POZIV ZSSS VLADI RS IN PREDSEDNIKOM KOALICIJSKIH STRANK: IŠČITE REŠITVE, NE SPODBUJAJTE KRIZE!

26. 8. 2013

Za:

Predsednica vlade, mag. Alenka Bratušek,

Predsednik Socialnih demokratov, dr. Igor Lukšič, 

Predsednik Demokratične stranke upokojencev Slovenije, Karl Viktor Erjavec, 

Predsednik Državljanske liste, dr. Gregor Virant

 

POZIV ZVEZE SVOBODNIH SINDIKATOV SLOVENIJE:

IŠČITE REŠITVE, NE SPODBUJAJTE KRIZE!

 

Spoštovana predsednica Vlade RS!

Spoštovani predsedniki koalicijskih strank!

Po javno dostopnih informacijah boste danes na vladi neformalno razpravljali o spremembah proračuna za prihodnje leto in s tem v zvezi o nadaljnjih ukrepih za uravnoteženje javnih financ. Pri čemer naj bi »sledili ciljem iz programa stabilnosti«. Po neuradnih informacijah naj bi se obetali novi rezi na vseh področjih, tudi pri pokojninah, in sicer v višini 300 milijonov evrov. To je nakazal že minister za finance v enem izmed intervjujev pred nekaj tednov.

 

Pozivamo vas k temeljitemu premisleku o vaših dejanjih.

Nadaljujete projekt tako imenovane slabe banke, čeprav so vas številni bančni strokovnjaki že ničkolikokrat opozorili, da je ta ukrep nekajkrat dražji od neposredne dokapitalizacije bank. In ko zapišemo »nekajkrat dražji«, to niso tisoči, stotisoči ali celo milijoni evrov. Ne, govora je o nekaj milijardah evrov, ki se bodo na ta način prelili v večji primanjkljaj države.

Govorite o »nujnosti« rezanja v socialno državo. Ko pa vas seznanimo z ugotovitvami uvedbe ukrepa davčnih blagajn na Hrvaškem, katerih sorazmeren učinek bi bil v Sloveniji enak 380 milijonom evrov, torej več, kakor predvideva jesenski rebalans proračuna, se izmikate konkretnemu ukrepanju.

Umikate tudi dobre predloge za rešitev zdravstvenega sistema, čeprav se v polni meri zavedate, da je isti zdravstveni sistem v tem trenutku v resnih finančnih težavah.

V rebalanse proračuna optimistično zapisujete številke o več kot milijardnem črpanju EU sredstev, sedaj pa vam grozi izguba več sto milijonov evrov prepotrebnih evropskih sredstev.

Hvalite se z novimi ukrepi na področju izterjave davkov, hkrati pa tiho prikimavate stalnemu zniževanju števila davčnih inšpektorjev. Danes jih je več kot četrtina manj kot pred petnajstimi leti.

Govorite o spodbujanju gospodarstva, hkrati pa s stalnimi grožnjami po krčenju sredstev zmanjšujete notranjo potrošnjo, namesto da bi sprejemali ukrepe, ki bi jo povečevali.

Ob vsem tem pa ste nam še vpeljali fiskalno pravilo in zaostrili referendumsko zakonodajo, kot da bo to rešilo kronične težave slovenske ekonomije.

Kar lahko vidimo v zadnjih nekaj letih s strani političnih odločevalcev, ni nič drugega kot neodgovorno proračunsko prelaganje zasebnih računov krize na javna pleča in bežanje pred resničnimi problemi.

Kdaj boste spoznali, da s tem ne boste našli rešitev, temveč le še bolj zaostrili krizo?

 

Od vas zahtevamo le to, da postanite odgovorni. Odgovorni do resničnih problemov družbe. Ustavite grozljivo zapravljivo reševanje nasedlih menedžerskih odkupov s slabo banko in sredstva namenite za razvojne projekte. Uvedite davčne blagajne. Kadrovsko okrepite davčni nadzor. Začnite reševati zdravstveni sistem. Pospešite in optimizirajte črpanje EU sredstev.

 

Ali ni že skrajni čas, da zaprete bruseljske učbenike rezanja in lepljenja proračunskih kontov, katerih pretirano branje ni prineslo drugega kot dolgoletne ekonomske stagnacije in socialne krize, in se usmerite v konkretne ukrepe, ki bodo koristili vsem?

 

Izbira je vaša. A vedite, da proračunski napadi na pravice delavk in delavcev Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije ne puščajo velike izbire pri odgovoru na vaša dejanja.

 

 

mag. Dušan Semolič

Predsednik ZSSS

ZSSS javno sprašuje: Kako komentirate učinke uvedbe davčnih blagajn na Hrvaškem?

Na predsednico Vlade RS, ministrstvo za finance ter koalicijske stranke (PS, SD, DeSUS, DL) smo naslovili poziv h komentarju zadnjih podatkov o učinkih uvedbe davčnih blagajn na Hrvaškem.

 

Včeraj je namreč hrvaška davčna uprava objavila novice o tako imenovani fiskalizaciji oziroma uvedbi davčnih blagajn. Na podlagi primerjav obrazcev za davek na dodano vrednost v prvem polletju 2012 in 2013 so se v dejavnosti oddaje nastanitev in ponudbe hrane prihodki povečali za 1,16 milijarde hrvaških kun. V dejavnosti trgovine ter vzdrževanje in popravila motornih vozil so se v istem obdobju prihodki povečali za 5,9 milijarde hrvaških kun.

Skupni povečan prihodek vseh zavezancev za DDV v vseh dejavnostih je bil v istem obdobju nekaj več kot 13 milijard hrvaških kun ali 1,72 milijarde evrov.

 

Še prej so hrvaški mediji poročali o primeru gostinca iz Zagreba, ki mu je povprečni mesečni znesek prometa narasel iz 5.445,20 hrvaških kun v letu 2012 na 46.440,45 hrvaških kun v letu 2013, torej za več kot 8,5 krat. Mesečni promet nekega gostinca iz Reke je medtem zrasel iz 64.099,75 hrvaških kun v letu 2012 na 289.419,09 hrvaških kun v letu 2013.

 

Še en primer prihaja s Hvara, kjer se je po poročanju medijev enemu izmed tamkajšnjih gostincev promet v prvi polovici leta po uvedbi davčnih blagajn v letu 2013 povečal za neverjetnih 2729 odstotkov.

 

Te številke zagotovo terjajo komentar odgovornih političnih odločevalcev v Sloveniji.

 

O prispelih odgovorih vas bomo seveda obveščali.

 

Goran Lukič, izvršni sekretar ZSSS

ZSSS PREDLAGA: JAVNA OBJAVA DELODAJALCEV, KI NE IZPLAČUJEJO PLAČ

V IMENU PRAVNE DRŽAVE:

JAVNA OBJAVA DELODAJALCEV, KI NE IZPLAČUJEJO PLAČ

 

Delodajalci ves čas poudarjajo, da je pot iz krize sprostitev kreditnega in zaposlitvenega krča. Z njimi se lahko strinjamo. A pozor – ali si ponovno želimo gospodarske rasti, ki jo poganja gospodarski kriminal in sistemska korupcija, ki sedaj kot po tekočem traku dobivajo sodne epiloge?[1]

 

Prav zato da povrnemo pravno državo v gospodarstvo, je potrebno okrepiti njegovo transparentnost.

Korak v to smer je bila javna objava davčnih dolžnikov. Po do sedaj razpoložljivih podatkih se je po štirih javnih objavah davčnih dolžnikov poravnalo davčne obveznosti v višini okoli 30 milijonov EUR. Če vzamemo za povprečje 6 milijonov EUR poravnanih obveznosti ob vsakokratni javni objavi davčnih dolžnikov, to znese na letni ravni 72 milijonov EUR – kar je recimo enako osemkratniku zneska, ki nam ga bo EU namenila Sloveniji za ukrepe za mlade iz sheme Jamstev za mlade.

 

Kot naslednji korak v imenu transparentnosti poslovnega okolja pa naj se recimo po zgledu predloga Hrvaškega Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dohodek, ki ga je sprejela Vlada Republike Hrvaške 25. julija 2013, sprejme takšne zakonodajne spremembe, ki bodo omogočale javno objavo delodajalcev, ki ne izplačujejo plač.

 

OBRAZLOŽITEV: V zadnjem času delodajalci oddajajo zgolj REK obrazce o obračunu davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače, vendar pa hkrati ne izplačajo plače. Na problematiko plačilne nediscipline je opozoril tudi Inšpektorat RS za delo v svojem zadnjem letnem poročilu 2012, ko je zapisal, da že četrto leto zapored ugotavlja, da so kršitve v zvezi s plačilom za delo  najpogosteje ugotovljene kršitve na področju nadzora delovnih razmerij.

Medtem pa je na Hrvaškem tamkajšnja vlada na svoji seji 25. julija letos sprejela predloge sprememb Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davku na dohodek, kjer se predvideva tudi javna objava vseh davčnih zavezancev / delodajalcev, ki ne izplačujejo plače svojim zaposlenim oziroma ki so tri mesece zapored oddajali samo obračun prispevkov v skladu z Zakonom o prispevkih.

 

Skratka – podoben oziroma enak ukrep, kot ga predvidevajo zadnje spremembe davčne zakonodaje na področju nadzora izplačevanja plač na Hrvaškem bodo absolutno zagotovile tako večjo pravno varnost delavcev kot večjo transparentnost poslovnega okolja v Sloveniji.

 

Konkreten primer, ki ga je zasledila Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno zavarovanje RS (ZZZS):

po opozorilu ZSSS, da je podjetje vložilo zahtevo za refundacijo, čeprav ni izplačalo nadomestila plače delavcu, je konec prejšnjega meseca vodja  izpostave ZZZS v Laškem zaprosila  za  pojasnilo  računovodski  servis,  ki  opravlja storitve za omenjeno podjetje, zakaj  je  bil oddan REK-1 obrazec, če plače in nadomestila plač delavcem za  mesec maj 2013 ter prispevki niso bili izplačani oz. poravnani.

Prejeli so odgovor s sledečo vsebino, citirano:

»REK  obrazci se pri podjetju oddajajo kljub temu, da plače in  prispevki  niso  izplačani  zaradi pozivov DURS-a, da moramo oddati rek obrazce.

V  primeru  podjetja  sicer tega poziva nismo dobili, ampak glede  na  ostala  podjetja, kjer so pošiljali obvestila in je šlo za enake primere  neizplačevanja  plač  in prispevkov, sedaj rajši za vsako podjetje oddajam  REK obrazec in potem davčna napravi izvršbo na denarna sredstva in pobere svoje dajatve takrat, ko denar je na računu.« (konec citata)

 

Na žalost pa se velikokrat dogaja, da DURS potem ne more narediti izvršbe na denarna sredstva, ker ima delodajalec v veliko primerih blokiran TRR, brez sredstev in »preventivno« prenese svojo dejavnost na novo hitro ustanovljeno podjetje.

Posledično tako delavci ne dobijo izplačanih plač in tudi DURS ne more opraviti izvršbe. Čeprav je v ZDR-1 zagrožena visoka globa za neizplačilo plač, je tudi ta le pogojno izterljiva v primeru nelikvidnih ali navidezno nelikvidnih podjetij.

Zato da bi pravočasno preprečili takšne situacije, je potrebno tudi na način javne objave delodajalcev, ki ne izplačujejo plač, povečati njihovo plačilno disciplino.

 

Goran Lukič

Izvršni sekretar ZSSS za politike zaposlovanja, migracije in odnose z javnostmi

---

[1] Po podatkih GPU se je škoda iz naslova gospodarskega kriminala med leti 2005 in 2010 zvišala iz skoraj 70 milijonov evrov v letu 2005 na 112 milijonov evrov leta 2008 in na 505 milijonov evrov leta 2010. (vir: letna poročila GPU). 

KRATKO POROČILO IZ DANAŠNJE NOVINARSKE KONFERENCE ZSSS "KISIK ZA GOSPODARSTVO - KAJ PA ZA DELAVSTVO"?

