Vsi se še spomnimo izjave iz javne tribune
Gospodarske zbornice Slovenije o rasti o gospodarstva in novih delovnih mestih,
kjer je bilo med drugim rečeno, da je treba ukiniti minimalno plačo ter
regulacijo plač v celoti prepustiti trgu. A ta izjava Dušana Šešoka,
predsednika uprave Iskra Sistemi, ima še drugi del, ki smo ga lahko slišali
tudi včeraj v oddaji Utrip,
in sicer: »Pa naj začnejo delati z recimo 400 EUR bruto, pa naj se dokazujejo«.
Seveda Šešok ni mislil na menedžerje, temveč na delavce.
Recimo, da se spustimo na nivo argumentov
šešokonomije, kakor lahko v tem kontekstu poimenujemo ukinjanje / zniževanje
minimalne plače v imenu gospodarske rasti. Pa si poglejmo priročen primer
Grčije. V Grčiji se je s prvim marcem 2012 minimalna plača znižala za 22
odstotkov. In kako se je ta ukrep poznal na trgu dela? Po podatkih Eurostat-a
je bilo marca 2012 v Grčiji brezposelnih 1, 094 milijona oseb. Eno leto
kasneje, torej marca 2013 je bilo brezposelnih 1.320 milijona oseb. Tako je –
226.000 več brezposelnih oseb. Tako je – eno leto zatem, ko je grška vlada pod
pritiskom mednarodnim posojilojemalcev znižala minimalno plačo za 22 odstotkov,
se je brezposelnost v Grčiji zvišala za več kot 20 odstotkov.
A pozor – šešokonomija ima v sebi vgrajen mehanizem
negativne spirale, na kar navsezadnje spet opozarja primer Grčije, od koder
prihajajo novice o tem, da naj bi se na podlagi skritega memoranduma Trojke spet
zniževalo minimalno plačo.
In ravno na to opozarjajo tudi nekateri slovenski
ekonomisti ob debati o ukinitvi minimalne plače. Tako je Maks Tajnikar na to
temo izjavil,
da »če bomo odpravili minimalne plače, se bomo zgledovali po zakonitostih
azijskih trgov dela, kar pomeni, da bomo njihove pogoje dela prenesli tudi v
Slovenijo.«
In prav to je bistvo šešokonomije – izženimo
hudobni duh minimalne plače z azijskim plačnim modelom.
A glej ga zlomka – v 25
kitajskih provincah so v letu 2012
zvišali minimalno plačo v povprečju 20 odstotkov - medtem pa se »kitajska cena
dela« očitno globalizira. Tako si lahko v intervjuju
z direktorjem podjetja Lisca Goranom Kodeljo preberemo, da šivilja na Kitajskem
zasluži 300 dolarjev (226 evrov), šivilja v Srbiji pa 330 evrov (bruto).
In medtem ko si Kitajska z zviševanjem minimalne
plače gradi novi srednji razred, ga Šešokonomija s pozivi po zniževanju oz.
ukinjanju ruši. Na drugi strani pa menedžerski sloj vse to opazuje z varne in
udobne razdalje. Tako je – varne. Tako si lahko v dokumentu
»Priporočila pri sklepanju individualnih pogodb vodilnih managerjev v
gospodarskih družbah« s strani Združenja Manager recimo preberemo del o
»sovražnih prevzemih«, kjer je po priporočilih Združenja Manager
predsednik uprave »v primeru prevzema družbe, s katerim […] ne soglaša,
upravičen do izplačila pavšalnega zneska« v vnaprej določeni višini. Takšno
»odškodnino« prejme poleg odpravnine.
Na koncu še vprašanje za vse šešokonomiste: koliko
minimalnih plač se lahko stlači v milijonsko nagrado nekdanjega predsednika
uprave NLB Marjana Kramarja? Namig: za nekaj več kot 106 let dela osebe na
minimalni plači.
Goran Lukič
ZSSS
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar