V
torek, 6. avgusta smo na javni tribuni Gospodarske zbornice Slovenije o rasti gospodarstva in novih delovnih mestih, lahko med
drugim slišali tudi izjave o tem, da je treba ukiniti minimalno plačo ter
regulacijo plač v celoti prepustiti trgu.
Za začetek poglejmo, kaj o tem predlogu menijo mednarodne
organizacije in institucije.
Mednarodna
organizacija dela (ILO) je 7. decembra 2012 pozvala 185
svojih držav članic k sprejetju politike minimalne plače, in sicer kot način za
zniževanje revščine in zagotavljanja socialne varnosti za ranljive delavce. Ali
kot je povedal generalni direktor ILO Guy Ryder: »minimalna plača pomaga
varovati nizko plačane delavce in preprečuje padec njihove kupne moči«.
Tudi Poročilo
ILO o plačah 2012 / 2013 ne pozabi omeniti Globalni pakt o
zaposlovanju (Global
Jobs pact), kjer se spodbuja vlade da
»upoštevajo tudi možnost minimalne plače ki lahko znižajo revščino in
neenakost, povečajo povpraševanje in doprinesejo k ekonomski stabilnosti«.
Prav
tako se izpostavlja primer Brazilije, kjer se je v luči povečevanje domače
potrošnje minimalna plača opazno zvišala
leta 2005, pri čemer se minimalno plačo redno usklajuje z rastjo cen
življenjskih potrebščin. Brazilska vlada je
tako februarja 2009 dvignila
znesek minimalne plače za 12 odstotkov, kar je po oceni ILO dvignilo brazilski
BDP za 0,7 odstotne točke. In še nekaj: februarja 2009 je bila brazilska
minimalna plača 465 realov oziroma okoli 230 ameriških dolarjev, kar je skoraj
dvakrat več od zneska minimalne plače iz februarja 2002 (264 realov). V vmesnem
obdobju je Brazilija doživela opazno povečanje zaposlovanja in znižanje dela na
črno.
Evropska
komisija (EK)
je v dokumentu z imenom »K
okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti« (18. 4. 2012) med drugim
zapisala: »Tveganje za revščino zaposlenih je visoko, zlasti v državah z
neenakomerno porazdelitvijo dohodka in nizkimi minimalnimi plačami, med
posamezniki s pogodbami o začasni zaposlitvi ter v gospodinjstvih z nizko
intenzivnostjo dela in enostarševskih gospodinjstvih. Določitev ustreznih ravni
minimalnih plač lahko prepreči naraščanje revščine med zaposlenimi in je
pomemben dejavnik za zagotavljanje dostojne kakovosti zaposlitve.«
Kaj
nam torej povedo pozivi gospodarstva k ukinitvi minimalne plače, še posebej kot
»ukrepu za rast gospodarstva in nova delovna mesta«? Preprosto to, da je
slovenskemu gospodarstvu očitno še vedno ljubši kratkoročni stroškovni pogled
kot pa dolgoročni razvojni model. A prav kratkoročni stroškovni pogled je
slovensko gospodarstvo pripeljal v slepo ulico, kjer je v veliki večini bodisi
vedno znova premalo konkurenčno na zahodu oziroma vedno znova predrago na
vzhodu. In prav ta kratkoročni stroškovni pogled je spravil na kolena lesno in
pohištveno industrijo, saj tudi sami gospodarstveniki priznavajo, da je
bilo v lesno predelovalni industriji že pred krizo štirikrat manj razvojnega
kadra in kar sedemkrat manj vlaganj kot v sosednji Avstriji.
In
medtem ko v ZDA, zibelki neoliberalnega kapitalizma, predsednik
Obama poziva
k dvigu minimalne plače, medtem ko Nils Schmidt, finančni minister nemške
dežele Baden Württemberg izjavi, da okostje nemškega gospodarskega modela, to
pa so »Mittelstand« mala in srednja družinska podjetja, sledi načelu »ne poskušam biti
cenejši, temveč boljši« (Time, 12. avgust 2013),
pa se v slovenskem gospodarstvu očitno še vedno željno spogledujejo z
nizkocenovnim dereguliranim gospodarskim modelom, katerega končne točke lahko vidimo tudi izven naših meja. Tako 56. člen Zakona o zimbabveških izvozno predelovalnih
conah pravi naslednje: »Zakon o delovnih
razmerjih se ne bo nanašal na delujoče prijavljene investitorje in zaposlene
delavce v izvozno predelovalni coni«.
Leta
1914 je celo ameriški industrialec Henry
Ford, ki ni ravno zgled delavskega gibanja, podvojil
plače svojim zaposlenim. Skoraj natanko sto let kasneje moramo v Sloveniji še
vedno argumentirati, zakaj je pomemben inštitut minimalne plače.
To
vse pove o dolgoročni razvojni naravnanosti slovenskega gospodarstva.
Goran Lukič
Izvršni sekretar ZSSS za politike zaposlovanja,
migracije in odnose z javnostmi
Ni komentarjev:
Objavite komentar