1.     V ZSSS smo prepričani, da je del zahtev delodajalcev, združenih v dokumentu Kisik za gospodarstvo, škodljiv, in da bi imel, če bi ga vlada upoštevala, katastrofalne posledice za delavce, upokojence in mlade.

2.     Rdeča nit gradiva ne predstavlja razvojna strategija, temveč nižji stroški delodajalca, z njimi pa manjša socialna varnost ljudi. To države ne more popeljati iz krize, temveč jo lahko le poglobi.

3.     Naj delodajalci niti ne pomislijo na zniževanje / ukinjanje minimalne plače. Bistvo minimalne plače je delavcu in njegovi družini zagotoviti dostojno življenje, v Sloveniji pa temu že zdaj ni tako. Ali kakor je povedala Andreja Poje: ali želi biti Slovenija “oaza” v Evropi s kitajskimi plačami?

4.     Nesprejemljivi sta tudi ukinitev usklajevanja minimalne plače z inflacijo in uvedba socialne kapice.

5.     Ostro zavračamo predloge na področju odmora za malico, začasnega in občasnega dela, bolniških nadomestil.

6.     Poskrbeti bi bilo treba za objavo delodajalcev, ki ne izplačujejo plač, kot so to julija storili Hrvati, objavo kršiteljev in prekrškov s področja delovne zakonodaje ter objavo odgovornih za slaba posojila. V dokumentu GZS pogrešamo tudi predloge v zvezi z vlaganjem v kadre, njihovo izobraževanje in usposabljanje.

7.     V dokumentu gospodarstvenikov manjkajo predlogi na prihodkovni strani proračuna. Čudi nas, da delodajalci molčijo v zvezi s privatizacijo dobrih podjetij, ki polnijo državno blagajno, da ni konkretnih predlogov za zagon gradbeništva in lesno-predelovalne industrije. Osnovna strategija, kako naprej, je šibka, manjka pa predvsem prispevek, kako premagati krizo povpraševanja.

8.     Ostro zavračamo predlog za novo pokojninsko reformo in uvedbo malega dela za vse.

9.     Do konca avgusta bomo pripravili lasten predlog ukrepov.

10.  Je pa potrebno izpostaviti, da bi bilo te dokumente potrebno pripravljati v okviru socialnega dialoga kot skupno gradivo. Na žalost pa še socialnega sporazuma nimamo.

OB ROB ŠEŠOKONOMIJI: REŠI NAS ŠEŠOKONOMIJA HUDOBNEGA DUHA MINIMALNE PLAČE

Vsi se še spomnimo izjave iz javne tribune Gospodarske zbornice Slovenije o rasti o gospodarstva in novih delovnih mestih, kjer je bilo med drugim rečeno, da je treba ukiniti minimalno plačo ter regulacijo plač v celoti prepustiti trgu. A ta izjava Dušana Šešoka, predsednika uprave Iskra Sistemi, ima še drugi del, ki smo ga lahko slišali tudi včeraj v oddaji Utrip, in sicer: »Pa naj začnejo delati z recimo 400 EUR bruto, pa naj se dokazujejo«. Seveda Šešok ni mislil na menedžerje, temveč na delavce.

 

Recimo, da se spustimo na nivo argumentov šešokonomije, kakor lahko v tem kontekstu poimenujemo ukinjanje / zniževanje minimalne plače v imenu gospodarske rasti. Pa si poglejmo priročen primer Grčije. V Grčiji se je s prvim marcem 2012 minimalna plača znižala za 22 odstotkov. In kako se je ta ukrep poznal na trgu dela? Po podatkih Eurostat-a je bilo marca 2012 v Grčiji brezposelnih 1, 094 milijona oseb. Eno leto kasneje, torej marca 2013 je bilo brezposelnih 1.320 milijona oseb. Tako je – 226.000 več brezposelnih oseb. Tako je – eno leto zatem, ko je grška vlada pod pritiskom mednarodnim posojilojemalcev znižala minimalno plačo za 22 odstotkov, se je brezposelnost v Grčiji zvišala za več kot 20 odstotkov.

A pozor – šešokonomija ima v sebi vgrajen mehanizem negativne spirale, na kar navsezadnje spet opozarja primer Grčije, od koder prihajajo novice o tem, da naj bi se na podlagi skritega memoranduma Trojke spet zniževalo minimalno plačo.

