitno reševalno vozilo »metalo slabo luč« na podjetje.
Invalidsko podjetje Curatoris - delavci so bili poslani na čakanje, ostali so brez junijske plače, velika verjetnost je, da tudi julijske ne bo in še kakšne naprej ne, saj nam vodstvo leporeči v dopisu in odgovarja, da čakajo na soglasje Vlade RS, ker so invalidsko podjetje, da lahko nato uvedejo stečaj. A se bo morda tudi tukaj zataknilo pri plačilu predujma ? Medtem ko nekateri dopustujejo na Brionih in še kje, ti ljudje ne vedo, kako bodo plačali položnice,kako bodo plačali kredite, kako bodo kupili otrokom zvezke, ko bo prišel 1.september. Ljudje nimajo plačanega dodatnega zdravstvenega zavarovanja, plačati si ga morajo sedaj sami. Od kod ?
Delavke v Muri, ki npr. šivajo obleke HUGO BOSS. Za celi mesec dela dobi plačo, ki je v principu skoraj enaka ceni 1 obleke v trgovini.
Kako je dopustno, da že na dan 1.7. tekočega leta imajo delavke v določeni družbi več kot 200 nadur. Da delajo po 16 ur na dan ? Kako je dopustno, da so delavke, ob prehodu iz ene poslovne enote v drugo morale podpisati izjavo, da se odpovedujejo 200 naduram ? To je kršenje določb Zakona o delovnih razmerjih, na njih pa se vrši pritisk in kričanje, »če vam kaj ne paše, idite drugam, boste dobile odpovedi«, itd. Kje je nadzor ? Kljub obvestilu inšpektorata za delo, nadzora še ni bilo, traja od 2-3 mesece, ker so baje tako blazno zasedeni. Pa še dejstvo, da se izvajajo več ali manj napovedani nadzori je žalostno, saj se tudi na tak način dopušča čas, da se določene stvari pravočasno »pometejo pod preprogo«. Vsaj na papirju, večina ljudi pa se boji govoriti, ker se boji za svojo socialno varnost.
Naj naštejem še kakšen primer, kako država ne deluje, kako nadzor ne obstaja:
• družba je zaposlovala starejšega delavca 9 let po pogodbah za določen čas. Med trajanjem tega delovnega razmerja ima delavec v delovni knjižici vpisano enoletno prekinitev delovnega razmerja pri delodajalcu in je za to dobo v delovni knjižici vpisana kot delodajalec družba – agencija za posredovanje delavcev drugemu uporabniku. Delavec je tudi to vmesno leto opravljal enako delo v istem prostoru za istega delodajalca, ki pa mu je bil formalno samo »posojen« zato, da se je prekinilo zakonsko dopustno obdobje, za katerega je dovoljeno sklepati pogodbe za določen čas.
• Delavka se je poškodovala na delu pri delodajalcu in je po zaključenem zdravljenju na zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, naslovila odškodninski zahtevek. Delodajalec ji je zagrozil, da ji bo izdal odpoved pogodbe o zaposlitvi, če odškodninskega zahtevka ne umakne. Ker ga ni želela umakniti, je prejela odpoved iz poslovnih razlogov.
• Delavka je bila 6 mesecev neprekinjeno v bolniškem staležu. Preden se je vrnila na delo, je prejela redno odpoved iz poslovnih razlogov zaradi zmanjšanja števila izvajalcev na njenem delovnem mestu. Delodajalec ni bil dolžan uporabiti kriterijev za ocenjevanje delavcev, delavce pa je odpuščal glede na njihov odnos do dela in odnos do sodelavcev. Smiselno bi bilo torej razumeti, da je delavko z odpovedjo kaznoval za bolniški stalež.
• v družbi XYZ so delavci bili 4 mesece brez plač. V vmesnem času je delodajalec vidno odnašal premoženje iz te družbe. Revizija davčne inšpekcije RS je v družbi opravila nadzor, in ugotovila, da je bilo izkazovana vrednost premoženja cca. 5 mio EUR, dejanska vrednost premoženja pa je bila samo 400.000 EUR. Davčna uprava RS bi po uradni dolžnosti morala vložiti kazenske ovadbe in preprečiti takšne zadeve. Zgodilo se ni nič. Delavci so iz obupa in zaradi socialne stiske podali izredne odpovedi. Istočasno so delavci sami predlagali tudi stečaj in v predlogu prosili tudi Minstrstvo za delo da zadevo obravnava prioritetno, saj je bil rok, v katerem bi se še dalo izpodbijati sporne posle. Stečaj je bil uveden 2 meseca po izteku tega roka.
Ali je kdo preveril, koliko ljudi na primer v javni upravi ima polne pogoje za upokojitev, medtem ko univerzitetno izobraženi mladi ljudje, z znanjem jezikov, dobrim znanjem računalništva, voljo, elanom, idejami, tudi pri 30 letih starosti in več, čakajo na prvo zaposlitev na Zavodu za zaposlovanje ?
Skorajda lahko zaključimo, da kapitalizem dejansko ni nič drugega kot drugo ime za sužnjelastništvo, fevdalizem, ipd. Kako so se takšne družbene ureditve, ki so tako močno razslojevale ljudi končale, nas lahko uči zgodovina. Pa si tega resnično želimo ?
Zagotovo ne. Vendar v tem trenutku, očitno vsi, ki imajo možnost in predvsem moč kaj spremeniti na bolje, drugače, preprečiti krivice, tega ne vidijo, nočejo videti in bodo »sekali gordijske vozle« ne glede na vse posledice. A se ne zavedajo, da imajo vsi ti gospodje, največjo odgovornost ravno do ljudi. Do ljudi, ki so jih volili, v dobri veri in zaupanju, prepričanju, da se bo kaj spremenilo. Spreminja se, žal, dnevno na slabše. Vedno več krivic se dogaja, vedno več ljudi je v neopisljivi stiski in nikjer ni na obzorju neke svetle točke, ki bi dajala upanje in prepričanje v to, da bo lahko bolje. Kapital in interesi meljejo, brezkompromisno....dokler bo to mogoče. Zgodovina se ponavlja, pravijo, žal se ljudje iz tega nič ne naučimo.
In ti gospodje, pozabljajo na svojo odgovornost, ko prihajajo z idejami, da bi zmanjšali odpravnine, da bi npr. delavec po 30 letih delovne dobe dobil cca 4500 EUR odpravnine, brez dela pa bo prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kjer bo prejemal nadomestilo, kakršno bodo mu pač odmerili. Istočasno pa bodo gospodje, o katerih govorim, ko ne bodo ponovno izvoljeni po 4 letih, prejemali še eno leto nadomestilo svoje poslanske plače. Nekaj je resnično hudo narobe v naši državi.
Obljube, ki smo jih poslušali so bile, da bomo »nova Švica«, da bomo sedaj v EU in da bomo država bogatašev. Res ? Res smo v Evropski uniji, res je, da smo podpisali Evropsko socialno listino, ki nas obvezuje. Politiki so polnih ust, da je Slovenija del razvite Evrope, toda lastniki podjetij v Nemčiji, Franciji … si ne dovolijo tako poniževati svojih delavcev kot se to počne v Sloveniji. V Sloveniji je očitno res najpomembnejši kapital, pozablja pa se na delavca, na sočloveka. Sedaj smo na poti, da postanemo država revežev, medsebojni odnosi in kultura odnosov pa je postala hujša in bolj pokvarjena kot včasih na »divjem zahodu«. Toda – dokler ne prenesemo načel, obljub v življenje, niso načela in obljube nič drugega kot samo besede.
Neprestano dvigovanje trošarin nas je privedlo do tega, da vse več ljudi hodi po nakupe v Avstrijo, saj so izračunali, da jih enak nakup v Sparu v Avstriji, stane cca 30-40 % manj kot pri nas. Enako velja za gorivo, saj vse več ljudi hodi po gorivo preko meje, ker je ceneje.
Neprestano poslušamo »velike besede« namenjene mladim, kako je potrebno varčevati. Nihče pa ne pojasni, od kod naj mladi varčujejo, ko morejo nekateri tudi od študentskega dela reševati in pomagati brezposelne starše.
Nenazadnje, kje je obljubljeni »grozeči« nadzor študenstkih napotnic, ko pa poznamo primere, ki se dogajajo v več podjetjih, ko npr. Marija Krajnc dela na napotnico študenta Janeza Novaka ?
A nima država dovolj instrumentov in institucij, da se takšne zgodbe ne bi smele dogajati in bi se morale takšne krivice preprečevati, odgovorni pa odgovarjat ? Kazenski zakonik določa kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. Zakaj še nihče ni bil obsojen za takšna ravnanja v naši državi ? Večno poslušamo ene in iste besede, večno metanje peska v oči, blagajne so prazne, itd. Zakaj država že enkrat ne obdavči bogatih ? Zakaj ne ustrezno prerazporediti denarja, ki ga je več kot očitno dovolj. Za nekatere pač. Problem je transparentnost in interesi. Pa se spet lahko vrnemo na začetek, problem nadzora, volje, pripravljenosti in egoizma. Dostojanstvo ljudi je do konca poteptano. Tragično !
Beremo lahko o tem, da je Bill Gates uspel prepričati, da se bo 40 ameriških miljarderjev darovalo polovico svojega premoženja za dobrodelne namene. Če je taka človekoljubna poteza možna v eni najbolj kapitalističnih držav na svetu, potem sem prepričan da je možno doseči to tudi kje drugje. Upam, da tudi pri nas.
Največji problem pa je neizpodbitno dejstvo, da je vse preveč ljudi popolnoma izgubilo občutek za sočloveka. V upanju, da bo kdo v teh vrsticah našel tudi kakšen del sebe in podobnega razmišljanja bom zaključil z besedami, ki sem jih nekje zasledil: »Največji dar človeku je sočlovek. Biti človek s človekom čisto zares, brez mask in poz, da srce začuti srce, dlan poboža tvojo/mojo roko, biti tu in zdaj, zaupljiv, da je vse prav, kot je ... Si lahko damo kaj dragocenejšega?«.
Sprašujem se, kako se lahko v tako imenovani »pravni in socialni državi« sploh dogajajo takšne stvari. Že dalj časa vztrajno in sistematično opozarjamo na to, da je država popolnoma odpovedala na vseh nivojih. Žalostno oziroma zdaj že tragično lahko ugotovimo, da je nezadostno delovanje inšpekcijskih služb, tožilstva, policije, sodstva. Nadzor ne obstaja več ! Nenazadnje pa vse, kar se dogaja in kar spremljamo, dovolj zgovorno priča o tem in napoveduje, da smo dejansko pred socialno katastrofo in tudi popolnim kolapsom družbe.
A se sploh še kdo vpraša, kako je dopustno v 21.stoletju, da nekdo, ki »ima svoje delavce rad« in jih pošilja na Rdeči križ, medtem ko jim ne plača za njihovo pošteno opravljeno delo in zato ne odgovarja ? A ni to dejansko kraja ?
Zakaj se dopuščajo primeri, ko delodajalci na plačilni listi obračunajo prispevke, tudi kredite odštejejo delavcem. Tega denarja pa delodajalec ne nakaže in banke pošiljajo opomine ljudem, da nimajo poravnavnih obveznosti. Zaključimo lahko, da je delodajalec ta denar dejansko ukradel. In kdo kaj naredi ?
Se morda vpraša kdo, kako je možno, da se ustanavljajo podjetja, kjer direktorji sami s seboj podpisujejo sporazume o prevzemu delavcev iz firme A, katere direktor je, v firmo B katere direktor je, in da ima firma B blokiran račun zaradi neplačila prispevkov ? Kako se ljudje lahko sploh počutijo, ko so seznanjeni s temi dejstvi, delodajalec pa jim odpove pogodbe s ponudbo nove pogodbe in v kolikor v 15 dnevih ne podpišejo, ostanejo brez odpravnine in brez vseh pravic na zavodu. In kdo lahko tem ljudem sploh pomaga ? Sindikat po svojih najboljših močeh, vendar pristojnosti in moč sindikata se konča, ko bi morale nastopiti institucije, ki jih v tej državi nenazadnje plačujemo davkoplačevalci, pa te institucije svoje delo opravljajo nezadostno.
Kako se lahko dogaja to, da v določenem podjetju v Mariboru 15 let niso prejeli regresa za letni dopust ? Pred kratkim smo izvedeli še za eno drugo podjetje, da delavci 5 let niso prejeli regresa. Ljudje več ne upajo govoriti, ljudje so popolnoma prestrašeni, saj se jih sistematično ustrahuje, celo ponujajo jim 30 % stimulacije, če se izčlanijo iz sindikata. Zanima me, kako dolgo bo teh 30 % stimulacije trajalo, preden bodo spet prišli na sindikat po pomoč, z polno »malho« problemov.
Po podatkih urgence ptujskega zdravstvenega doma je bilo od 19. maja do 26. julija letos v vročih dnevih k njim urgentno pripeljanih 17 pacientk, delavk Boxmarka. Vzrok so bile slabosti in dehidriranost na delovnem mestu. Najhuje je bilo 16. julija, ko je bilo treba v omenjenem kidričevskem podjetju opraviti kar 6 nujnih intervencij ekipe z dežurno zdravnico ptujskega zdravstvenega doma. Neuradno smo izvedeli, da je navodilo delodajalca, da si naj ne drzne kdo klicati reševalcev, naj po ljudi pridejo svojci, saj naj bi morebitno reševalno vozilo »metalo slabo luč« na podjetje.
Invalidsko podjetje Curatoris - delavci so bili poslani na čakanje, ostali so brez junijske plače, velika verjetnost je, da tudi julijske ne bo in še kakšne naprej ne, saj nam vodstvo leporeči v dopisu in odgovarja, da čakajo na soglasje Vlade RS, ker so invalidsko podjetje, da lahko nato uvedejo stečaj. A se bo morda tudi tukaj zataknilo pri plačilu predujma ? Medtem ko nekateri dopustujejo na Brionih in še kje, ti ljudje ne vedo, kako bodo plačali položnice,kako bodo plačali kredite, kako bodo kupili otrokom zvezke, ko bo prišel 1.september. Ljudje nimajo plačanega dodatnega zdravstvenega zavarovanja, plačati si ga morajo sedaj sami. Od kod ?
Delavke v Muri, ki npr. šivajo obleke HUGO BOSS. Za celi mesec dela dobi plačo, ki je v principu skoraj enaka ceni 1 obleke v trgovini.
Kako je dopustno, da že na dan 1.7. tekočega leta imajo delavke v določeni družbi več kot 200 nadur. Da delajo po 16 ur na dan ? Kako je dopustno, da so delavke, ob prehodu iz ene poslovne enote v drugo morale podpisati izjavo, da se odpovedujejo 200 naduram ? To je kršenje določb Zakona o delovnih razmerjih, na njih pa se vrši pritisk in kričanje, »če vam kaj ne paše, idite drugam, boste dobile odpovedi«, itd. Kje je nadzor ? Kljub obvestilu inšpektorata za delo, nadzora še ni bilo, traja od 2-3 mesece, ker so baje tako blazno zasedeni. Pa še dejstvo, da se izvajajo več ali manj napovedani nadzori je žalostno, saj se tudi na tak način dopušča čas, da se določene stvari pravočasno »pometejo pod preprogo«. Vsaj na papirju, večina ljudi pa se boji govoriti, ker se boji za svojo socialno varnost.
Naj naštejem še kakšen primer, kako država ne deluje, kako nadzor ne obstaja:
• družba je zaposlovala starejšega delavca 9 let po pogodbah za določen čas. Med trajanjem tega delovnega razmerja ima delavec v delovni knjižici vpisano enoletno prekinitev delovnega razmerja pri delodajalcu in je za to dobo v delovni knjižici vpisana kot delodajalec družba – agencija za posredovanje delavcev drugemu uporabniku. Delavec je tudi to vmesno leto opravljal enako delo v istem prostoru za istega delodajalca, ki pa mu je bil formalno samo »posojen« zato, da se je prekinilo zakonsko dopustno obdobje, za katerega je dovoljeno sklepati pogodbe za določen čas.
• Delavka se je poškodovala na delu pri delodajalcu in je po zaključenem zdravljenju na zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, naslovila odškodninski zahtevek. Delodajalec ji je zagrozil, da ji bo izdal odpoved pogodbe o zaposlitvi, če odškodninskega zahtevka ne umakne. Ker ga ni želela umakniti, je prejela odpoved iz poslovnih razlogov.
• Delavka je bila 6 mesecev neprekinjeno v bolniškem staležu. Preden se je vrnila na delo, je prejela redno odpoved iz poslovnih razlogov zaradi zmanjšanja števila izvajalcev na njenem delovnem mestu. Delodajalec ni bil dolžan uporabiti kriterijev za ocenjevanje delavcev, delavce pa je odpuščal glede na njihov odnos do dela in odnos do sodelavcev. Smiselno bi bilo torej razumeti, da je delavko z odpovedjo kaznoval za bolniški stalež.
• v družbi XYZ so delavci bili 4 mesece brez plač. V vmesnem času je delodajalec vidno odnašal premoženje iz te družbe. Revizija davčne inšpekcije RS je v družbi opravila nadzor, in ugotovila, da je bilo izkazovana vrednost premoženja cca. 5 mio EUR, dejanska vrednost premoženja pa je bila samo 400.000 EUR. Davčna uprava RS bi po uradni dolžnosti morala vložiti kazenske ovadbe in preprečiti takšne zadeve. Zgodilo se ni nič. Delavci so iz obupa in zaradi socialne stiske podali izredne odpovedi. Istočasno so delavci sami predlagali tudi stečaj in v predlogu prosili tudi Minstrstvo za delo da zadevo obravnava prioritetno, saj je bil rok, v katerem bi se še dalo izpodbijati sporne posle. Stečaj je bil uveden 2 meseca po izteku tega roka.
Ali je kdo preveril, koliko ljudi na primer v javni upravi ima polne pogoje za upokojitev, medtem ko univerzitetno izobraženi mladi ljudje, z znanjem jezikov, dobrim znanjem računalništva, voljo, elanom, idejami, tudi pri 30 letih starosti in več, čakajo na prvo zaposlitev na Zavodu za zaposlovanje ?
Skorajda lahko zaključimo, da kapitalizem dejansko ni nič drugega kot drugo ime za sužnjelastništvo, fevdalizem, ipd. Kako so se takšne družbene ureditve, ki so tako močno razslojevale ljudi končale, nas lahko uči zgodovina. Pa si tega resnično želimo ?
Zagotovo ne. Vendar v tem trenutku, očitno vsi, ki imajo možnost in predvsem moč kaj spremeniti na bolje, drugače, preprečiti krivice, tega ne vidijo, nočejo videti in bodo »sekali gordijske vozle« ne glede na vse posledice. A se ne zavedajo, da imajo vsi ti gospodje, največjo odgovornost ravno do ljudi. Do ljudi, ki so jih volili, v dobri veri in zaupanju, prepričanju, da se bo kaj spremenilo. Spreminja se, žal, dnevno na slabše. Vedno več krivic se dogaja, vedno več ljudi je v neopisljivi stiski in nikjer ni na obzorju neke svetle točke, ki bi dajala upanje in prepričanje v to, da bo lahko bolje. Kapital in interesi meljejo, brezkompromisno....dokler bo to mogoče. Zgodovina se ponavlja, pravijo, žal se ljudje iz tega nič ne naučimo.
In ti gospodje, pozabljajo na svojo odgovornost, ko prihajajo z idejami, da bi zmanjšali odpravnine, da bi npr. delavec po 30 letih delovne dobe dobil cca 4500 EUR odpravnine, brez dela pa bo prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kjer bo prejemal nadomestilo, kakršno bodo mu pač odmerili. Istočasno pa bodo gospodje, o katerih govorim, ko ne bodo ponovno izvoljeni po 4 letih, prejemali še eno leto nadomestilo svoje poslanske plače. Nekaj je resnično hudo narobe v naši državi.
Obljube, ki smo jih poslušali so bile, da bomo »nova Švica«, da bomo sedaj v EU in da bomo država bogatašev. Res ? Res smo v Evropski uniji, res je, da smo podpisali Evropsko socialno listino, ki nas obvezuje. Politiki so polnih ust, da je Slovenija del razvite Evrope, toda lastniki podjetij v Nemčiji, Franciji … si ne dovolijo tako poniževati svojih delavcev kot se to počne v Sloveniji. V Sloveniji je očitno res najpomembnejši kapital, pozablja pa se na delavca, na sočloveka. Sedaj smo na poti, da postanemo država revežev, medsebojni odnosi in kultura odnosov pa je postala hujša in bolj pokvarjena kot včasih na »divjem zahodu«. Toda – dokler ne prenesemo načel, obljub v življenje, niso načela in obljube nič drugega kot samo besede.
Neprestano dvigovanje trošarin nas je privedlo do tega, da vse več ljudi hodi po nakupe v Avstrijo, saj so izračunali, da jih enak nakup v Sparu v Avstriji, stane cca 30-40 % manj kot pri nas. Enako velja za gorivo, saj vse več ljudi hodi po gorivo preko meje, ker je ceneje.
Neprestano poslušamo »velike besede« namenjene mladim, kako je potrebno varčevati. Nihče pa ne pojasni, od kod naj mladi varčujejo, ko morejo nekateri tudi od študentskega dela reševati in pomagati brezposelne starše.
Nenazadnje, kje je obljubljeni »grozeči« nadzor študenstkih napotnic, ko pa poznamo primere, ki se dogajajo v več podjetjih, ko npr. Marija Krajnc dela na napotnico študenta Janeza Novaka ?
A nima država dovolj instrumentov in institucij, da se takšne zgodbe ne bi smele dogajati in bi se morale takšne krivice preprečevati, odgovorni pa odgovarjat ? Kazenski zakonik določa kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. Zakaj še nihče ni bil obsojen za takšna ravnanja v naši državi ? Večno poslušamo ene in iste besede, večno metanje peska v oči, blagajne so prazne, itd. Zakaj država že enkrat ne obdavči bogatih ? Zakaj ne ustrezno prerazporediti denarja, ki ga je več kot očitno dovolj. Za nekatere pač. Problem je transparentnost in interesi. Pa se spet lahko vrnemo na začetek, problem nadzora, volje, pripravljenosti in egoizma. Dostojanstvo ljudi je do konca poteptano. Tragično !
Beremo lahko o tem, da je Bill Gates uspel prepričati, da se bo 40 ameriških miljarderjev darovalo polovico svojega premoženja za dobrodelne namene. Če je taka človekoljubna poteza možna v eni najbolj kapitalističnih držav na svetu, potem sem prepričan da je možno doseči to tudi kje drugje. Upam, da tudi pri nas.
Največji problem pa je neizpodbitno dejstvo, da je vse preveč ljudi popolnoma izgubilo občutek za sočloveka. V upanju, da bo kdo v teh vrsticah našel tudi kakšen del sebe in podobnega razmišljanja bom zaključil z besedami, ki sem jih nekje zasledil: »Največji dar človeku je sočlovek. Biti človek s človekom čisto zares, brez mask in poz, da srce začuti srce, dlan poboža tvojo/mojo roko, biti tu in zdaj, zaupljiv, da je vse prav, kot je ... Si lahko damo kaj dragocenejšega?«.
sreda, 4. avgust 2010
NA KOROŠKEM IN ŠIRŠE SE OBETA SOCIALNA KATASTROFA
Kakor vsi vemo, je zaradi stečaja krovne družbe Prevent Global in njene hčerinske družbe, kjer so delavke šivale avtomobilske sedežne prevleke za Volkswagen in Mercedes, neposredno ogroženih 1260 zaposlitev. Poleg tega stečaj omenjenih družb posredno ogroža še 1490 delovnih mest v drugih hčerinskih podjetjih v Sloveniji in tujini.
Kaj to pomeni za koroško regijo? Ne bomo se delali pametnega in ugotavljali kaj to pomeni individualno za družine na Koroškem, ker vsi vemo, da bo to katastrofa za družinske proračune.
Za začetek sem pripravil presek podatkov ZRSZ in ostalih dokumentov o stanju na trgu dela na Koroškem. Situacija je jasna – stanje zelo velike zaskrbljenosti.
Goran Lukič
ZSSS
Kaj to pomeni za koroško regijo? Ne bomo se delali pametnega in ugotavljali kaj to pomeni individualno za družine na Koroškem, ker vsi vemo, da bo to katastrofa za družinske proračune.
Za začetek sem pripravil presek podatkov ZRSZ in ostalih dokumentov o stanju na trgu dela na Koroškem. Situacija je jasna – stanje zelo velike zaskrbljenosti.
Goran Lukič
ZSSS
ponedeljek, 2. avgust 2010
ŠOK TERAPIJA SE NADALJUJE
Kot vse bolj kaže, je ekonomska in socialna kriza prinesla nič drugega kot šok terapijo, preko katere se uvaja liberalizacija trga dela /podaljševanje delovne dobe/ skrčen sistem socialnega varstva.
Že omenjenim primerom pribaltskih držav in Španije se tako pridružujeta (najverjetneje) Češka, Danska, prav tako Estonija, Irska ter Grčija, kakor si lahko preberemo v zadnjem poročilu Evropske opazovalnice trga dela (European Employment Observatory) za junij 2010
Češka: nižje odpravnine, fleksibilnejši režim zaposlitev za določen čas
Obstaja visoka verjetnost, da bo nova vlada pristopila k fleksibilizaciji trga dela v smeri lažjega odpuščanja. Kot poseben ukrep se predvideva fleksibilizacija sistema pogodb za določen čas, zniževanje odpravnin za začasne zaposlitve, prav tako se namerava razširiti polje zaposlitvenih možnosti, ki niso podvržene socialnemu in zdravstvenemu zavarovanju.
Dokument zapiše, da bi lahko bili dolgoročni učinki večje fleksibilnosti trga dela lahko pozitivni, vendar pa ni jasno, ali vlada razmišlja o izboljšanju druge strani fleksibilnosti trga dela, to je povečevanju možnosti ustvarjanja novih delovnih mest preko recimo povečevanja učinkovitosti programov aktivne politike zaposlovanja (ALMP).
V tem delu dokument zaključi, da je glede na krizo bolj verjetno, da bo povečevanje fleksibilnosti počakalo na konec ekonomke in socialne krize.
Danska: reforma sistema denarnih nadomestil
Reforma sistema denarnih nadomestil gre v naslednjo smer:
-v tem trenutku lahko brezposelna oseba dobi DN za obdobje 4 let v zadnjih 6 letih. Po reformi bo maksimalno obdobje prejemanja 2 leti v obdobju 3 let. Reforma bo v polni meri implementirana od leta 2013.
-Pogoj za ponovno uveljavljanje DN bo 52 tednov polne zaposlitve v obdobju zadnjih 3 let. Trenutno je to obdobje 26 tednov.
-Pravila za izračun DN bodo spremenjena. Trenutno so prejemki izračunani na osnovi prejemkov v zadnjih 13 tednih. V prihodnje bo to obdobje za izračun podaljšano na 52 tednov.
Estonija: zvišanje upokojitvene starosti
Parlament je aprila 2010 odobril zvišanje starosti ob upokojitvi. Od leta 2017 se bo upokojitvena starost tako za moške kot za ženske povečevala na 3 mesečni ravni leto, do starosti 65 let leta 2026.
Irska: sprememba socialne zakonodaje
Nova socialna zakonodaja predvideva večje obveznosti brezposelnih oseb (»aktivacija«) ter tudi javno objavo registra oseb, katerim se je dokazalo zlorabo socialnih transferjev.
Grčija: namera po večji fleksibilizaciji zasebnega sektorja.
Novi ukrepi predvidevajo zniževanje vrednosti nadur. Novi ukrepi bodo prav tako omogočili, da bodo lokalni pakti postavljali formulo rasti plač pod sektorske sporazume. Vlada bo prav uveljavila možnost plačevanja pod zneskom minimalne plače za nekatere skupine (mladi, dolgotrajno brezposelni), prav tako naj bi bila minimalna plača nominalno zamrznjena za naslednja tri leta. Prav tako se predvideva zniževanje odpravnin.
Vir: EEO: Quarterly Reports Executive Summary, June 2010
Že omenjenim primerom pribaltskih držav in Španije se tako pridružujeta (najverjetneje) Češka, Danska, prav tako Estonija, Irska ter Grčija, kakor si lahko preberemo v zadnjem poročilu Evropske opazovalnice trga dela (European Employment Observatory) za junij 2010
Češka: nižje odpravnine, fleksibilnejši režim zaposlitev za določen čas
Obstaja visoka verjetnost, da bo nova vlada pristopila k fleksibilizaciji trga dela v smeri lažjega odpuščanja. Kot poseben ukrep se predvideva fleksibilizacija sistema pogodb za določen čas, zniževanje odpravnin za začasne zaposlitve, prav tako se namerava razširiti polje zaposlitvenih možnosti, ki niso podvržene socialnemu in zdravstvenemu zavarovanju.
Dokument zapiše, da bi lahko bili dolgoročni učinki večje fleksibilnosti trga dela lahko pozitivni, vendar pa ni jasno, ali vlada razmišlja o izboljšanju druge strani fleksibilnosti trga dela, to je povečevanju možnosti ustvarjanja novih delovnih mest preko recimo povečevanja učinkovitosti programov aktivne politike zaposlovanja (ALMP).
V tem delu dokument zaključi, da je glede na krizo bolj verjetno, da bo povečevanje fleksibilnosti počakalo na konec ekonomke in socialne krize.
Danska: reforma sistema denarnih nadomestil
Reforma sistema denarnih nadomestil gre v naslednjo smer:
-v tem trenutku lahko brezposelna oseba dobi DN za obdobje 4 let v zadnjih 6 letih. Po reformi bo maksimalno obdobje prejemanja 2 leti v obdobju 3 let. Reforma bo v polni meri implementirana od leta 2013.
-Pogoj za ponovno uveljavljanje DN bo 52 tednov polne zaposlitve v obdobju zadnjih 3 let. Trenutno je to obdobje 26 tednov.
-Pravila za izračun DN bodo spremenjena. Trenutno so prejemki izračunani na osnovi prejemkov v zadnjih 13 tednih. V prihodnje bo to obdobje za izračun podaljšano na 52 tednov.
Estonija: zvišanje upokojitvene starosti
Parlament je aprila 2010 odobril zvišanje starosti ob upokojitvi. Od leta 2017 se bo upokojitvena starost tako za moške kot za ženske povečevala na 3 mesečni ravni leto, do starosti 65 let leta 2026.
Irska: sprememba socialne zakonodaje
Nova socialna zakonodaja predvideva večje obveznosti brezposelnih oseb (»aktivacija«) ter tudi javno objavo registra oseb, katerim se je dokazalo zlorabo socialnih transferjev.
Grčija: namera po večji fleksibilizaciji zasebnega sektorja.
Novi ukrepi predvidevajo zniževanje vrednosti nadur. Novi ukrepi bodo prav tako omogočili, da bodo lokalni pakti postavljali formulo rasti plač pod sektorske sporazume. Vlada bo prav uveljavila možnost plačevanja pod zneskom minimalne plače za nekatere skupine (mladi, dolgotrajno brezposelni), prav tako naj bi bila minimalna plača nominalno zamrznjena za naslednja tri leta. Prav tako se predvideva zniževanje odpravnin.
Vir: EEO: Quarterly Reports Executive Summary, June 2010
nedelja, 1. avgust 2010
NAPAKA FISKALNE KONSOLIDACIJE – USMERITEV
Ena izmed skupnih značilnosti večih varčevalnih programov (Španija, Slovenija, Irska) je zniževanje investicij. Španija predvideva znižanje sredstev za regionalna vlaganja za 1,2 milijardi evrov, Slovenija zniževanje vlaganj v prometno in zdravstveno infrastukturo, Irska se odpoveduje investicijam v vrednosti 960 milijonov evrov.
Tovrstno ravnanje vlad je v najmanjši meri presenetljivo. Dušan Mramor, bivši finančni minister Slovenije je tako povedal »tako kot je bilo v mandatu prejšnje vlade nesmotrno, da se je s pospešenimi investicijami v infrastukturo pregrevalo gospodarstvo v času visoke konjukture, je danes nesmotrno, da se te investicije v krizi še zmanjšujejo, saj imajo največje multiplikativne učinke na rast gospodarstva« (Mladina, 18.6. 2010). Temu na istem mestu pritrjuje tudi Bogomir Kovač, ki pravi potrebuje Slovenija začetek zagona gospodarskega cikla. Ker zasebni sektor tega ne more financirati, bi se morala vključiti država z dobro pripravljenimi investicijskimi projekti«.
Pri tem pa v primeru Slovenije ne moremo in ne smemo mimo dejstva, da se Slovenski podjetniški sektor že sam po sebi in že kar kronično spopada z neinovativnostjo. Matjaž Krč je v intervjuju za revijo Podjetnik (junij 2010) tako jasno povedal, da so razvili program za pospeševanje prebojnih inovacij, vendar pa interesa podjetij ni. Pri tem je podal primer pogovora z odgovornim v enem izmed večjih slovenskih podjetij, ki o prebojnih inovacijah noče niti razmišljati. Obenem je podal še dva primera. Prvi se dotika pogovora s predstavnikom slovenske vlade, ki mu je ob predstavitvi programa inovativnosti rekel, da tega slovenska podjetja nočejo. Kakršno koli inoviranje namreč pomeni tveganje, tega pa slovenska podjetja nočejo. Drugi primer pa se dotika pogovora z predstavnico banke, kateri je Krč predlagal, da za njihove komintente, ki so drzni in imajo vizijo, naredi program zastonj. Sicer se je strinjala, da je program krasen, a da nimajo takih podjetij. Ker ima vpogled v poslovna poročila, ve, da imajo za letos v načrtu predvsem krčenje stroškov in strategijo preživetja. Krč poda na to konkreten komentar, kot da se nihče ne zaveda, da najboljša podjetja ravno v času krize usmerijo energijo v inovacije, da pridejo iz krize v dobri kondiciji, ne pa kot izrabljen dirkalni konj.
Vendar pa je to že stara zgodba, ki jo zelo plastično razgali Drenovec (2010), ko zapiše da je slovensko gospodarstvo še staro, staro fordovsko. »Mikro« delovni procesi žarčijo v svoja socialna okolja v glavnem samo disciplino in podrejenost. Večina zaposlenih zasluţi mesečno manj kot 900 evrov, veliki večini Slovencev materialni standard še ne daje kakšnih posebnih občutkov varnosti, ki bi ţe napeljevali v kakšno posebno doživljanje svobode; prevladuje boj za materialne dobrine, ljudstvo je še vedno navaden homo economicus. Impulzi k rasti in napredku, ki jih je dajalo še tisto zadnje veliko prestrukturiranje iz industrije v storitve, so se po dvajsetih letih že izpeli. Pri tem Drenovec opozarja, da ne smemo spregledat, koliko je k rasti BDP in dohodkov v novem kapitalizmu, s privatnimi podjetji in drobnim sektorjem, prispevalo zgolj intenziviranje dela, zgolj potiskanje značilne marljivosti Slovencev že v območje velikega garanja. Ocene »produkcijske funkcije« za Slovenijo kažejo, da so bili prispevki »tehnološkega napredka« (tj. tisti del gospodarske rasti, ki presega vplive rasti količine »dela« in »kapitala«) od drugega dela devetdesetih let naprej samo še neznatni in občasno kar negativni; skoraj zagotovo so bili spet krepko negativni po letu 2006.
Skratka – inovacijski preboj je na Slovenskem trgu očitno res le politična mantra, ki se zelo hitro skrči v realnosti. Zato je rebalans proračuna v bistvu le lepa preslikava slovenskega gospodarskega modela, ki je že kar nekaj časa preživet in ob globalni krizi preživlja sebi lastno krizo.
Pripravil:
Goran Lukič, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije
Tovrstno ravnanje vlad je v najmanjši meri presenetljivo. Dušan Mramor, bivši finančni minister Slovenije je tako povedal »tako kot je bilo v mandatu prejšnje vlade nesmotrno, da se je s pospešenimi investicijami v infrastukturo pregrevalo gospodarstvo v času visoke konjukture, je danes nesmotrno, da se te investicije v krizi še zmanjšujejo, saj imajo največje multiplikativne učinke na rast gospodarstva« (Mladina, 18.6. 2010). Temu na istem mestu pritrjuje tudi Bogomir Kovač, ki pravi potrebuje Slovenija začetek zagona gospodarskega cikla. Ker zasebni sektor tega ne more financirati, bi se morala vključiti država z dobro pripravljenimi investicijskimi projekti«.
Pri tem pa v primeru Slovenije ne moremo in ne smemo mimo dejstva, da se Slovenski podjetniški sektor že sam po sebi in že kar kronično spopada z neinovativnostjo. Matjaž Krč je v intervjuju za revijo Podjetnik (junij 2010) tako jasno povedal, da so razvili program za pospeševanje prebojnih inovacij, vendar pa interesa podjetij ni. Pri tem je podal primer pogovora z odgovornim v enem izmed večjih slovenskih podjetij, ki o prebojnih inovacijah noče niti razmišljati. Obenem je podal še dva primera. Prvi se dotika pogovora s predstavnikom slovenske vlade, ki mu je ob predstavitvi programa inovativnosti rekel, da tega slovenska podjetja nočejo. Kakršno koli inoviranje namreč pomeni tveganje, tega pa slovenska podjetja nočejo. Drugi primer pa se dotika pogovora z predstavnico banke, kateri je Krč predlagal, da za njihove komintente, ki so drzni in imajo vizijo, naredi program zastonj. Sicer se je strinjala, da je program krasen, a da nimajo takih podjetij. Ker ima vpogled v poslovna poročila, ve, da imajo za letos v načrtu predvsem krčenje stroškov in strategijo preživetja. Krč poda na to konkreten komentar, kot da se nihče ne zaveda, da najboljša podjetja ravno v času krize usmerijo energijo v inovacije, da pridejo iz krize v dobri kondiciji, ne pa kot izrabljen dirkalni konj.
Vendar pa je to že stara zgodba, ki jo zelo plastično razgali Drenovec (2010), ko zapiše da je slovensko gospodarstvo še staro, staro fordovsko. »Mikro« delovni procesi žarčijo v svoja socialna okolja v glavnem samo disciplino in podrejenost. Večina zaposlenih zasluţi mesečno manj kot 900 evrov, veliki večini Slovencev materialni standard še ne daje kakšnih posebnih občutkov varnosti, ki bi ţe napeljevali v kakšno posebno doživljanje svobode; prevladuje boj za materialne dobrine, ljudstvo je še vedno navaden homo economicus. Impulzi k rasti in napredku, ki jih je dajalo še tisto zadnje veliko prestrukturiranje iz industrije v storitve, so se po dvajsetih letih že izpeli. Pri tem Drenovec opozarja, da ne smemo spregledat, koliko je k rasti BDP in dohodkov v novem kapitalizmu, s privatnimi podjetji in drobnim sektorjem, prispevalo zgolj intenziviranje dela, zgolj potiskanje značilne marljivosti Slovencev že v območje velikega garanja. Ocene »produkcijske funkcije« za Slovenijo kažejo, da so bili prispevki »tehnološkega napredka« (tj. tisti del gospodarske rasti, ki presega vplive rasti količine »dela« in »kapitala«) od drugega dela devetdesetih let naprej samo še neznatni in občasno kar negativni; skoraj zagotovo so bili spet krepko negativni po letu 2006.
Skratka – inovacijski preboj je na Slovenskem trgu očitno res le politična mantra, ki se zelo hitro skrči v realnosti. Zato je rebalans proračuna v bistvu le lepa preslikava slovenskega gospodarskega modela, ki je že kar nekaj časa preživet in ob globalni krizi preživlja sebi lastno krizo.
Pripravil:
Goran Lukič, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije
OD KITAJSKE DO KITAJSKE – DO KAM?
Spoštovane poslanke in poslanci, zavedati se je treba, da živimo v globalnem svetu, da je Slovenija članica Evropske Unije. Slovenija ni zaprto gospodarstvo. Slovenija in slovenska podjetja konkurirajo na trgu s kitajskimi podjetji, ki nimajo nobene socialne komponente.
Darja Radić, državna sekretarka na Ministrstvu za finance ob obravnavi predloga Zakona o delitvi dobička v Državnem zboru RS
Na kratek rok je to njihova konkurenčna prednost. Kot jaz razumem, si želijo vzeti še tisti čas, da bodo naleteli na meje svoje rasti.
Borut Pahor ob izjavi, da Kitajska in druge države BRIK socialne komponente trenutno niso pripravljene vračunati v svoj razvoj.
Kitajsko podjetje Foxconn je v zadnjem času precej opazno širom globalnega medijskega prostora. Razlog za pa je na žalost precej tragičen, saj je v tem podjetju, katerega komponente, ki jih izdeluje, nahajajo tudi v najnovejšo igračko Aplla – Ipad, v zadnjem času kar nekaj zaposlenih storilo samomor zaradi nevzdržnih delovnih razmer. Pod pritiskom tega dejstva in mednarodne javnosti se je podjetje Foxconn odločilo, da b podvojilo osnovne plače zaposlenim na približno 300 ameriških dolarjev.
Ob tem se človek logično vpraša, ali smo res v času, ko so potrebni samomori za normalne delovne pogoje?!
Če se vrnemo k dvigu plač- nujna reakcija podjetja, ki pa je ponovno šlo še en korak naprej v smeri iskanja čim nižjega stroška dela. Kaj mislimo s tem?
Za začetek – analitiki City Groupa so v izjavi za Financial Times povedali, da bo dvig osnovne plače v podjetju Foxconn minimalno vplival na končno ceno produkta, torej na potrošnike, to pa zaradi tega, ker kitajski stroški dela predstavljajo le 3% vseh stroškov izdelave produktov, in še manjši delež v končni ceni Iphona.
Vendar pa kot bo opozarja Manish Nigam, vodja oddelka za tehnološke raziskave za Azijo pri Credit Suisse, najbolj močna gonilna sila, ki bo poskušala nevtralizirati dvig stroškov dela – notranja selitev proizvodnje znotraj Kitajske.
Glede na poročilo Credit Suisse so v provinci Jiangcu plače v višini 86% plač v Šanghaju. V provincah Shandong in Shanxi, kjer ima podjetje Foxconn že tovarne, so plače na ravni 82% oziroma 76%. V provinci Chongquing pa so plače na ravni 61% plač Šanghaja (FT)
In prav provinca Chongquing je nova obljubljena destinacija za elektronsko industrijo. Podjetje HP je že leta 2008 objavilo, da bo v tej provinci gradilo nov tovarniški kompleks. Temu premiku HP-ja so sledile istovrstne akcije vseh njegovih največjih trgovinskih partnerjev. Tako Foxconn kot Compal, drugi največji proizvajalec lap-topov, so prav tako postavili tovarne v tej provinci. Kar je »logično« povzročilo migracijo vseh njihovih partnerjev v isto provinco.
Da pa je ta premik k sveti deželi nizkocenovne delovne sile še hitrejši, pa je poskrbel še drug trend - in sicer masovna inflacija podizvajalstva. Računalniško podjetje Dell je povedalo analitikom, da bo v tem letu v podizvajalstvo dalo 80% svoje proizvodnje, kar je skoraj dvakrat več od 43% deleža leto poprej. Drugo podjetje, Lenovo predvideva dvig podizvajalstva v višini 55%, kar je 20 o.t. več od leta poprej.
Medtem je Foxconn, podjetje z milijon zaposlenimi že identificiral svojo obljubljeno deželo – t.j. Zhenhzhou, glavno mesto province Henan, katere plača je 38% nižja od plače v Šanghaju. Za razliko od drugih provinc le-ta nima veliko postavljene infrastrukture za računalniško industrijo – vendar pa ima izjemno velik bazen migrantske delovne sile. In kakor je rekel eden izmed poznavalcev razmer – če ustvarimo novo industrijsko območje, lahko ljudje dobijo zaposlitev doma, kar pomeni da jim ni treba migrirati. To ustvarja win –win situacijo«.
Kakšno win-win situacijo? Takšno v kateri želja po čim bolj poceni delovni sili prehiti željo po boljšem zaslužku, saj prisili delavce, da so nemobilni, da živijo z mizerno plačo – od katere želijo pobegniti.
Medtem pa smo v Sloveniji 18. junija popoldne lahko prebrali novico da bo Gorenje svoje grelnike vode proizvajalo le še v Srbiji. 306 delavcev bo izgubilo zaposlitev. Razlog za to naj bil dvig minimalne plače. Vendar pa nihče ne omeni, da stroški dela v Sloveniji predstavljajo le 15,4 % vseh poslovnih odhodkov.
Novica o zaprtju tovarne Gorenje Tiki je prišla v javnost 18. Junija ob 15h – eno uro pred pričetkom nogometne tekme Slovenija: ZDA. Zagotovo ne naključje.
Po drugi strani pa – ali je migracija produkcijskega središča kapitala v oazen poceni delovne sile res ekonomsko upravičljivo dejanje? Morebiti nelogično vprašanje, vendar pa če upoštevamo stroške razlik v produktivnosti dela, stroške transporta, nadzora kvalitete, inventarja, komunikacije, potovanj, usposabljanja, tehnične podpore, popolnega seta opreme –in navsezadnje padca imidža »družbeno odgovornega« podjetja, vidimo da je zgodba vse prej kot enostavna!
Vzemimo za primer Nokio še pred časom ko je njena tovarna pobegnila iz Nemčije v Romunijo; pred tem je večino produktov ustvarila v Nemčiji, ZDA in na Finskem, kjer so povprečne plače 30-x višje od nizkocenovnih regij. Pa vendar so v letu 2003 produkcijski stroški Nokie padli na 114$ na kos, pri čemer se lahko kosa z najboljšimi azijski »nizkocenovci«. Razlog za to je nižanje skupnih stroškov proizvodnje.
Pripravil:
Goran Lukič, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije
Darja Radić, državna sekretarka na Ministrstvu za finance ob obravnavi predloga Zakona o delitvi dobička v Državnem zboru RS
Na kratek rok je to njihova konkurenčna prednost. Kot jaz razumem, si želijo vzeti še tisti čas, da bodo naleteli na meje svoje rasti.
Borut Pahor ob izjavi, da Kitajska in druge države BRIK socialne komponente trenutno niso pripravljene vračunati v svoj razvoj.
Kitajsko podjetje Foxconn je v zadnjem času precej opazno širom globalnega medijskega prostora. Razlog za pa je na žalost precej tragičen, saj je v tem podjetju, katerega komponente, ki jih izdeluje, nahajajo tudi v najnovejšo igračko Aplla – Ipad, v zadnjem času kar nekaj zaposlenih storilo samomor zaradi nevzdržnih delovnih razmer. Pod pritiskom tega dejstva in mednarodne javnosti se je podjetje Foxconn odločilo, da b podvojilo osnovne plače zaposlenim na približno 300 ameriških dolarjev.
Ob tem se človek logično vpraša, ali smo res v času, ko so potrebni samomori za normalne delovne pogoje?!
Če se vrnemo k dvigu plač- nujna reakcija podjetja, ki pa je ponovno šlo še en korak naprej v smeri iskanja čim nižjega stroška dela. Kaj mislimo s tem?
Za začetek – analitiki City Groupa so v izjavi za Financial Times povedali, da bo dvig osnovne plače v podjetju Foxconn minimalno vplival na končno ceno produkta, torej na potrošnike, to pa zaradi tega, ker kitajski stroški dela predstavljajo le 3% vseh stroškov izdelave produktov, in še manjši delež v končni ceni Iphona.
Vendar pa kot bo opozarja Manish Nigam, vodja oddelka za tehnološke raziskave za Azijo pri Credit Suisse, najbolj močna gonilna sila, ki bo poskušala nevtralizirati dvig stroškov dela – notranja selitev proizvodnje znotraj Kitajske.
Glede na poročilo Credit Suisse so v provinci Jiangcu plače v višini 86% plač v Šanghaju. V provincah Shandong in Shanxi, kjer ima podjetje Foxconn že tovarne, so plače na ravni 82% oziroma 76%. V provinci Chongquing pa so plače na ravni 61% plač Šanghaja (FT)
In prav provinca Chongquing je nova obljubljena destinacija za elektronsko industrijo. Podjetje HP je že leta 2008 objavilo, da bo v tej provinci gradilo nov tovarniški kompleks. Temu premiku HP-ja so sledile istovrstne akcije vseh njegovih največjih trgovinskih partnerjev. Tako Foxconn kot Compal, drugi največji proizvajalec lap-topov, so prav tako postavili tovarne v tej provinci. Kar je »logično« povzročilo migracijo vseh njihovih partnerjev v isto provinco.
Da pa je ta premik k sveti deželi nizkocenovne delovne sile še hitrejši, pa je poskrbel še drug trend - in sicer masovna inflacija podizvajalstva. Računalniško podjetje Dell je povedalo analitikom, da bo v tem letu v podizvajalstvo dalo 80% svoje proizvodnje, kar je skoraj dvakrat več od 43% deleža leto poprej. Drugo podjetje, Lenovo predvideva dvig podizvajalstva v višini 55%, kar je 20 o.t. več od leta poprej.
Medtem je Foxconn, podjetje z milijon zaposlenimi že identificiral svojo obljubljeno deželo – t.j. Zhenhzhou, glavno mesto province Henan, katere plača je 38% nižja od plače v Šanghaju. Za razliko od drugih provinc le-ta nima veliko postavljene infrastrukture za računalniško industrijo – vendar pa ima izjemno velik bazen migrantske delovne sile. In kakor je rekel eden izmed poznavalcev razmer – če ustvarimo novo industrijsko območje, lahko ljudje dobijo zaposlitev doma, kar pomeni da jim ni treba migrirati. To ustvarja win –win situacijo«.
Kakšno win-win situacijo? Takšno v kateri želja po čim bolj poceni delovni sili prehiti željo po boljšem zaslužku, saj prisili delavce, da so nemobilni, da živijo z mizerno plačo – od katere želijo pobegniti.
Medtem pa smo v Sloveniji 18. junija popoldne lahko prebrali novico da bo Gorenje svoje grelnike vode proizvajalo le še v Srbiji. 306 delavcev bo izgubilo zaposlitev. Razlog za to naj bil dvig minimalne plače. Vendar pa nihče ne omeni, da stroški dela v Sloveniji predstavljajo le 15,4 % vseh poslovnih odhodkov.
Novica o zaprtju tovarne Gorenje Tiki je prišla v javnost 18. Junija ob 15h – eno uro pred pričetkom nogometne tekme Slovenija: ZDA. Zagotovo ne naključje.
Po drugi strani pa – ali je migracija produkcijskega središča kapitala v oazen poceni delovne sile res ekonomsko upravičljivo dejanje? Morebiti nelogično vprašanje, vendar pa če upoštevamo stroške razlik v produktivnosti dela, stroške transporta, nadzora kvalitete, inventarja, komunikacije, potovanj, usposabljanja, tehnične podpore, popolnega seta opreme –in navsezadnje padca imidža »družbeno odgovornega« podjetja, vidimo da je zgodba vse prej kot enostavna!
Vzemimo za primer Nokio še pred časom ko je njena tovarna pobegnila iz Nemčije v Romunijo; pred tem je večino produktov ustvarila v Nemčiji, ZDA in na Finskem, kjer so povprečne plače 30-x višje od nizkocenovnih regij. Pa vendar so v letu 2003 produkcijski stroški Nokie padli na 114$ na kos, pri čemer se lahko kosa z najboljšimi azijski »nizkocenovci«. Razlog za to je nižanje skupnih stroškov proizvodnje.
Pripravil:
Goran Lukič, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