In ravno na to opozarjajo tudi nekateri slovenski ekonomisti ob debati o ukinitvi minimalne plače. Tako je Maks Tajnikar na to temo izjavil, da »če bomo odpravili minimalne plače, se bomo zgledovali po zakonitostih azijskih trgov dela, kar pomeni, da bomo njihove pogoje dela prenesli tudi v Slovenijo.«

 

In prav to je bistvo šešokonomije – izženimo hudobni duh minimalne plače z azijskim plačnim modelom.

A glej ga zlomka – v 25 kitajskih provincah so v letu 2012 zvišali minimalno plačo v povprečju 20 odstotkov - medtem pa se »kitajska cena dela« očitno globalizira. Tako si lahko v intervjuju z direktorjem podjetja Lisca Goranom Kodeljo preberemo, da šivilja na Kitajskem zasluži 300 dolarjev (226 evrov), šivilja v Srbiji pa 330 evrov (bruto).

In medtem ko si Kitajska z zviševanjem minimalne plače gradi novi srednji razred, ga Šešokonomija s pozivi po zniževanju oz. ukinjanju ruši. Na drugi strani pa menedžerski sloj vse to opazuje z varne in udobne razdalje. Tako je – varne. Tako si lahko v dokumentu  »Priporočila pri sklepanju individualnih pogodb vodilnih managerjev v gospodarskih družbah« s strani Združenja Manager recimo preberemo del o  »sovražnih prevzemih«, kjer je po priporočilih Združenja Manager predsednik uprave »v primeru prevzema družbe, s katerim […] ne soglaša, upravičen do izplačila pavšalnega zneska« v vnaprej določeni višini. Takšno »odškodnino« prejme poleg odpravnine.

Na koncu še vprašanje za vse šešokonomiste: koliko minimalnih plač se lahko stlači v milijonsko nagrado nekdanjega predsednika uprave NLB Marjana Kramarja? Namig: za nekaj več kot 106 let dela osebe na minimalni plači.  

 

Goran Lukič

ZSSS       

ZSSS KOMENTIRA: HVALNICA NOROSTI, DRUGIČ: KO JE POT IZ KRIZE – UKINIITEV MINIMALNE PLAČE

V torek, 6. avgusta smo na javni tribuni Gospodarske zbornice Slovenije o rasti gospodarstva in novih delovnih mestih, lahko med drugim slišali tudi izjave o tem, da je treba ukiniti minimalno plačo ter regulacijo plač v celoti prepustiti trgu.

Za začetek poglejmo, kaj o tem predlogu menijo mednarodne organizacije in institucije.

 

Mednarodna organizacija dela (ILO) je 7. decembra 2012 pozvala 185 svojih držav članic k sprejetju politike minimalne plače, in sicer kot način za zniževanje revščine in zagotavljanja socialne varnosti za ranljive delavce. Ali kot je povedal generalni direktor ILO Guy Ryder: »minimalna plača pomaga varovati nizko plačane delavce in preprečuje padec njihove kupne moči«.

Tudi Poročilo ILO o plačah 2012 / 2013  ne pozabi omeniti Globalni pakt o zaposlovanju (Global Jobs pact), kjer se spodbuja vlade da »upoštevajo tudi možnost  minimalne plače ki lahko znižajo revščino in neenakost, povečajo povpraševanje in doprinesejo k ekonomski stabilnosti«.

 

Prav tako se izpostavlja primer Brazilije, kjer se je v luči povečevanje domače potrošnje minimalna plača opazno zvišala leta 2005, pri čemer se minimalno plačo redno usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Brazilska vlada je tako februarja 2009 dvignila znesek minimalne plače za 12 odstotkov, kar je po oceni ILO dvignilo brazilski BDP za 0,7 odstotne točke. In še nekaj: februarja 2009 je bila brazilska minimalna plača 465 realov oziroma okoli 230 ameriških dolarjev, kar je skoraj dvakrat več od zneska minimalne plače iz februarja 2002 (264 realov). V vmesnem obdobju je Brazilija doživela opazno povečanje zaposlovanja in znižanje dela na črno.

 

Evropska komisija (EK) je v dokumentu z imenom »K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti« (18. 4. 2012) med drugim zapisala: »Tveganje za revščino zaposlenih je visoko, zlasti v državah z neenakomerno porazdelitvijo dohodka in nizkimi minimalnimi plačami, med posamezniki s pogodbami o začasni zaposlitvi ter v gospodinjstvih z nizko intenzivnostjo dela in enostarševskih gospodinjstvih. Določitev ustreznih ravni minimalnih plač lahko prepreči naraščanje revščine med zaposlenimi in je pomemben dejavnik za zagotavljanje dostojne kakovosti zaposlitve.«

 

Kaj nam torej povedo pozivi gospodarstva k ukinitvi minimalne plače, še posebej kot »ukrepu za rast gospodarstva in nova delovna mesta«? Preprosto to, da je slovenskemu gospodarstvu očitno še vedno ljubši kratkoročni stroškovni pogled kot pa dolgoročni razvojni model. A prav kratkoročni stroškovni pogled je slovensko gospodarstvo pripeljal v slepo ulico, kjer je v veliki večini bodisi vedno znova premalo konkurenčno na zahodu oziroma vedno znova predrago na vzhodu. In prav ta kratkoročni stroškovni pogled je spravil na kolena lesno in pohištveno industrijo, saj tudi sami gospodarstveniki priznavajo, da je bilo v lesno predelovalni industriji že pred krizo štirikrat manj razvojnega kadra in kar sedemkrat manj vlaganj kot v sosednji Avstriji.

 

In medtem ko v ZDA, zibelki neoliberalnega kapitalizma, predsednik Obama poziva k dvigu minimalne plače, medtem ko Nils Schmidt, finančni minister nemške dežele Baden Württemberg izjavi, da okostje nemškega gospodarskega modela, to pa so »Mittelstand« mala in srednja družinska podjetja, sledi načelu »ne poskušam biti cenejši, temveč boljši« (Time, 12. avgust 2013), pa se v slovenskem gospodarstvu očitno še vedno željno spogledujejo z nizkocenovnim dereguliranim gospodarskim modelom, katerega končne točke lahko vidimo tudi izven naših meja. Tako 56. člen Zakona o zimbabveških izvozno predelovalnih conah pravi naslednje: »Zakon o delovnih razmerjih se ne bo nanašal na delujoče prijavljene investitorje in zaposlene delavce v izvozno predelovalni coni«.

 

Leta 1914 je celo ameriški industrialec Henry Ford, ki ni ravno zgled delavskega gibanja, podvojil plače svojim zaposlenim. Skoraj natanko sto let kasneje moramo v Sloveniji še vedno argumentirati, zakaj je pomemben inštitut minimalne plače.

To vse pove o dolgoročni razvojni naravnanosti slovenskega gospodarstva.

 

Goran Lukič

Izvršni sekretar ZSSS za politike zaposlovanja, migracije in odnose z javnostmi

OB ROB FESTIVALSKI VROČICI: KAJ PA DELAVSKE PRAVICE?

Danes v medijih beremo, da je kljub rekordnim temperaturam Vinica v svoj objem privabila na tisoče dobre zabave in še boljše glasbe željnih obiskovalcev Schengenfesta. Članek o festivalu je izpostavil njegovo uspešnost in popularnosti, ki si jo je (iz)gradil v šestih letih. A zaključek članka ponudi še drugi sliko festivalskega vzdušja – če citiramo (poudarki so lastni):

» Poleg teh so se na festivalu malo manj zabavali in veliko bolj delali še prostovoljni gasilci, zdravniška služba, natakarji, gostinci in številni, ki so skrbeli za varnost in nemoten potek festivala. Mnoge med njimi smo na delovnih postajah srečevali od jutra do večera in še pozno v noč. V nasprotju s pojasnili vodje varnostne službe, ki je dejal, da se držijo vseh zakonskih predpisov in da redarji delajo maksimalno osem ur na dan (poleg tega je prepričan, da neresnice širi eden od zaposlenih, s katerim so prišli v konflikt), pa nam je več rediteljev na festivalu povedalo, da to nikakor ne drži. V pogovoru z enim od njih smo izvedeli, da je s petka na soboto delal 22, s sobote na nedeljo 21, z nedelje na ponedeljek pa 26 ur (od 8. do 10. ure naslednje jutro). Oblečen v črne dolge hlače, črno srajco in dodatno odet še v služben brezrokavnik je torej bolj ali manj nepretrgoma ves dan stal na okoli 40 stopinjah (vode je sicer imel na pretek, ne pa tudi sence). Na vprašanje, koliko plačila bo prejel ob zaključku festivala, je povedal, da okoli 350 evrov. V času takšne krize je več kot očitno, da so številni za dodaten zaslužek pripravljeni žrtvovati tudi lastno zdravje, vendarle pa je tukaj na mestu vprašanje, koliko so ti posamezniki sploh funkcionalni in delovno opravilni na samem delovnem mestu.«

Tako je – po teh podatkih je redar delal med petkom in ponedeljkom dopoldne 69 ur. Saj nam že zdrava pamet pove, da je s to številko nekaj hudo narobe, a poglejmo vseeno Zakon o delovnih razmerjih (ZDR 1):  polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden (143 člen ZDR 1); Nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. Delovni dan lahko traja največ deset ur ( 144 člen); Delavec ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur. Delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur ( 155 člen ZDR).

Kakorkoli torej obrnemo zgodbo o 66 urah dela v (slabih) treh dneh, se vedno znova logično srečamo z zdravo pametjo in ZDR 1. Da sploh ne omenimo tega, da je bilo v zadnjih dneh krepko preko 30 stopinj Celzija.

Da ne govorimo o tem, da so bruto plače v dejavnosti varovanja za skoraj 600 EUR nižje od povprečne plače v Sloveniji (Vir: SURS, 2013).  

A vrnimo se k delovnemu času – pred kratkim smo na ZSSS pridobili informacijo o študentki, ki je v enem mesecu  dela pri delodajalcu opravila skoraj 400 ur dela.

Da so kršitve delovne zakonodaje na področju delovnega časa že skorajda »normalnost« slovenskega trga dela, pa nam kažejo tudi podatki iz zadnjega letnega poročila Inšpektorata RS za delo za 2012, kjer si lahko preberemo da tudi v letu 2012 sodijo med najpogostejše kršitve v zvezi z institutom delovnega časa (453), med katerim so najštevilčnejše kršitve v zvezi z razporejanjem delovnega časa v nasprotju z določbami 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (353 kršitev) ter v zvezi z neupoštevanjem določb 143. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki opredeljuje nadurno delo (85 kršitev). Z institutom delovnega časa so povezani tudi odmori in počitki. V letu 2012 je bilo skupaj ugotovljenih  223 kršitev, s tem, da so najštevilčnejše kršitve (119) v zvezi z zagotavljanjem počitka med  zaporednima delovnima dnevoma, kršitve pravice do tedenskega počitka pa so bile ugotovljene v 97 primerih. Ugotavljanje kršitev v zvezi z delovnim časom in zagotavljanjem odmorov in počitkov so velikokrat  povezane s kršitvami v zvezi z evidencami na področju dela. V letu 2012 beležimo skupno 1250  primerov kršitev Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, od tega so najštevilčnejše kršitve (477) v zvezi z obveznostjo vodenja evidenc po 12. členu tega zakona, kršitve v zvezi z  vodenjem evidenc o izrabi delovnega časa pa so bile ugotovljene v kar 467 primerih.

Na drugi strani teh podatkov pa imamo podatek Statističnega urada RS, po katerem je v obdobju od januarja do marca 2013 zaposlena oseba opravila v povprečju 127 delovnih ur na mesec.

In prav križanje vseh teh realnih situacij na trgu dela, vseh teh evidentiranih kršitev delovnega časa z uradnimi podatki SURS o delovnem času, ki jih SURS pridobi iz Poročil pravnih oseb o delovnem času nam pove resnični obseg kršitev na področju delovnega časa v Sloveniji. In ta je z eno besedo – ogromen.

 

Goran Lukič

ZSSS